Prosim vaša mnenja, nasvete, komentarje.

Z možem sva poročena 19 let, živiva na svojem, s sinom, ki je samo občasno doma, ker študira.

V letih skupnega življenja sva doživela veliko prijetnih stvari(potovanja, skupni dopusti, hobiji, gledališče, hribi, iskreni pogovori, praznovanja…) in prav toliko neprijetnih(smrt staršev, moje bolezni-3 x v bolnici, moževa bolezen-8 mesecev bolniške, osebne stiske(služba), finančne stiske, medsebojno nerazumevanje).

Z dialogom, včasih tudi s prepiri, ampak z dobro voljo in željo da ustvarjava odnos naprej, sva vedno prišla do rešitev, kompromisov, novih dogovorov.

V vseh teh letih sva imela tudi obdobja ko sva se čustveno oddaljila drug od drugega, ampak se nato spet približala. Oba sva vedno čutila in to tudi jasno povedala, da se imava rada.Tudi sedaj.

Ampak očitno to ni dovolj in življenje postreže z raznoraznimi preizkušnjami.

Pred dvema letoma sem nekaj mesec prijateljevala z moškim, ki mi je bil prijeten sogovornik. Ker taka srečanja nekako niso šla v kontekst najinih življenj(oba poročena) sva s srečanji prekinila in tudi sicer nisva več imela stikov. Pred nekaj meseci se je podobno “zgodilo” mojemu možu, s tem da ga je bolj potegnilo noter, da so srečanja postala zelo pogosta in da je tisti ženski, njegovi sogovornici, povedal marsikaj o najinem odnosu, tudi intimne stvari, kar je za mene bilo skrajno nesprejemljivo. Bila sem prizadeta, posledično tudi mož. Čeprav so te stvari v začetku zgledale povsem nedolžne, so se sprevrgle v zgodbe, ki so na koncu oba bolele.

Sedaj sva v težkem obdobju in ne veva kako naprej: postala sem zelo nezaupljiva, najraje bi imela moža pod kontrolo, mu preverjala telefon, ga zasledovala…tega ne počnem, ampak čutim da bi, ker se bojim da s tisto žensko ni prekinil povsem, čeprav zatrjuje da je.

Mož želi da imava še naprej odprt odnos kot nekoč, ko je tudi vsak od naju kdaj šel sam v kino, ali na klepet s prijatelji, ali na tenis…meni pa trenutno to ni sprejemljivo, da bi se on družil s kakšno žensko,čeprav tudi sama grem rada kdaj s prijateljicami na večerjo, ali v hribe, ali s sodelavci na pijačo…in to mi je do sedaj bilo vedno nekaj lepega.

Sem razočarana nad sabo, ker sem dopustila sebi da sem skrenila z zakonske poti, da sem sedaj tako zatežena,kakor tudi nad možem, ker je izdal najin intimni svet.

Dobra plat vsega je, da se pogovarjava brez obsodb, čeprav z bolečino. Vendar mož pravi da je utrujen od vseh teh pogovorov in da to ne pelje nikamor da se non-stop pogovarjava o tem kar je bilo in o tem kako naj bi bilo v bodoče, ne prideva pa do nobenega konkretnega dogovora.Življenje pa nama medtem polzi med prsti.

Povejte mi prosim vaše izkušnje, razmišljanja. Hvala

Kako sta priajteljeva ti in ta moški? samo pogovori ali tudi sex? In kako mož… So bili vpleteni tudi intimni odnosi?
No, če so bili pri enem ali drugem.. Jaz ne bi vztrajala ni bi vse končala… …

Mejli, sms-ji in pogovori v živo na javnih krajih-pri obeh.

maja_, ti nekam poenostavljaš. … preberi dobro

To, da vesta oba, da sta se spoprijateljila z dolocenimi ljudmi, je lahko moteče za vajin odnos…ker sta oba malo pretiravala v prijateljevanju….

Ni problem za vaju v tem, če bi šel on s prijatelji na tenis ali kino, ali ti s sodelavci na pijačo, moteče je, če bi se on dobil z neko žensko, ki mu je še simpatična in ji veliko stvari lahko zaupa. Isto verjetno je (bi) motilo njega, ko si ti imela zaupnega prijatelja (moškega).
Nebi bilo bolečin, če bi imela, se zaupala oba prijatelju istega spola, ker pa je šlo še za simpatije, je v vama vzbudilo nekaj ljubosumja. Mislim da predvsem to tebe mori..in normalno je, da te.
Če tista ženska ni delala kakih problemov, ni izkoristila moževega zaupanja o vajinem zakonu, jo poskušaj enostavno pozabit.

