Spoštovani.

Prosila bi vas za eno mnenje. Namreč z možem sva skupaj skoraj štiri leta, poročena pol leta. Oba sva malo čez 30. Mož ima samo očeta, mama je umrla pred 20-imi leti. Tako je ostal sam z očetom, na katerega pa se je očitno zeloooooooo navezal.

Zadnje čase se skoraj vsakodnevno zgrabiva zaradi te njegove, po mojem mnenju bolestne, navezanosti na očeta. Če ga ne pokliče oče, pa on pokliče očeta, vsak dan. Pogovarjata se o takih brezveznih stvareh. Oče ga klicari za vsako malenkost. Tudi kadar bi se kaj lahko zmenila po telefonu, mož leze k njemu, da se bosta “še enkrat vse zmenila”.

Problem je v tem, da smo ful blizu doma (peš 5 minut). Preden je spoznal mene, je še živel doma pri očetu, ker ga ni hotel pustiti samega. Ko pa sva se odločila, da bova zaživela skupaj, pa sva poiskala stanovanje, ki pa je očitno preblizu. Ko gre v trgovino, ali pa ko je sam doma in sem jaz v službi, gre k očetu, namesto da bi doma kaj naredil, se spočil pred službo,…

Ne me narobe razumet, njegovega očeta imam ful rada, odlično se razumeva, rad me ima, kot da bi bila njegova hčerka. Vendar moti me ta njuna navezanost en na drugega. OČITNO SEM LJUBOSUMNA NA OČETA!

Večkrat sem možu že rekla, da me to moti, vendar je težava v tem, da on tega problema ne vidi. Njemu je vse to ok. Pač reče, da ni on kriv, če jaz nimam vsakdanjih stikov s svojimi starši.

Jaz sem svojo popkovnico prerezala že zdavnaj, on pa očitno še ne.

Z možem se drugače res ujemava in se močno ljubiva, trudiva se za naraščaj, načrtujeva prihodnost,… Ko pa tema nanese na očeta, pa ……..

Kaj naj naredim? Kako mu naj povem, da me to moti. Ali je to samo moj problem?

Pomagajte, ker ne bi rada, da se zaradi tega še bolj spreva. Njegov oče ni vreden tega, da bi se midva prepirala.

Hvala

Lahko je več vzrokov:
-atova navada
-zloba, češ. čez 300 let, ko bom še jaz umrl, jo pa imej
-uživanje, ko te jezi in si postreže sina, češ, jaz sem zmagal
-pomanjkanje intimne prijateljice, s katero bi hodil po izletih, sprehodih in kramljal, temveč raje uničuje sinov zakon (ker ga nikoli ni imel dovolj rad)
-zahojen primitivizem iz leta 2 pa 3, ko misli, da se ima otroke zato, da te na stara leta (ki se jim začnejo že pri 40.) morijo z ali brez vzroka, neozirajoč se, kako se otrok počuti.

Se zna zgoditi, da popkovnice ne bo prerezal(močan domač vzorec in navada) in te bo še naprej osrečeval z atom. Ravnaj se tako, da si vzameš, kar ti pripada, brez histerije.Glede naraščaja hoče včasih bog komu kaj povedati…

Lahko pa narediš kontra in ves čas visita pri atu in čakata, da vaju postreže. Namigni o prijateljici in naroči mu revijo za upokojence, kjer bo kaj pametnega prebral (horizont ali nekaj takega). Srečno!
Preberi 2 knjigi: 5 jezikov ljubezni in njeno nadaljevanje.

Kakšna prijateljica mu niti ne pade na pamet, je preveč zakrkjen samec. Je pa res, da veliko bere. Očitno ga bom samo s kupom knjig odvrnila od nadzorovanja svojega sina.

Vzrokov za tako obnašanje je verjetno več: osamljenost, edini sin, nezainteresiranost za druge ljudi, stvari, prijateljev nima,…..

Ampak vedet mora, da imava tudi midva svoje življenje. Naj si tudi on ustvari svojega. ne pa samo TV, časopis, tu pa tam kak sprehod, ostalo pa čepenje ob oknu in tu se konča.

Hvala še enkrat za nekaj misli.

Lepo, da se z bodocim tastom dobro razumete in da vas ima rad in vi njega. Lepo pa je tudi, da zaupate svojim obcutkom in intuiciji glede tega, da odnos oceta in sina ni povsem tak, kot bi moral biti. Imate popolnoma prav in vasa zgodba je zelo poucna.

Moski se po smrti partnerice mnogokrat veliko slabse znajdejo in se z njo spopadajo kot zenske. Zenske ponavadi veliko prej najdejo novega partnerja in spet zazivijo, moski pa se pogosto povsem izgubijo. Cim starejsi so, tem slabse. Pogosto so edina stvar, ki jih “se drzi pokonci” (beri: jim omogoca neskoncno vegetiranje na mestu), njihovi najblizji, ki se jim oce smili itd. Vas partner je ocetova infuzija ze dolgih dvajset let. To je hudo narobe in temu je treba narediti konec.

