osamljena in prestrasena
Pozdravljeni!
Stara sem 30 let, s fantom ziviva skupaj malo vec kot 4 leta. On je Nizozemec (star 28 let), jaz Slovenka. Spoznala sva se v Sloveniji, jaz sem se kmalu preselila k njemu, saj sem, se preden sva se spoznala, nasla sluzbo na Nizozemskem. Zarocena sva tri leta in moja velika zelja je bila ze od vedno imeti druzino in skrbeti zanjo ter ziveti nekje v blizini Slovenije. Mislila sem, da se mi je to uresnicevalo in da je le se vprasanje casa kdaj bom tudi jaz mamica in bom imela s svojo druzinico hisko z vrtom.
Moj fant se je kar naenkrat odlocil, da se prijavi v sluzbo ki bo on njega zahtevala to, da gre dalec proc in pride nazaj domov trikrat na leto za dva tedna. In ni vazno kaj bom jaz rekla, on bo to naredil ker si tega zeli.
Tako zelo sem bila prestrasena zaradi tega, saj sem vedno mislila, da se bom pri tridesetih koncno ustalila in si ustvarila druzino. Druzina pa zame ni druzina, ce oceta ni zraven. Sama pa ne vem ce bi zmogla, se posebej zato, ker sem nekje, kjer mi moji starsi ne morejo priti na pomoc kadarkoli si jo zazelim, njegovi pa tudi ne. Prijateljev pa tu nimam, saj sva se ravno preselila in ne poznam ne mesta in ne ljudi.
Dva dni nazaj, ob pogovoru o poroki, pa me je presenetil, saj mi je rekel, da njegovi starsi ne vejo da sva zarocena. Da jim ni povedal, ker bi se potem zaceli vmesavati, tega pa noce.
Tukaj imam lepo sluzbo in tudi mesto mi ustreza. Sem pa osamljena, saj nikogar ne poznam. Tudi prijateljev nimam veliko, saj sem vedno vsak trenutek prezivela le zato, da bi bili moji bliznji srecni.
Razocarana sem nad tem, kar dela moj fant. Cutim, da se izogiba nadaljevanju najine zveze, zakaj pa bi se drugace brez pogovora z mano odlocil za tako ekstremno sluzbo in ne bi povedal svojim starsem o najinih nacrtih. Cutim, da je prstan na moji roki laz. Na dan prihajajo tiste majhne stvari, ki mi potrjujejo da moram globoko premisliti o tej zvezi. Da se noce naucit mojega jezika, da dela stvari zase, za naju pa zelo redko, da se vedno strinja z njegovimi starsi in se nikoli ne potegne zame, …
Se pa tako bojim koncati zvezo, saj se mi zdi da bom se bolj osamljena in se ne bom znasla v “tujem” mestu. Se bolj se bojim tega, da bi razocarala moje starse, ki sem jim ze dolgo nazaj s tako sreco povedala o zaroki. Mogoce se slisi smesno, a bojim se, da ce pretrgam zvezo, nikoli ne bom nasla nekoga, s katerim bi delila zivljenje. On je moj drugi fant. S prvim sem bila pet let in sem kljub fizicnem in psihicnem mucenju vztrajala samo zato, ker so ga imeli radi moji starsi in sem jim verjela, da oni pa ze bolje vedo kot jaz.
Vsak lepa beseda in mnenje bi mi koristili v tem trenutku. Hvala
Simona
Težka odločitev in nedvomno zapletena.
Ampak takole ko preberem mi je najprej padlo v oči da se noče naučiti tvojega (našega!) jezika. Kakšen izgovor ima za to? Ali ni dovolj pomembno, da je ta jezik TVOJ, in četudi ga ne bo nikoli uporabljal vsakodnevno in se ne bo preselil v Slovenijo, bo razumel TEBE, v tvojem maternem jeziku.
Se mi zdi da mu manjka spoštovanja do tebe…na kar kaže tudi to, da je brez posvetovanja s teboj sprejel tisto službo…
In ni povedal staršem?!?
Hm, vse skupaj je že malo sumljivo…tudi jaz bi začela dvomiti, na tvojem mestu!
Lahko pa se vprašaš, ali boš srečna, če ostaneš v tej zvezi? In, ali je pomembnejše, da so srečni tvoji starši (ki so, mimogrede, že enkrat bili v pošteni zmoti glede tvojega izbranca!), ali da si srečna ti?
Samo ti živiš tvoje življenje.
Veliko sreče.
Kaj lepega bi želela slišati? Laž, ki te zavaja s praznimi obljubami? Kruto resnico, ki te seznani z dejstvi kakršna so? Ne glede na to, s kom si zaročena, s tujcem ali z domačinom, veza je na trhlih nogah, ker sta jo zgradila bolj na romantiki kot na realnih tleh. Levji delež romantike je seveda tvoj in zdaj ko v vajinem odnosu prevladuje realizem, se ti sanje na veliko sesipavajo.
Kdaj boš vendar dojela, da nič drugega ne more vezati partnerjev kakor iskrena ljubezen? Ljubezni med partnerjema ne moremo nadomestiti niti z otroci, ne z mnenjem staršev, še najmanj pa s strahom pred osamljenostjo. Že prvih pet let životarjenja s fantom ti je hotelo povedati prav to! Če namigov življenja ne razumemo, nam prav gotovo postreže z močnejšo lekcijo. Dobro premisli, če jo res rabiš!
Simona,
Nekako si lahko predstavljam v kakšni krizi si, saj sem šla skozi podobno sama. Namreč, imela sem fanta iz druge strani planeta in tudi nama ni bilo lahko. Na koncu sva se razšla. No, v bistvu pa ni važno od kod je nekdo, pomembni so odnosi.
Naredi kakor ti narekuje srce in tvoji občutki, ne toliko pamet. Ne prepričuj se, da je okej, če ni.
V tujem svetu se pa boš znašla, saj si prišla že tako daleč. Zaupaj vase.
Vso srečo!
Keiko
To je pa resprijetna situacija…
Kaj prijavil se je za službo – saj to še ne pomeni, da je že sprejet? Ali pač?
Kaj pa pravi na to, da se je tako sam odločil..kaj pa pravi o družini?
Ja pa še en nasvet – ne poslušaj staršev glede vsega kaj rečejo in ne se ozirat na njih, ker je to TVOJE življenje…
Razumem, da vam je težko. In to tako daleč in po toliko letih. Jaz bi vam rekla, da zahtevajte od fanta jasne odgovore, kako si on predstavlja nadaljnje življenje. Kaj mu pomeni družina? Kje se vidi čez 5 let? Po mojih izkušnjah je poglavitna stvar dobrega odnosa, imeti čim več skupnega s partnerjem (enaki pogledi na določene stvari, enaka zanimanja itd.) Navsezadnje ste stari 30 let, ko je za potomstvo skrajni čas. Brez jasnega pogovora z njim boste težko našli odgovor, kako naprej.
Hvala za vasa mnenja. Mimi, on se jezika noce nauciti ker je pac len in se mu ne da. Od mene se ni hotel uciti in za pomoc sem mu kupila knjigo za ucenje in tudi komplet s CD. Sem mislila da mogoce noce da ga jaz naucim, ker ga je sram delati napake. Pa se je kmalu izjasnil, da ima pac druge stvari za delat in nima casa za ucenje in da bo ze pocasi kaksno besedo sem in tja pobral. V petih letih zna reci dober dan in zna narociti belo kavo.
Za sluzbo, res je, da se ni sprejet, da je poslal prosnjo in ima razgovor cez dva tedna. Ampak meni ne steje to, mene je zabolelo to, da se je odlocil za tak ekstremen korak sam, brez posveta z mani, da gre proc in pusca najinih pet let kot da jih ni. Tudi ce ne bo sprejet, mu sploh se lahko zaupam da je nekdo, za katerega vem, da bo ob meni ob “dobrem in slabem”.
Res je, ziveti moram zase in ne za druge. Pred mano so dolge noci ramisljanja, ko bom morala spoznati cesa si v resnici zelim, ene zveze, ki je na majavih nogah ali tega, da bom pri tridesetih ostala sama in bom mogla vse zaceti graditi od zacetka. Seveda je lazje vztrajati nekje, kjer si navajen, pa tudi ce hodijo po tebi in si za njih dober le, kadar si tiha miska in delas kar se od tebe pricakuje in nikoli ne izrazis svojega mnenja.
Se vedno pa se zelo bojim ko mislim, mar zame res ni nikogar?
Simona
Spoštovana Simona,
to, da ni povedal o načrtovanju poroke z vami svojim staršem, sem slišala že za veliko Nizozemcev, ki so skupaj s tujko (Nenizozemko). Na zunaj delujejo zelo odprto, v resnici pa so veliki nacionalisti. In veliko teh moških se boji, da bodo starši znoreli. Poznam primer, ko so, in je šlo vse po gobe. Seveda se človek na tem mestu vpraša o samostojnosti in pravi ljubezni, ker je pač nenormalno, da lahko starši tako vplivajo nate.
Menim, da je ta vaš moški (1) preveč odvisen od svojih staršev, (2) premalo naklonjen vam. Če imaš človeka rad, mu tega ne počneš, kar on počne vam. Vi ste se preselili v drugo državo, tam ste si celo uspeli najti sluzbo, sedaj bi pa on kar odšel stran, ne da bi bila to odlocitev, ki bi jo vidva skupaj sprejela. Katastrofa! Tu ni nobene ljubezni! Ta moški je velik egoist.
Seveda pa lahko vse počne po svoji glavi, ker vi nimate toliko poguma, da bi uveljavili tudi svojo voljo. Če menite, da drugega moškega več ne boste dobili, kaže to na premalo samozavesti. Lepo vas prosim!!! Pa razne pripombe, da je sedaj skrajni čas za druzino, so tudi cisto mimo. S takim človekom boste morda sedaj zanosili, ampak čez nekaj časa bo vse narobe. Bolje razčistiti stvari in imeti otroka čez nekaj let z nekom, ki vas bo resnično cenil in ljubil! PREMISLITE!!!
Normalni starši so zadovoljni le, če je njihov otrok srečen. Ne obotavljaj se, temveč odločno postavi svoje zahteve, če se ne bo odzval, pa adijo. Tako sploh nisi srečna in še manj boš, morda ti je hotel povedati, da nista za skupaj, pa noče biti grob.
Ne zapri se vase, začni delati na sebi, zase in bodi čimbolj odprta in optimistična. V tretje gre rado!Srečno!
Ja, lenoba ni noben izgovor, oprosti. Jaz sem tudi lena in se učim njegovega jezika, tako kot je tudi on bolj pri manj energičnih in ima ‘veliko drugih stvari za delat’ (verjemi mi, res jih ima), pa se uči slovenščine! Pa če ima čas eno uro na teden, pa eno uro…in vsak dan mimogrede kakšno besedo sproti, ker me pogosto sprašuje, kako se kaj reče po slovensko.
Pa saj ta človek nima nobenega spoštovanja do tebe!
Sklepam, da tudi ti ne ležiš doma cele dneve in edino kar moraš naredit je, da se učiš nizozemščine…?!
Simona, stara si 30 in ne 80, pred tabo je še veliko časa in možnosti za otroka, za nova spoznanstva… Ne ostani pri nekom samo zato ker je ‘boljše kot biti sama’! Ni boljše, verjemi…če si sama nihče ne hodi po tebi in nihče te sili da se mu podrejaš. Če ne drugo, delaš to kar hočeš oz. kar si želiš. Pa če je to iskanje partnerja s katerim si bi zgradila življenje in imela otroke, pojdi in poskušaj ga najti.
Prepričana sem, da je zelo malo verjetno, da boste ti ali tvoji otroci srečni tej zvezi. Mu lahko zaupaš in greš mirno spat vsak večer, in veš, da te jutri ne bo zapustil (in otrok, če bi jih imela) zaradi npr. nove službe?
Se strinjam s tem kar je napisala terry; egoist je, in vprašanje je ali in koliko te ljubi. In ti imaš pravico, da se postaviš zase, saj si vendar človek tako kot vsi ostali, in imaš enakovredno pravico, da se nehaš podrejati volji drugih!
Draga Simona,
Zgoraj je napisanih kar nekaj dobrih nasvetov in odlocitev je na tebi glede tega kaj bos storila, nekaj vsekakor moras narediti za svoj mir v dusi. Nikar ne misli, da si pri 30-ih prestara za to, da bi spoznala novega partnerja, ki te bo spostoval in si s tabo ustvaril druzino! Bodi pogumna in samozavestna in stvari se bodo obrnile na bolje.
Tudi jaz sem na tujem, imam nekaj let vec kot ti. Bila sem v podobni situaciji pred leti, potihem sem bila nesrecna leta in leta v razmerju, ki ni vodilo nikamor, jaz pa sem se bala biti se bolj osamljena. Koncno so me okoliscine, bolezen, prisilile k spoznanju, da sama sebe slepim in sem prekinila vse stike s partnerjem. Imela sem nekaj srece, da imam nekaj dobrih prijateljev, ki so mi stali ob strani. Se vedno zivim sama, a nisem osamljena, imam partnerja, trenutno pa otrok ni v nacrtu, a to je ze druga zgodba…
Veliko srece in napisi kako ti gre. LP.
Hvala vsem za vase besede. Nekatere bolijo, a bolijo zato, ker so resnicne, pa si tega do sedaj nisem upala priznati. Toliko malih stvari mi da vedeti, da to ni to, pa slepo vztrajam, ker upam, da se bo nekega dne vse spremenilo.
Se zadnji pogovor, da priznam vse svoje mracne misli, da priznam kako boli ce se nekdo, ki naj bi bil za vedno ob meni, noce niti malo potruditi in se nauciti mojega jezika (ampak gre raje za ene pet ur pred tv lezat ali ven na pivo s pijatelji), jaz pa sem se njegovega naucila in tudi moji starsi se pocasi ucijo saj bi se radi pogovarjali z njim, ce ne more najinih (zdaj vem da so le moji) nacrtov niti toliko spostovati, da bi rekel, da si zeli nekam dalec v sluzbo (naftne ploscadi) in tako pustiti partnerstvo in grajenje na novi druzinici za sabo ne ozirajoc se na to, kar misli druga polovica. Ce nima niti toliko “jajc” da bi ali povedal meni da se z mano noce porociti ali pa povedal svojim starsem o najinih nacrtih.
V tem trenutku sem tako jezna. Vsi mali znaki mi hodijo po glavi. Sele zdaj mi je jasno, zakaj so njegovi starsi enkrat, ko sva jih sla obiskat, vprico mene zaceli govoriti da je skrajni cas, da on zacne iskat stanovanje za njega in da ne more bit vecno podnajemnik. Pocutim se tako neumno ko to razmisljam. Jaz sem bila takrat samo sorkirana in sem si mislila zakaj sem jaz zrak za njegove starse in me ne morejo vkljucit v nobene nacrte, nikoli nisva midva, vedno on in jaz.
Ampak neumnosti je konec. Ker sva podnajemnika, me nanj ne veze nic. Se zadnji pogovor, zadnja moznost da se izjasni kaj hoce, potem pa grem. Bojim se, tako tezko bom, a zaceti moram spostovati samo sebe. Do sedaj je bilo zame dobro vse, samo da je bilo, zdaj se bom pa tudi jaz morala nauciti kako lociti plevel od pravih ljudi.
Simona
Ti si tako fejst punca, da te bi bilo prav škoda za enega tujega “kmeta”.Samo uslugo ti dela, ker se umika. Iz te zveze le ti pridobiš, saj si se naučila jezika in se cepila proti cepcem. Vnaprej ti priporočam veliko več pogovora na prvem vlaku, ker se je kasneje težko pogovarjati. Postavi svojo ceno, vzdržuj svoja zanimanja in se ne pusti motiti. Bolj smo jim podrejene, manj nas cenijo. Se mi zdi, da je dobro biti samostojna oseba s prijatelji obeh spolov in jih pošteno predstaviti naslednjemu, brez možnosti ugovora in čustvenega manipuliranja.
Za začetek se vpiši SAMA v plesni tečaj tanga ali flamenka in pozabi tisto uro na težave. V sebi prebudi strast do življenja, kupi si rdečo oblekico in črne plesne čeveljčke in si začni celiti rane.
Če pa bi rada stvari prišla do dna na psihološkem stališči, ti pa za prvo pomoč priporočam knjigo : Hendrix:Najina ljubezen. Tu ne boš našla romantike in jokala, le razsvetlila ti bo njegov um.
Srečno in piši !
Simona, jaz bi na tvojem mestu zeloooooooo premislila, kako in kaj naprej. Fant pred starši taji, da sta zaročena, v konfliktih potegne z njimi, namesto s tabo,službeno odhaja daleč proč z možnostjo, da se vidita samo trikrat na leto za dva tedna … Ti pa ostajaš z njim, ker se bojiš, da bi razočarala svoje starše s tem, da prekineš zaroko. Halo? Če te imajo starši radi, si želijo tvoje sreče neglede na vse. Ne vem s čim bi jih razočarala, če se vrneš domov in jim poveš, da enostavno ni šlo?
Mislim, da boš, če sama še enkrat dobro prebereš svoje pismo, odgovor našla v njem.
Želim ti, da zbereš pogum in narediš tisto, kar moraš. In seveda veliko sreče!
Draga mum!
Hvala za tvoje tako lepe besede. Grem takoj pogledat za knjigo, ki mi jo priporocas.
S tvojim postom mi das misliti, da mogoce sem pa tud jaz in moje zelje nekaj vredne in se mi ni treba vecno podrejati.
Po novem letu bom pa pogledala za en tecaj in tako spoznala nekaj vec ljudi in si pocasi zacelila rane in zacela delati na tem, da je zivljenje lahko lepo tudi ce skrbis samo zase in ne da se zrtvujes za ljudi, ki te vidijo kot samoumevnega.
Dovolj je kuhanja za ljudi, ki vecerjo pojejo pred tv in umazane kroznike puscajo na tleh, dovolj hoje po blatnih tleh, ki si jih posesal pol dneva nazaj, pa se nekomu ni dalo sezut cevljev, ali, bognedaj, pospraviti za sabo kar je nasmetil. Dovolj je cakanja, da mogoce se bo pa kdaj kaj spremenilo. Dovolj je pobiranja umazanih nogavic in moskih gat po celem stanovanju!
Simona
Me veseli, da si opazila gate in štunfe. On pač sanja o boljših časih (finančnih), drugače pa je en sam dolgčas. Da bi pa nekomu služila za mamo, je pa škoda časa. Prstan pa kar shrani za spomin in odidi z dvignjeno glavo.
Iz mojega življenja: sama sem tudi zelo skrbela za enega “lepotca”, ga stregla kot gejša, ko sem lepega dne dobila listek na mizi, da je pač odšel, ker se ni čutil še za zvezo…Jaz pa v 5.mes.nosečnosti…
Potem sem izbrala pač čisto nasprotne lastnosti, kot so zanesljivost, skrbnost, pa še lušt’n je.
Moja hči, ki rada brska po mojih spominih je ravno prejšnji teden gledala kartice iz Mehike, ki so jih naredili Indijanci in na zadnji strani piše, kako me mladi antropolog Antonio iz Villa de las flores ljubi. Potem so mi pisali še vsi njegovi bratje…in sva se skupaj smejali, češ, takšno je življenje.Žal mi je, da nimam več spominkov, saj sem vso zlatnino, ki mi jo je poklonil “lepi” v jezi dala ciganki (je rekla, da bo z njo molila in drugi dan vrnila).
Jaz si prav čestitam za naivnost, kadar pa kakšna mlada deklica trpi, me pa popade materinski nagon in bi jo z vsemi sredstvi želela obvarovati-tudi tebe!
Počasi se začni pripravljati za naslednje potetje: dolgi lasje, izklesana postava (100 trebušnjakov na dan) in veliko branja. Njega pa odreži od VSEH informacij, povezanih s teboj in mu olajšaj muke, ter pokončno naprej!Srečno!
To, v čemer si trenutno ti, se ne imenuje ZVEZA ! V zvezi mora prevladovati ljubezen in medsebojno spoštovanje, pa kaj bi našteval, ko so osnovne vrednote pojma zveza menda jasne vsakomur.
Si ti šla na Nizozemsko s trebuhom za kruhom in za kako hišno pomočnico ??? Verjamem da ne. Te zaroka k čemu obvezuje ? NE !
Kako misliš da bosta planirala svojo življensko pot skupaj ko nista v stanju se pogovoriti tvorno niti o prihodnjih mesecih ?
Je beg pred stanjem edino v tem da se sama še bolj zaposliš ? V končni fazi te bo doma čakal še večji kup gat in nogavic ko te ne bo… In ena zafrustrirana faca na sedežni ki bo čakala toplo večerjo, hladno pivo ki ga bo treba servirati zraven, se stuširati in ga nasmejana počakati v postelji ? Res ? Si yuke box ? Neb se upal tega trditi, prej sem pepričan da nisi.
Skrivanje zaroke njega pred svojimi starši… Hja, nekdo tukaj je napisal da so pač tipi “tam gor” taki… Neglede na vse skupaj, vsaj meni to veliko pove. Ni treba kakih filozofij če k temu prišteješ še njegov odnos do tebe, da sprevidiš da si mu res nekoliko odveč. Strah pred končanjem zveze ? Seveda te je strah, nekaj si v to vložila, izplen pa je jalov. Pri tvojih letih (in dejstvu da je to tvoj drugi moški) bi ti rekel da si komaj začela v tem pogledu živeti in si nabirati izkušenj. Ne trdim da moraš položiti na hrbet ducat dedcev da bi se to štelo kot kaj več, to res ne. Tudi zakoni iz prve ljubezni so včasih uspešni, največkrat res ne.
Pri svojih letih (ter verjetno izobrazbi) si dovolj emancipirana ženska ki se je v življenju sposobna organizirati, samo narediti je potrebno kak korak in ne vehamentno čakati na jutrijšnji dan. Zavedati se moraš da te tukaj, v rodni domovini, čaka ljubezen svojih staršev, ki jim bi bilo verjetno bolj všeč če bi se zlomljeno srce vrnilo v domovino in čez čas spoznalo da je lahko ljubljeno in spoštovano od slovenskega fanta.
Kjer ni komunikacije, je dolgčas; kjer ni ljubezni, je brezno…
Glavo pokonci ter srečno !
Cec