Z možem pa se pogovorita natančno, kaj pomeni kateremu :odprt odnos
ker če ga do sedaj nista bila navajena, bo težko zdaj sprejeti dejstvo, da imata vsak svoj krog nekih prijateljev, ljudi, ki jih ne poznata, ki so neznanci in vama pomenijo le prijetno spremenbo. Lažje se odpreš nekomu, ki ne pozna zgodovine, okolice, sorodnikov….spoznava samo tebe…na takega prijatelja se tudi zelo lahko navežeš…sploh v dobi telefonov in računalnikov je preveč fantazij in olepševanja v takoh prihateljstvih!
To je za zakon malo moteče!
S pogovorom se poskušajta spet zbližati, pozabiti na ljubosumje, simpatije in seveda….povabi ga na sok, naj te pelje v kino, naj gre s svojim starim prijateljem na tenis, naj gre s fanti sportat, pojdi s prijateljicami na večerjo….izogibajta pa se pač izhodom v dvoje z ljudmi na katere bi se lahko preveč čustveno navezala! (oba)
Vendar je to odvisno od vaju, cemu sta se pripravljena odpovedati, za dobro vajinega zakona!

zaupniki nasprotnega spola niso ravno resitev v zakonu, kjer ni pristnega in trdnega zaupanja med partnerjema (tudi samozavest je tukaj pomenben dejavnik)

Delo za oba torej!

Draga Mirella,

iskreno se ti zahvaljujem za izredno dobrodošlo in realno razmišljanje.Se povsem strinjam. Hvala.

Nezaupanje ni samo beseda, ko nekomu vec ne verjamemo…custva prebudijo v nas nekaj globjega, a dejansko elementarnega. Odnos med starsi projiciramo v nas odnos…spomnite se, kaksen odnos so imeli starsi do vas…ste se pocutili zapusceno, so vam odrekali ljubezen ali so vas prevec vezali nase, ovijali v vato in dajali obcutek, da ne morete nikomur zaupati…dokazano je, da ima partner podobne negativne lastnosti kot nasi starsi…taksno razmisljanje olajsa krize v zvezi, ker razumemo, od kod ta negativna custva, ki nocejo izginiti.
Po moje se nimate dovolj radi…ko ste vi prijateljevali z moskim, ste vedeli, da vas bo “zapolnila” ze njegova pozornost, ob kateri ste rasli kot goba po dezju, ker se drzite svojih nacel, ste prekinili, preden bi slo predalec. Ko je moz storil enako, ste se pocutili ogrozeno…pocutili ste se manjvredno, a dejansko sta oba pocela iste stvari. ce bi padel poljub, bi se obesili na to, ker ste mogli nekaj najti, da bi dokazali, da je naredil napako, da se je sploh sestajal z njo, se pocutite razgaljeno, ker je govoril o intimnih stvareh, ce vam tega ne bi povedal, bi nasli kaj druga. Pa sploh ni to sporno, vi mu samo nocete priznati, da vas je uzalilo videvanje z drugo. In zdaj ste cisto izgubljeni, razvrednoteni, neljubljeni, ker vas je izdal poslednji clovek, na katerega ste stavili vse karte.
Predlagam, da ne dajate moc preteklim dogodkom, ki vas unicujejo, niti ne vlagate energije v iskanje mozeve napake, kajti “gresila” sta oba…ne iscita gresnega kozla, kdo je bolj kriv. Zacnite delati na sebi, spostujte mozeve odlocitve, ker drugih ne morete spreminjati, sploh pa ne situacij, ki so se ze zgodile. Spremenite sebe v bolj ljubeljeno osebo in boste cisto drugace gledali na situacijo.Poiscite svoje bistvo, notranjo moc, ki vam bo pomagala v tezkih trenutkih, da se ne boste totalno sesedli, ampak si boste rekli, da je to se samo ena ovira na poti do vase srece. Dalec sta prisla, ne vsega zavreci. Odmislite to zadevo, ki vas mori, mislite samo na SVOJE pozitivne lastnosti in enako iscite v drugih…ce pa imate interes narediti vec za vajino zvezo, pa preberita knjigo NAJINA LJUBEZEN od dr. Hendrix Herville!
…rane ne zdravi cas, ampak ljubezen…vse lepo

Spoštovana Žanina, najlepša hvala za ganljive besede.

Z veseljem lahko rečem da delava v smeri ki ste jo lepo opisala, da pa sva še “ranjena” zaradi vseh dogodkov, ampak da ljubezen med nama je in to se nama zdi tisto največje bogastvo in temelj na katerem gradiva najin nadaljni odnos.

Se veliko pogovarjava in si želiva čimprej ven iz te “megle”. Sva se odločila za potovanje v tem mesecu, da malo zamenjava okolje, izklopiva službo in ostale obveznosti, se umiriva.

Še enkrat hvala.

Zelo srečna sem za vaju. Končno en skrhan odnos, ki ima možnosti. V pogovoru je rešitev, verjemite. S pogovorom je možno vse rešiti in brez pogovora ničesar. Iz srca vama želim vse najboljše. To še toliko bolj, ker vidim, da pri meni ni rešitve. Ni komunikacije. Nobene.