Sin s tem, ko vseskozi visi tam, v bistvu omogoca ocetu, da je ta zelo len glede organizacije svojega zivljenja: ker vseskozi racuna na sinovo druzbo in pomoc, si oce ne najde partnerice, prijateljev in ne prezivlja kvalitetnega casa na izletih, s hobiji in kako drugace. Vso odgovornost glede kvalitete in druzabnega vidika svojega zivljenja v bistvu prelaga na sina.

Poskusajte partnerju predstaviti, da je to zelo narobe. Narobe je, ce vse v zivljenju stavis na eno samo osebo, ali ne? Kaj ce se vasemu sinu kaj zgodi? Pa ce se bi recimo ocetu kaj zgodilo (huda poskodba itd.), bo zelo zelo bogi, ce bi moral v dom in ga sin ne bi mogel vseskozi obiskovati. Brez drugih prijateljev in drugih dejavnosti bo hitro shiral in umrl. Ko bosta imela druzino, bo tudi normalno, da bo imel sin veliko manj casa in ne bo mogel vec toliko obiskovati oceta. Tudi zdaj bi morala biti partnerjeva glavna prioriteta vi in ne oce; povejte partnerju, da to pricakujete in od tega ne odstopajte.

Partnerjev oce je sam odgovoren za svoje zivljenje in njegovo kvaliteto. Sam si ga mora zapolniti z veliko stvarmi in dejavnostmi. Ce bo sin manj hodil tja (enkrat na teden) in se tega drzal, bo oce hitro videl, koliko je ura, in si zivljenje organiziral povsem drugace. Sin zdaj ze 20 let nadomesca njegovo partnerico – kar je popolnoma narobe, saj bi si oce ze davno moral najti novo. To ni bilo dobro ne zanj ne za sina.

Točno tako je, kot ste opisali.

Sprva se mi ni zdelo narobe, da oče za vse odločitve vpraša naju. Kako jaz nekaj skuham, kako zlikam to in to, kot da pred tem ni 20 let sam tega znal, sedaj ko pa sem prišla jaz v družino, pa naj vse namesto njega odločam. Kakšne rože bomo posadili na grobu, vpraša mene, kot da do takrat, ko sem spoznala sedanjega moža ni tega delal nihče.

Ne vem, mogoče mi s tem v bistvu deli komplioment, češ da jaz pa že vem najbolje, ker sem ženska, ali pa želi ravno vse odločitve preložiti na naju. Ko gre kaj kupovat, seveda obvezno eden od naju zraven, da mu pove, kaj naj kupi. Kot da sam ne zna. Ko sva ga poslala v toplice čez poletje za dva tedna, sem mu morala jaz spakirati potovalko, ker on pač ne ve, kaj vse rabi (njegove besede).

Ko se zmenimo za kakšen obisk mojih staršev ali pa ko organiziramo praznovanje rojstnega dne (namreč redno praznujemo vsi skupaj rojstni dan vsakega od nas pri mojih starših, ker imajo hišo, tudi tastovega in moževega), obvezno mene vpraša, kako in kaj. Nikoli darila za kogarkoli ne kupi sam, vedno reče meni. Za mene pa vedno reče možu. On dasamo denar. odločit se ne zna sam.

Sedaj pa ne vem, ali res ne zna sam odločit ali pa to dela zanalašč, samo da je v središču pozornosti.

Ne delaj si utvar, da se bo ata spremenil. Tisti, ki ne marajo drugih ljudi, se raje obešajo parazitsko na najbližje, jim ukradejo MLADOST IN TISTIH NEKAJ PRVIH TRENUTKOV PARTNERSKE SREČE, KI nam je sploh v življenju namenjena. Če tvoj dragi ne bo sodeloval, sta izgubljena. Poizkusi ga motivirati in miselno in fizično zaposliti, ter mu daj misliti. Pohvali ga in veliko govori, kako se počutiš. Ko se bo spet pozabil pri fotru, pa povabi prijateljico s fantom ali možem in naredi slovesno in čarobno vzdušje, da ga bo kap, ko bo prišel domov. Preseneti ga s tem, potem pa le debelo glej, če bo začuden.

Povej mu, da prevoz k zdravniku oče lahko računa in eno nedeljsko kosilo na praznike, ostalo je pa tvoje.Privoščim ti vse lepo!

Predlagam več možnih rešitev:

– moževega očeta vpišite na univerzo za 3. življenjsko obdobje (ali kak tečaj s področja, za katerega menite, da bi ga veselilo) in mu to podarite, saj darila ne bo mogel kar tako odkloniti. Tam bo našel nove prijatelje, se začel ukvarjati z novimi področji in se bo malo zaposlil. Kupi podarjenih knjig oz. redni 14-dnevni obiski knjižnice tudi ne bi bili slaba rešitev.
– kaj pa kakšna domača žival – morda bi se oče na ta način malo zamotil,
– z možem se dogovorite za določeno število obiskov pri očetu na teden. Od začetka npr. 4x, nato 3x, nato 2x tedensko,… in za dolžino obiskov (npr. 1 ura). Vsakič, ko se tega ne bi držal, bi moral opraviti nekaj, kar sicer v vajini razdelitvi opravil velja za vaše opravilo (npr. zaliti rože) ali pa vas peljati v kino. Tu je seveda nujno, da mož s tem soglaša, kar boste dosegli v mirnem in argumentiranem pogovoru.
– popoldne po službi pojdita čim večkrat kam skupaj, tako da mu časovno ne bo zneslo. Po opravkih, npr. trgovina hodita skupaj.
– nerganje ob moževih obiskih očeta se mi ne zdi ok, saj bo to ustvarilo zamere med vama, mož se bo le še bolj odmikal in še bolj hodil k očetu. Koneckoncev ne smete pozabiti, da je to možev edini še živ starš in da je to dragoceno; marsikdo nima te sreče, da se dobro razume s starši.
– ne pozabite tudi vi iti kdaj k njemu na obisk, mu kdaj skuhati kako enolončnico ali prinesti kako pecivo. Če boste vi malo “potrpeli”, se bo mož tudi omehčal in bo bolj pripravljen na kompromise oz. dogovore.

Lp, L.

Očeta vključi v kakšne dejavnosti, kjer bodo ljudje podobnih izkušenj in starosti, vdovci itd … Naj bo to spontano, kakšen izlet, letovanje … Sčasoma se bo mogoče osamosvojil. Ne mu zameri, da je tak kot je, sprejmi ga in mu daj spodbudo, da poišče prijateljico. Naredi kakšen zmenek, sin mu je verjetno edini sorodnik in sta zato toliko bolj povezana. Že v redu, da je sin pozoren do očeta. Bil je tudi njegova opora, ko je mama umrla.

Navečja preizkušnja za moškega je vdovstvo saj to ponavadi pomeni, da je ostal sam, izgubil čustveno podporo in varnost. Tudi vaš tast bo opisoval svojo pokojno ženo kot nekoga s komer je bil najraje in ob katerem se je počutil zavarovanega in pomembnega. Še težje pa je spustiti v svet otroka in sprejeti dejstvo, da si je otrok ustvaril svoje življenje in vstopil v intimni odnos. Zato je odhod od doma najmočnejša priložnost da odrasli razreši svoje vezi v izvirno družino. Tega pa očitno vaš mož še ni storil. V svoji družini se je naučil rokovati z izgubami prav tako tudi z izgubo svoje matere, ki je prinesla nove zahteve. Vaš mož se bo moral posloviti od hiše svojega otroštva čeprav nosi veliko žalosti in občutja, da nekoga s tem ko ga zapušča tudi izdaja. Ta bolečina mu onemogoča preoblikovanje dotedanjega načina življenja tako je zanj manj boleče se vedno znova vračati domov in tam skrbeti za očeta, ko pa ostajati v novem odnosu ki si ga je ustvaril z vami. Tudi očeta je strah, kaj pomeni prazna hiša, v kateri je toliko spominov veselih kot tudi bolečih. Dovoliti bo moral sinu da se poslovi ter mu zapusti dediščino v obliki ponosa, kar pomeni da mu pove, da mu ni potrebno hoditi domov in vedno znova preverjati kdo ga pogreša, ali je še dovlj dober temveč da lahko oddide in ob se ob tem zaveda, da bo njegov oče vedel, katere so njegove stopinje ki jih bo puščal v svetu. Verjeto se sprašujete kaj lahko storite vi. Mirno se z nijim usedite, pojdite na sprehod in mu govorite kako je bilo vam ko ste odhajali od doma, kaj ste vi pogrešali, kako je vam ko se sedaj vračate domov, kako je za vas boleče ko ob večerih ostajate sami medtem ko je vaš mož pri očetu?….Spregovorita o strahovi, vajini potrebah in željah ki so ostale neuresničene, govorite mu o svoji žalosti in mu dovolite da vam o vsem tem spregovori tudi on. Nikar ga pa pri tem ne prekinjajte s kritikami temveč mu prisluhnite. Slednja iskrenost pa naj vama pomaga, da bosta drug z drugim ponovno prestopila praga rojstne hiše kot odrasli osebnosti.

Lep pozdrav!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto