Berem tale forum in nisem zasledila življenjske situacije, podobne moji. Čeprav, po premisleku, gre verjetno za klasično odtujenost in izogibanje družinskemu življenju, le oblika bega ni bluzenje s prijatelji, šport, TV ipd.
Oba proti 40. Torej: mož je do zadnjega atoma okupiran s službo. Skupen čas med tednom-ga ni. Če slučajno kak večer ni službeno odsoten, dela naprej doma (računalnik). Vikendi redko kater naš, če že ni odsoten fizično (službene poti), je mentalno. Skrb za otroka (9 let) v celoti na meni v smislu kontrole nad šolo, dejavnostmi. Nikoli, ampak nikoli, med tednom nimamo večera, ko bi preprosto skupaj delali nič ali imeli prosti čas. Vedno presing, kaj vse še mora danes narediti, koliko neodgovorjenih mailov se mu je nabralo, itd. Tudi sama sicer nisem pasivne sorte, imam odgovorno službo, podiplomsko izobražujem, sem vsestransko aktivna. Ni problem v tem, da bi se počutila izkoriščano v smislu, da je vse gospodinjstvo na meni (imamo pomočnico), temveč se počutim oropano za partnerstvo. Pogrešam sogovornika za drobnarije (glede dogovarjanj za večje stvari večinoma ni problemov, sva dokaj usklajena), za sprotne dnevne stvari in predvsem občutke in razpoloženja. Živim pa z človekom, ki je popolnoma storilnostno usmerjen, odnosi kot taki mu ne pomenijo nič oziroma se mu zdijo sami po sebi umevni. Vse se mu zdi vprašanje ljubezni: če imaš nekoga rad, kaj je potem treba delat na odnosu, to naj bi bilo dejstvo, s tem se ne ukvarjamo in imamo čas za druge stvari. Mene pa osrečujejo ravno drobne življenjske radosti. Ne morem pristati na njegov način odlaganja sprotnega družinskega življenja, češ kaj spet delam probleme, zdajle bo nekaj časa totalna gužva, potem gremo pa na krasen dopust in bomo uživali. In v tem se počutim izkoriščano in podrejeno. Izkoriščano za in podrejeno načinu življenja, ki si ga ne želim, ki mi ga določa nekdo drug, ki si ga nisem izbrala, ki ga nimam za svojega. In potem moja večna dilema: je to dovolj dober razlog, da razmišljaš o tem, da to ni to, da treba nekaj (kaj?) naredit. Začet znova? Sam? Iskat parterja bolj po svoji meri? Je to realno? Bi morala bolj ceniti in se oklepati pozitivnih stvari te zveze: svoje svobode v njej, brez finančnih problemov.. Sedajle sem želela pripisati tudi spoštovanje, pa se sprašujem, ali lahko rečem, da me partner spoštuje, če pa noče razumeti in upoštevati tudi mojih potreb. Govorim o čustvenih potrebah, sicer podpira oziroma bolje, se ne vtika v katerekoli moje dejavnosti. Ali ni to čisti egoizem? Kako lahko trdiš, da imaš nekoga rad, da ti družina pomeni vse, da delaš vse le zanjo, hkrati pa neomajno vztrajaš na načinu življenja, ki ustreza le tebi?

Vedno se mi je zdelo, da je izgovarjanje na otroke res samo izgovarjanje. Sedaj pa ugotavljam, da je otrok še kako bistven faktor pri odločanju. Imam res pravico, da mu razsujem družino, v kateri sicer ni nasilja in drugih močno ogrožajočih faktorjev? Je pa paralelno življenje dveh staršev in precej konfliktov na ta račun.

Bi morala preprosto sprejeti (kako se mi upira!) vsiljeni način, uživati prednosti in se nehati obremenjevati? In kaj je alternativa? Oditi, postopek ločevanja, iskanja stanovanja, novo življenje sama z otrokom? Osamljenost v zakonu zamenjati za realno osamljenost v bistveno slabših materialnih pogojih, v upanju da nekdo nekje, ki pa je po moji meri? Ne znam si odgovorit.

In še bistven podatek, moža imam rada. Nisva si pa blizu (če lahko razumete ta absurd), ker se zaupanje enostavno nima časa zgradit oziroma se pomoje lahko gradi le čez konstantno bližino. Najina svetova sta popolnoma različna. Moj krog prijateljev iz diametralno nasprotnega spektra od ljudi, ki obkrožajo njega. (On se zasebno samoiniciativno sploh ne bi družil, poslovni stiki so mu več kot dovolj, prijateljev, s katerimi bi se dobil kar tako, nima, ker tudi tega časa nima).

In tako se mi zdi, da mi življenje polzi, jaz pa ne znam poiskat svoje sreče. In da hkrati ne vidim realne slike.

Za tiste, ki mi boste svetovali pogovor z možem – neštetokrat poizkušeno. Rezultati kratkotrajni, po upanju, da sedaj pa bo super, da smo končno familija v pravem pomenu besede, sledi razočaranje in še večji dvom. Mož seveda že dolgo alergičen na to temo, problem označen kot moj problem in naj se že enkrat skuliram in imam normalna odrasla pričakovanja.

Za tiste, ki se boste spraševali, če ima ljubico -nima. Po njegovo bi bilo njegovo življenje idealno tako kot je, če ne bi jaz neutemeljeno težila z vsem opisanim.

Hvaležna bom za vsako mnenje in vsak komentar.

hmm, težka situacija. če pogovor ne pomaga…. potem se malce, samo informativno, pozanimaj kje bi lahko z otrokom živela, če bi šla stran. preračunaj si svoje dohodke, pozanimaj se o otroških dodatkih. najprej to pri sebi razčisti, na koliko slabšem bi pravzaprav bila, če greš stran. mislim, da te bo računica razveselila. ok, mogoče ne bo pomočnice ampak….

in ko boš vse to naredila ga postavi pred dejstvo. na pladnju mu prinesi vse to, kar sem ti zgoraj napisala. postavi mu ultimat. če ga to ne strezni, potem mislim, da ni več smiselno vztrajati.

odnos, za katerega le eden misli, da je idealen, drugi pa ne, je zelooo daleč od idealnega.

Ja ja, zivljenje z biznismenom. Biznismeni so kategorija, ki se je zenskam, ki iscejo normalno partnerske odnose, nikakor ne priporoca. Sluzba je mozevo zivljenje in obsesija – kako podjetje raste, se razvija, siri itd. in NIKOLI NI DOVOLJ in se nikoli ne bo nehalo. Morda je najbolj zalostno pri vsem tem to, da ko klicejo in recejo, da bodo v sluzbi celo noc, tudi dejansko so v sluzbi celo noc. Poroceni so s sluzbo in ne z zeno (in tudi za ljubice vecinoma dejansko nimajo casa, tako da vam cisto verjamem, da je nima). Zena pri tem ni pomembna in je dejansko samo za to, da stima otroke in gospodinjstvo.

Za njega je, kot pravite, taksno zivljenje idealno, in seveda, tudi materialne prednosti so za vas in zanj. Vprasanje je le, ali vam je to dovolj. Ali se, ko je rekla ezzzi, sami dobro pocutite v kalupu idealnega zivljenja nekoga drugega in pri tem vase potrebe niso zadovoljene. Po mojem bi bil prvi korak to, da predlagate strokovno pomoc in poiscete najboljse, kar je na voljo (vsaj to je materialna prednost, da lahko dobis najdrazje in verjetno se da zato tudi cas terapij prilagoditi njegovemu urniku). Ce pa pomoc zavrne, pa krepko razmislite, ali bi bili bolj srecni, ce bi ziveli sami ali se z njim.