Draga prevarana, hvala ker si podelila svojo izkušnjo.

Želim ti vse najbolje.

Nobena pot ni samo ravna in gladka. Vem da komunikacija rešuje probleme, je pa tudi to naporna pot, saj mora vsak pri sebi marsikaj razčistit, to povedat partnerju,njemu prisluhnit, ga pozorno poslušat in potem še skupne stvari razčistit.Ja, ni lahko, ampak se izplača, če je obojestranski interes tak. Potem je nadaljevanje odnosa izziv.In vse kar se je zgodilo-izkušnja, ki lahko obogati, čeprav boli.

Lepo te pozdravljam.

Lep pozdrav!

Devetnajst let zakona je kar nekaj lepih in tudi težkih dni, ki sta jih preživela skupaj. V vajinem odnosu je še veliko potenciala, veliko sta se naučila o sebi, o drug drugem, v vseh teh letih. Vzgojila sta otroka, prešla razne stiske in bolečine, za katere dobro vesta, da niso bile lahke. Iz pisma je čutiti, da vam ta odnos veliko pomeni. Vso življenje ste se borila in vedno ste našla, skupaj z možem rešitev. Obdobja, ki so bila težka, so se kar vrstila, kot da vaju življenje ne pusti na miru. Pa vendar sta z vsako bitko postajala močnejša, bolj povezana. Smrt staršev, bolezni, vzgoja otroka, problemi v službi, vse to vaju je še bolj povezalo.

Kot pišete, ste pred leti prijateljevala z moškim in ker ste verjela v svoj zakon, ste spet zmogla prebrodit čustveno stisko. In sedaj beži mož. Šlo je celo tako daleč, da ste čutila, da vas je izdal. S tem, ko je mož neki tuji ženski pripovedoval vajine intimne stvari, ste čutila, kot da bi zavrgel vseh devetnajt let zakona, ki sta jih gradila skupaj. Najbrž je to za vas zelo boleče, ker imate moža rada in vam veliko pomeni. Sedaj bi ga najraje zasledovala in kontrolirala, saj vas je strah, da bo neka tuja ženska, uničila vse kar je vaše in vajino.

Vaš mož je v stiski in si ne želi razdreti odnosa. Moški, ki išče sebe v drugi vezi, velikokrat samo sporoča: “Pomagaj mi, izgubil sem te. Ne vem več, kje sem, dogajajo se mi stvari, ki jih ne obvladam. Ne želim te zapustiti, samo umiri se ob meni in zaglej mojo stisko. Iščem te.” Zato se tudi veliko moških vrne k svoji ženi.

Kaj ga tako bremeni, kaj bi vam rad povedal, pa ne zna, kje ne najde prostora ob vas, da je zašel. Koliko je za vaju vse to boleče in koliko vaju je strah, da tokrat resnično ne bosta zmogla?

Mož vam je očitno vse lepo povedal, kaj se s to gospo pogovarja. Jaz vidim v tem samo en klic po pomoči. Izgubila sta stik in sedaj sta se toliko prizadela, da sta oba v bolečini in stiski. Ne vem zakaj morata iti tako daleč in se tako prizadeti, da bi v očeh drug drugega zagledala željo po odnosu in odgovor na vprašanje: “Me imaš še rada, sem po teh letih še vedno tvoj?”

Čutiti je veliko bolečine, strahu pred zapuščenostjo, besa in žalosti. Pravite, da se veliko pogovarjata. To vaju je najverjetneje vedno rešilo. Sedaj sta pa prišla do točke, ko boste morala začeti govoriti o sebi, o svojem doživljanu, o svojih občutkih, kar je v prevari lahko zelo težko, saj izdaja preveč boli. Predvsem potrebujeta čas, da se umirita, da vsak pri sebi začuti, kaj mu odnos pomeni, kaj doživlja in kaj čuti. Kje je mož in kje ste vi? Še veliko časa bo preteklo, da si bosta spet zaupala. Prevare so res težke čustvene zagonetke, ki še leta pustijo sled priokusa po bolečini in izdaji.

Oba se bosta morala odločiti, da se več ne bosta sramotila s prevarami, temveč bosta nadaljevala spoštljiv odnos. Šele ko boste resnično prepričana, da je mož zaključil izven zakonska razmerja, boste lahko vzpovstavila zaupanje in nadaljevala vajino skupno pot.

Ključ je v tem, da se najdeta v bolečini, krivdi in hrepenenju, v čemer sta tudi najglobje povezana in gradita odnos. Ta čutenja vaju tako zavezujejo, da se vrtita v začaranem krogu in ne najdeta pravih besed za sočutje, sprejetost in toplino, po čemer oba tako zelo hrepenita.

Želim vam vse dobro.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije