Otrokov oče je umrl, bila sva v izvenzakonski skupnosti, ki je že pred smrtjo razpadla. Odnose z babico sem tolerirala, je tam prespal in vse. Z vrtca ga je lahko vzela in je to izkoriščala tud ko nismo bili za to zmenjeni. V bistvu bi rada imela malo odmora od babice in sicer oba, ker je pri njej omenjanje sina ves čas prisotno…..mesec dva da imam mir. Pol bi pa se zenili za stike. Ampak gospa nas čaka pred blokom, opreza okrog šole, kliče z miljona števil, čist ,al na psihopata že vleče…. A moram otroka k njej poslat kadar ona hoče?

Kot si že sama napisala, zmeniti se morata. Razloži ji, koliko in kdaj želiš, da je otrok pri njej. O tem imaš pravico razpolagati sama, seveda pa je prav, da upoštevaš njene želje, kolikor pač lahko. Saj se je še meni gospa zasmilila, ko sem to prebrala. Bodi odkrita in čvrsta! lp

Vsekakor je bolje prva zamera, kot zadnja. Točno določi dan v mesecu ali tednu, ko bi bil z babico. Prej pa se vsedita sami na kavi in ji odločno povej, kaj je dobro za njenega vnuka: naj mu o očetu kaj pove le, če bo vnuk to željo čutil in vprašal, ne pa ga spominjati na žalostni dogodek. Naj bo z vnukom vesela, srčna babica, ki skupaj z njim peče piškote in jo bo ohranil v lepem spominu z ljubeznijo. Vse ostalo je nadlegovanje.

Potem bo prespala, premislila in ugotovila, da ji ga ne boš vzela in da bo imel lahko z njo stik do smrti-kvalitetnega in srečnega.

Pravila postavljaš ti, a bodi vsaj zdaj tolerantna. Edini stik s pokojnim sinom je po izgubljenega otroku vnuk.

Otroka vam ni potrebno nikamor pošiljati, če čutite, da zanj ni varno. Vi ste mama in vaša intuicija presega vse.

Ta babica je najverjetneje v veliki stiski. Razbolela je. Umrl ji je sin. Ne vemo kaj doživlja. Edini stik, ki ji ostaja je vaš sin. Morda se boji, da ji boste onemogočila stike.

Stiki so pomembni tudi za vašega sina, saj bo ob njej našel delček očeta. Morda otroka ne moti toliko, da ona govori o njegovem očetu, kot vas. Oba sta izgubila nekoga, ki ga morata izžalovati.

Dajte sinu prostor, da veliko govori o izgubi, o žalosti, naj joka. Pustite mu, da izrazi občutja. Samo vi mu lahko pomagate, da bo predelal bolečino, ker je oči umrl, ali pa jo bo za vedno zaklenil vase. In z neizžalovano žalostjo je zelo težko živeti. Veliko se pogovarjajte z njim. Naj vam pove, ali si želi k babici. Morda pa on doživlja povsem drugače kot vi.

Lepo ste vse povedale, rada bi vam razložila kaj me “moti”. Moj bivši je bil baraba, rad je pil, delat se mu ni dalo, včasih si je jointek zrolal in je bil nasilen, do mene-ženske, do moških je bil pa………Živela sem ga jaz-on je pobtal tolk denarja kot mu je prišlo pod roke. Proti koncu sem skrivala kartice i keš pri sosedu, ki je poznal situacijo. Ko sem rodila nisva bila skupaj. Otroka sem rodila v materinskem domu. Po par mesecih se je pojavil, da se zanima za otroka. Ko je bil otrok leto pa pol sem se preselila k njemu bol zaradi pomanjkanja denarja kot ljubezni in se je trudil okrog otroka-vsaj zdelo se je. Jaz se začela delat, zjutraj popoldne. Vse je laufalo, dokler je mel denar, če sem pa hotela da se ga da drugam obleka za otroka, igrače je bil že ogenj v strehi. Odnos do otroka je po treh mesecih spremenil. Izjave : Jaz ti ne bom čuval otroka, a za otroka maš denar zame pa ne….Tašča je to vedela, ker sem ji povedala, pa tudi moje modrice je videla. “tolažim” se, da je bol otrok tolk majhen, da mogoče je pozabil med 1.5 leta in malo manj kot 3, se pa še vedno spomnim njegovega joka, ko je videl da se nekaj dogaja-ko me je njegov oče pretepal. Oklofutal je tudi otroka, enkrat je padel s pojstle tako ga je močno udaril. Hočem rečt da je tudi moja tašča vzgojila sina-njen mož je bil nasilen-v nasilneža. Vedno je iskala opravičila za njega. vedno so bili drugi krivi, da ni imel službe, da je pil, da……zato, ker je mehek. Kar se tiče pijanosti je vedno govorila, da mu ne smem ugovarjat ko je pijan-ker sem si sama kriva, da me je pretepel, ko je trezen mu ne smem nič očitat, ker bo pol živčen in se bo spet napil in bom spet jaz kriva. okrog 3 leta otrokove starosti sva se s tamalim odselila, sem naskrivala denar. Tisti večer prej sem bila spet pretepena in prišla je policija.
Problem je v tem, da tašča se dela kot da se nič ni zgodilo. Njen sin je bil najboljši najbolj delaven, mehkega srca. In ne more da ne bi nabijala o oči to, oči ono. ZAnjo moj sin ni moj sin ampak je njegov sin, in ga mora vzgajt v duhu da je njegov oči najboljši in…..naj ne vem kaj in ni nikoli naredil nič narobe. Poleg tega je tu še vnuk iz sinovega 1. zakona, zdaj že najstnik, ki je v prvem letniku pustil sš, ker se mu ne da tako zgodaj vstajat. Naj povem, da je tega otroka tudi tašča vzgajala, ker njegovi mami to ni dalo. Ta vnuk je pa že hotel dvignit roko nanjo pa jo za denar izsiljuje.
Ta vzgojni vzorec mi ne sede.

Naj povem da moje tašče več kot en mesec nisem videla in je noben ne pogreša. Moj sin je ne omenja. Je pa komentiral ob bož.-nov. praznikih če bo babica spet klicala in da noče k njej.
Jaz sem to razbolelost tolerirala, 2 leti je zdaj od tega, kar je umrl in je ona vsaj za mene simbol hudega v mojem življenu.

Tolažim se da otrok ni bil veliko v stiku z njim med 1,5 letom in malo manj kot tremi. Kaj pa bo če je isto nasilen v sebi……Vem matere veliko za…..ampak lahko tud poporavimo a ne.
Pri celi zadevi me moti to da ima ona kot mati ki je naredila nekje neke napake in babica, ki je tudi naredila neke napake pri prvem vnuku, ne prizna, da to ni bilo v redu in pokaže pravo sliko, ne eksplicitno, ampak da pove, da je bil oče človek z napakami, ki pa se lahko popravijo in ne prodaja neke idealizirane slike, ki je starejši vnuk ne priznava, mlajšemu bo pa laž……

Pozdravljena,

na podlagi tega, kar ste napisali sedaj, naknadno, je bolj jasno zakaj ne želite stika z babico in zakaj ne vidite radi, da otrok zahaja k njej.

Naravno je, da vnuk rabi tudi stare starše, vendar pa če imajo le ti neke patološke vzorce obnašanja, to v nobene primeru ne more dobro vplivati na otroka. Vsak od nas ima nekaj dobrih in slabih lastnosti, nekaj plusov in minusov, vendar pa so le ti minusi lahko pri nekaterih osebah v prevladi in se jih niti ne zavedajo, niti jih ne poskušajo obvladovati, prej bi lahko rekli, da se prepustijo, da ti minusi obvladujejo in vodijo njih, namesto, da bi bilo ravno obratno.

Verjetno je naravno, da želi babica predstaviti sina v pozitivni luči, vsaj vsaka mati je nagnjena k temu, vendar pa je tudi velika modrost in odraz zrelosti ter zdrave presoje, da se ne povdarja svetniškost osebe, ki je bila po svojem obnašanju vse prej kot to. Na tej točki babici vsekakor ne uspe delovati ustrezno in primerno. Za vašega sina vsekakor ne bi bilo dobro, da se pred njim govori slabo o očetu, kajti oče je le oče – vsaj dokler je otrok še majhen, ni pa tudi primerno, da se očeta predstavlja v pretirano lepi luči, ko pa ni bil takšen. Morda je najbolje sinu zelo previdno predstaviti pravo podobo očeta, s precejšnjo prizaneslivostjo – pri tem mislim to, da se otroku dokler je še tako majhen ne pove o vseh grozotah, ki jih je oče storil, temveč se mu morda pove, da je bil sicer dober človek, ki je imel veliko bolečine v sebi zaradi katere včasih ni znal biti družini v največjo oporo. Za sprejetje prave slike o očetu je bolje, da je deček že starejši, kajti v času otroštva potrebuje vzor po katerem se naj oblikuje in če bo živel v vzdušju, da je bil njegov oče slabič lahko to zelo slabo vpliva na njegovo samopodobo in v skrajnem primeru tudi lahko sam razvije podobne značilnosti kot oče.

Prepričana sem, da ste vi sposobna vzpostaviti primerni odnos do sina, v smislu kako mu predstaviti očeta – pravi problem je v babici, ki pa tudi ni problem, v kolikor boste dovolj odločna in vztrajala pri tem kar čutite, da je za sina dobro. V kolikor se želi sin morda vseeno videti z babico lahko morda predlagate, da se dobite tako, da ste vsi skupaj – da vi v času njihovega druženja ne odidete – vi ste mama in imate vso pravico postaviti pravila vaših srečanj – to morda ni potrebno jasno in glasno povedati, ker bi zagotovo doživeli odpor na drugi strani, lahko pa preprosto vztrajate, da greste npr. na skupni sprehod v naravo in da je to to, za kaj drugage pa preprosto nista razpoložena…

Vi se s tem srečujete pri tašči, mnogi se s podobnimi problemi posestniškega obanašanja srečujejo tudi pri svojih starših, morda celo partnerjih – nikoli ni lahko, vedno gre za vprašanje, če smo dovolj trdni in odločni, da jasno postavimo meje in ne dovolimo, da jih nekdo prestopi.

Verjamem, da ste zelo močna oseba in če ste zmogli preseči odnos z nekdanjim partnerjem boste zmogli na pravo mesto postaviti tudi babico, pa veliko sreče!

Pikica