Predno naredis kaj drastičnega pomisli na to,da vsak odnos zapade malce v rutino in da so boljsa in slabsa obdobja in v odnosu moras najprej spremeniti sebe in nato se posledicno spremeni tudi partner.Skupni cas probaj obogatiti na dopustu in za vikende.Spravi ga stran od racunalnikov in sluzbenih papirjev in ga “prisili”,da se bo sprostil…toplice,masaza,vecerja v dvoje…brez “tezenja” in malce romantike mogoce?To bos lahko izvedla le,ce bos najprej poskrbela za to,da bos ti srecna.To je mogoce trenutno tezko,saj sedaj vidis predvsem slabe strani vajine veze.Ves tudi,ce bi nasla drugega moskega bi se cez nekaj let sprasevala isto.Zakaj ni vec tako pozoren ipd..Ni vecne romantike..je pa vecna ljubezen…to pomeni,da se imamo v druzini radi,si pomagamo,skrbimo za to,da nam nicesar ne manjka,da lahko hodimo na pocitnice,imamo stabilnost in s tem mnogo vec,kot nekateri :)Nihce ne more imeti v zivljenju vsega..lahko si privoscimo afero,ki nam bo dala tako potrebno vznemirjenje in pozornost toda nasa lastna slaba vest nam unici vezo..pac pretehtamo,kaj nam je bolj drago.To ne pomeni,da se sprijaznis z vsem.Naredi spremembe,ki te bodo osrecile toda imej v mislih,da imas moza rada in da imate lepo zivljenje.Ves vcasih ne vemo kaj imamo dokler tega ne izgubimo.Malce probajte “zbuditi” moza,da vam bo namenil vec pozornosti,ki si jo zasluzite vendar ne pricakujte,da bo clovek,ki veliko dela ( sigurno tudi za vas in za otroka)imel vedno veliko energije,ko pride domov.Sigurno pa bi si moral vzeti cas,ko ste na dopustu in kadar je spocit.Veliko ljubezni in lep pozdrav,Teja

joooj, “tista, ki ima vse???” kar zgrozila sem se ob branju tvojega posta. kot, da bi pismo napisala sama – s to razliko, da sva midva pri 30, jaz noseča, in ne morem ravno reči, da smo finančno brez skrbi.
sama se ukvarjam z identičnimi problemi, moj mož je workoholik in tega sploh ne ve. to je njegov način in smisel življenja. in tale tvoj stavek” da je on popolnoma zadovoljen, če le ne bi jaz težila “, me je sploh pribil, ker sem bila te izjave že sama neštetokrat deležna.
sedaj pa sem noseča in groza me je, saj bom morala skrbeit potem sama še za nekoga. Vedno mi zagotavlja naj še malo potrpim, da saj bo bolje in da tudi finančnih problemov ne bo nekoč, ker mora pač firmo postaviti na noge, da bomo potem lepo živeli. mobitel zvoni od jutra do večera, ne pojeva nobene večerje, ne greva na en dopust, kjer ne bi. Mislim, da je telefon ugasnil edino na poročni dan. Skušam se sprijazniti s tem in se tolažim, da bo nekoč bolje – vendar po tvojem pismu sodeč ne bo.
in točno to kar si rekla, tudi jaz imam občutek, da mi tempo življenja diktira nekdo drug, da se mu konstantno prilagajam, in ga večno le čakam. ja sej grem tudi sama okoli in nisem noben zapečkar, toda jaz si želim preživljati čas z njim. in se pogovarjati tudi še o čem drugem kot o firmi – pa se on ne zna…

ne vem kaj naj ti drugega rečem kot to, da te zelo razumem. rešitve pa nimam in tudi kakšnega predloga ne. jaz se skušam sprijazniti s tem, da je moj mož pač tak in upam, da bo kdaj lahko malo izpregel oz. da si bo to tudi želel. …

Prej sva bila z enim kao “par” eno leto pa še nekaj.

Poslovno zelo uspešen, živel na veliki nogi, hodil non stop na sestanke. Včasih me je klical iz Prage spet drugič iz Londona. Bil je spoštljiv do mene, imel me je rad in če je le našel čas, je iz drugega konca Evrope priletel k meni. A kaj, to je bilo enkrat na dva tedna, če sem imela srečo vsak vikend, ampak vikendov je bilo sčasoma vedno manj. Ko nisva bila skupaj, mi je redno javljal kje se nahaja in kaj dela.

Nekega dne pa me je vprašal, ali bi šla k njemu živet. Ima stanovanje v tujini, v Slovenijo pride samo ob vikendih. Od takrat mi je z vsakim dnem postajalo bolj jasno, da želim moškega, ki bo vsak dan po službi prihajal domov, da bova lahko skupaj počela stvari, se pogovarjala, skrbela za najine (bodoče) otroke in tako naprej.

Postalo mi je jasno, da če se odločim za njega, bom ostajala sama doma in od partnerstva praktično ne bom imela nič, razen dober finančni položaj.
A mi je dober finančni položaj dovolj, da bom srečna?
Odgovor je ne.
Najlepše je imeti tako dober finančni položaj kot dobro partnerstvo. Če pa moram izbirati, se definitivno odločim za dobro partnerstvo (ljubezen).
Vse ostalo pride s skupnimi žulji, če je le “pravo”.

Dobro premisli, kaj ti v življenju največ pomeni.

Lp

Nikakor nimaš vzroka, da bi se razšla z njim, ker ga imaš rada in ker bi bila brez njega še bolj osamljena, pa še otrok bi ga manj videl. Poleg tega loćitve niso nikakršne rešitve, saj se moramo naučiti spreminjati sebe, drugih namreč sploh ne gre.
V moškem značaju je, da ukvarjanje z družino pojmujejo kot ustvarjanje materialnih pogojev. Če skrbi za finance, je prepričan, da skrbi za tebe in se mu verjetno ne zdi pošteno, da tega ne ceniš primerno. Morda ti v bistvu niti ne verjame, da si tako nesrečna, ker toliko dela. Verjamem, da je prepričan, da je tem boljši mož, čim bolj skrbi za vajine finance. In roko na srce, ko imaš otroke, moraš skrbeti za denar in ustvarjati pogoje za naprej, le težko je določiti mejo, moški take vrste, uspešni moški, pa običajno pač nimajo meje, ne znajo se ustavljati, bojijo se, da jim bo kdaj kasneje morda spodletelo.
Najhitreje se boš postavila na noge, če se boš čustveno bolj osamosvojila, če tvoja sreča ne bo več toliko odvisna od njega, če se boš sama nekako zapolnila.Spomni se, kaj si najraje delala kot otrok, morda ti manjka lep hobi, moraš najti nekaj v življenju, kar te izpolnjuje, da ne boš odvisna od odnosov. Čisto možno se mi zdi, da si nesrečna zaradi česa petnajstega, česar nisi dosegla. Bodi srečna sama s sabo.
lp

sem že včeraj prav na obsežno pokometnirala tole tvojo posto, ampak ne vem kam je izginila…no pa še enkrat
draga “tista, ki ima vse”, ko sem prebrala tvoje težave, me je kar zmrazilo, saj je bilo tako, kot da bi pismo napisala jaz!!! le, da sva midva pri 30, da sem jaz noseča in da ne morem rano trditi, da nimava finančnih težav.
sicer pa je situacija identična! moj mož je cele dneve odsoten (njegov delavnik ca. 14 ur), tudi vse sobote in nedelje dela. ne mine niti ena večerja, ali pa dopust, da njegov telefon ne bi kar naprej zvonil. če že greva kam in se spustiva v kakšno drugo debato kot je njegova firma, naju po 5 minutah sigurno prekine njegov telefon in potem od tako odtava, da kar menja temo, ker vmes že pozabi kaj sva se sploh pogovarjala. kadar je doma, je ponavadi pred računalnikom in dela za firmo….tudi jaz sem mu skušala že tisočkrat dopovedati, da ga potrebujem in da sem osamljena, ampak on tega nekako ne razume. tudi jaz nisem ravno zapečkar in grem tudi sama ven in po obiskih ter opravkih. sedaj pa je na poti še otrok in to me skrbi… imam ga rada, saj je zelo ljubeč in dober, vendar me tako razjezi, ker ima v galvi samo ta svoj bussines in nič drugega. ob vsej okupiranosti pa pozablja na obletnice, zmenke in tudi vse ostalo kar mu naročim… po eni strani se mi zdi, da tako ne morem več, po drugi pa si prigovarjam, da tak pač je in da se ne bo spremenil. vedno mi pravi, naj potrpim še par let, da postavi fimo na noge in potem ne bomo imeli več težav z denarjem in tudi on bo lahko malo bolj izpregel. – pa bo res? sploh to zna????si to sploh želi??

tudi sam sem že tisočkrat slišala isti stavek, kot si ga napisala ti: “moj pravi, da je s svojim življenjem in ženo več kot zadovoljen, da je najsrečnejši človek na svetu, ko le ne bi jaz kar naprej nekaj težila”. …mislim da komentar ni potreben…

vem, nič ti nisem pomagala, mogoče v tolažbo le to, da nisi edina s tem problemom, pa javi se še kaj…

no, evo zdej je pa vse tu in to 3 x!!! he he :)))))

nima vzroka, da bi se ločila.
Hm, čudno.
Ali se poročiš zato, da dobiš sostanovalca ali kaj.
Poročiš se, ker si želiš in potrebuješ PARNERJA. Tale pa je vse prej kot to.
Ša ne mislim s tem, da se mora kar ločiti.

ah, narobe, saj ima partnerja, in napisala je tudi, da ga ima rada. Torej, če gre narazen, bo zapustila partnerja, ki ga ima rada. No, jaz tega ne bi naredila.

Tudi Plut je imel eno, ki ga je “imela rada”

Saj si toliko pametna, da veš pri čem si.
In ker si tudi sama ambiciozna, je mogoče celo zaradi tebe tak, ker moški se morajo počutit gospodarje v hiši, čeprav tega ne priznajo.
In ker so ženske, kot si ti pač sposobne veliko stvari furati, oni pa porabijo več časa, če hočejo taki ženski konkurirat.
Ampak, s kakim boemom, ki bo postopal medtem, ko boš ti služila denar za vso familijo, tudi ne boš zadovoljna.
Kak delavec, nerazgledan recimo, te tudi ne bo intelektualno zadovoljil.
Sama boš pa še bolj osamljena, kot z njim.
In čustveno zrelega moškega, ki bo pripravljen filozofirat in preživljat čas s svojo ženičko, je v katerikoli kategoriji skoraj nemogoče najti. Če pa k temu dodamo še leta po 40, ko se jih itak loteva kriza srednjih let………..
Iz dežja pod kap, če mene vprašaš.
Je pa res, da pogumni imajo včasih srečo.
Ali pa jo najdi v sebi, srečo namreč.
In če k tej svoji sreči dodaš zvestega moža, ki nosi denar in te spolno zadovoljuje…..

Tista, ki ima vse! Ali res misliš da imaš vse? Sama sem bila v isti situaciji, le s to razliko, da sem spoznala, da me mož tudi vara. Vse njegove odsotnosti so bile na račun delovnih obvezosti.

Vsega sem imela dovolj, kar se tiče materialnih stvari. A to ni bilo to. Cele dneve, vikende sem bila sam z otrokom. Ko smo šli na dopust je bilo po treh dneh že grozno,k er ni vedel kaj naj počne z nama cele dneve. Kadar sem se poskušala z njim pogovoriti to ni bilo mogoče, ker je on trdil da njemu pač to ustreza, da je firma trenutno najpomembnejša…

Potem sem zanosila in ko sem bila v 4 mesecu sem odkrila da me vara. To ni bilo prvič, že dvakrat sem oprostila in upala da bo boljše. Zbrala sem pogum in odšla od njega.

Sedaj po devetih mesecih se še vedno pobiram. Res da si marsičesa ne morem več privoščiti, a mi ni žal. Sedaj ne čakam več vsak večer kdaj se bo vrnil, amapak ves svoj čas posvečam otrokoma.

Bilo je hudo. Želela sem da bi bil ob meni ko sem rodila, pa ga ni bilo. On se sedaj zaveda svojih napak vendar prepozno. sedaj ima vsakič čas ko ga hči pokliče, vzame si čas in pride k sinu. Ne omejujem mu stikov. tisti čas ko je on z otrokoma grem jaz na sprehod ali na klepet s prijateljico.

Sedaj se on trudi da bi me dobil nazaj, kesa se za vse svoje napake in obljublja da bo vse drugače. Mene pa je strah, ker ga imama še vedno rada kljub vsemu. Sedaj se tudi pogovarjava, česar prej nikoli ni bil sposoben. Priznava svoje napake in pogovor poteka v dialogu, ne v monologu kot včasih.

Jaz še vedno vztrajam na svojem. Lepo mi je z otokoma pa čeprav v dvosobnem stanovanju. Ne pogrešam hiše z bazenom, ne dragih oblek, nakita.
Pogrešam njega, njegov objem. Ne smem popustiti. grem po svoji poti naprej. Edino kar sem v življenju naredila pametnega je bilo to da se nisem hotela zaposliti v njegovi firmi. Moji prihodki so precej nižji od njegovih a vsaj finančno nisem odvisna od njega.

Sama se boš morala odločiti kaj ti pomeni več, biti celo življenje v senci poslovnega uspeha in imeti materialno vsega dovolj. Ali želiš svobodo z malce skromnejšim standardom in srečo, ki ti jo lahko dajo le otroci.

Upam da se boš pravilno odločila in želim ti vse lepo.

Monja

Monja, kar ostani trdna! Ker pogreta veza kmalu zaplava v stare vode, če je popolnoma ne prevrednotiš. Isto kot recidiv pri odvisnosti, ki se nadaljuje z natančno tiste točke, kjer smo se odločili za abstinenco. Enostavneje bo preboleti moža in se odpreti za nove šanse, kakor ponovno poskusiti zaživeti z njim, ko se dosti kasneje pokaže meja do kod smo uspeli s prevrednotenjem. Čim nismo z odliko oz. v 100% predelali zadane lekcije, jo znova dobimo v obdelavo. Kaj takega si najbrž ne želiš.
Še naprej bodi pogumna in čim več modrih odločitev ti želim!

Zdi se mi kot da bi bilo opisano moje življenje, samo s to razliko, da sem tako presneto smilim sama sebi in zelo malo naredim zase. Zdravim se za depresijo, mož pa se glede tega le norčuje in se ne more načuditi moji šibkosti, ker on si kaj takega ne bi dovolil.
Moj zaslužek je precej manjši od njegovega, sploh sem odvisna od njega , denar mi deli, kreditno kartico mi je brez besed vzel.
V prepirih mi grozi, da se bo ločil, bi pa odšla že sama, samo z dvema otrokoma nimam kam, pa še finančno bi bilo zelo tesno.
Povedal mi je, da je njemu prva služba, nato pa je družina.
Mogoče bi morala vse to razumeti in sprejeti, pa ne morem, pa tudi nič ne naredim, da bi bilo drugače.Ne vem kam bi se obrnila po pomoč, saj v kraju kjer živim, smo primer idealne družine in ne sme nihče niti slutiti, da je to daleč od resnice . Rada bi se s kom saj pogovorila, pa nimam nikogar.

varan, zelo črnogledo je tvoje pisanje in resnica je svetlejša, kot v tvoji glavi. Če se bosta odločila za ločitev, bo tvoj mož prispeval za otroka toliko, da boš imela verjetno dovolj za preživetje. Hvala bogu, da ima višjo plačo, bo imel višje alimente. Ali misliš, da v primeru ločitve mož dobi vajino stanovanje? Kaj pa, če ga ti?
Če v kraju, kjer živiš, veljate za idealno družino, se bo to mnenje pač spremenilo. Pa kaj! Zakaj ne sme nihče slutiti, da je drugače, če pa v resnici je drugače. Ali ti javno mnenje plača kakšno položnico?
Najdi si koga, ki mu res lahko zaupaš, če imaš sestro ali morda sodelavko, ki ni sama zagrenjena ali zavistna. Rabila boš malo moralne podpore. Morda bi bil tudi tvoj osebni zdravnik ali njegova sestra pripravljen prisluhniti težavam, depresijo vsaj oni resno jemljejo. Potem si naredi načrt za nadaljne življenje.
Če se boš odločila, da ostaneš z možem, pa se potrudi izboljšati vajin odnos. Premisli, zaradi česa se prepirata, premisli, s čim bi si izboljšala odnose, glavo pokonci! Najprej si ti in tvoja sreča: Poišči si hobi, na primer sprehode ali opazovanje ptičev, risanje…
lep pozdrav

Oprosti, tista, ki ima vse, varan me je prevzela s svojo zgodbo, zato ta odgovor ni zate.

Sedaj, ko ste že vse poiskusili se sprašujete, ¨¨zakaj še vedno ne gre, zakaj mi kar zmanjka energije, navdušenja, zakaj postajava tako čustveno hladna?˝˝ Vaš mož trdi, da za vas naredi vse, kar hočete in da vas včasih enostavno ne razume. Vi trdite, da bi bilo vse drugače če bi vas on vsaj malo poslušal in slišal vaše želje. Prepričani ste, da stojita vsak na svojem bregu, vmes pa deroča reka katere ne moreta preglasiti. Tam stojita, oba razočarana in žalostna ter se sprašujeta kam je izginil sijaj pripadnosti, ljubljenosti, slišanosti in predvsem sprejetosti? Želim vam napisati recept, kako izboljšati odnos, pa tega ne morem. Vendar bi vam rada sporočila, da za izboljšanje nikoli ni prepozno in je vredno iskati nove rešitve ker to navsezadnje terja vsak odnos, ki pride do točke ko ne ve kako naprej, ko se nabere toliko obupa, žalosti, osamljenosti in razočaranja. Potrebo bo zgraditi nov odnos ki ga bosta skupaj z možem postavila na nove temelje in poskrbela za ranljiva čutenja drug drugega. Če to verjamete potem bosta naredila vse, da se to uresniči. Ob tem se sprašujem, katero vzdušje iz vaše primarne družine se je sedaj ponovilo?
Osredotočita se na vajino prijateljstvo, saj ste sami zapisali da ga imate radi, skupaj preglejta vajine albume, obudita spomine na romatično zaljubljenost in si samo dovolita da vajin odnos preraste težke stari. Priznajta si napake, govorita o tem kako različno doživljata stvari. Sedaj je ravno tisto, kar vaju je pripeljalo skupaj postalo zanemarjeno. Če se drug ob drugem dobro počutita si bosta želela medsebojne bližine in to pomeni tudi zvestobe. Navidezno se razumeta, brez večjih težav usklajujeta vsakodneven obveznosti vendar se ne čutita. Ker se bojita konfliktov potrebujeta veliko aktivnosti pa čeprav službenih, da se vama ni potrebno soočiti z vsem kar sta v odnosu spregledala. Zavrtita uro nazaj, kaj sta nekoč rada delala skupaj, kdaj sta se srečala ob kosilu ali večerji, šla skupaj na sprehod in kasneje na kavo?…
Vzemita si čas in samo vztrajajta ker s kritiko ne bosta mogala spremeniti ničesar. Pohvalita drug drugega, napore vsakega izmed vaju, da boste zmogli dati tisto kar oba potrebujeta za zdrav odnos.

Srečno!

Romana Žitko spec. ZDT

Težko ti je svtovat, točno ve kaj hočeš, točno veš kaj potrebuješ, veš kako to narediti. Mož tega ne razume, ne čuti te potrebe. Sem 100% na tvoji strani in te popolnoma razumem. Žal nimaš upanja, da boš moža spremenila, ne bo se odpovedal svojemu načinu življenja, saj ni sposoben pravega partnerskega življenja. Vem, da ti ne bo v tolažbo, ampak ti moram povedati, da je takih zakonov veliko in možje jih štejejo za zelo srečne in harmonične, ženske pa se počasi vdajo v usodo,da se ne da spremeniti nič, dobijo si prijatleja, da ne rečem grdo ljubimca in z njim pokompenzirajo tisti del za katerega so doma prikrajšane. Na koncu so zadovoljni vsi, mož, ker je žena zadoovljna z zakonskim življenjem, otroci, ker imajo dobre starše, ljubimec, ker je našel sorodno dušo…. Na tvojem mestu se ne bi ločeval, bi ukprepal kot sem napisal v prejšnjem stavku. Peizkušeno deluje. Mogoče se sliši kruto, a imaš boljšo možnost če daš vse na tehtnico?

Popolnoma te razumem, sem na istem, čeprav si čez vikende še nekako priborim nekaj moževega časa. Ta situacija je izredno težka, ker mu po eni strani sploh ne moreš očitat (ne pije, ne vara…), pa se vseeno počutiš, no saj veš kako. Težko je takemu človeku dopovedati kaj te teži, ker imajo čisto svojo miselnost in menijo, da s tem, ko delajo in nosijo denar k hiši, naredijo vse in še več za svojo družino. vidim, da so ti med drugim tudi svetovali afero, vendar mislim, da tudi ti nisi polovičarska in da ti to ne bi zadostovalo. ne vem ka jti naj svetujem, poskušaj ugotoviti na kakšen način bi pripravila moža do tega, da bi vsaj malo spremenil svoje obnašanje. Kaj bi premaknilo njegovo razmišljanje? Mogoče da ti ne bi bila vedno njemu na voljo? Da večerja ne bi bila skuhana? To ti najbolje veš…Če hočeš spremeniti njegovo obnašanje, spremeni najprej svojega in to tam kjer bo najbolj opazil. Ker se ta vajina situacija verjetno vleče že nekaj časa, verjetno ne bo lahko…ampak mogoče ti bo pa uspelo :))