Mnenje in podpora
Spoštovani!
Po 10 letih obljubljanja in prošenj za pomoč in razlag o tem,kako se bo spremenil in kako si želi istih stvari kot jaz, sem se odločila, da moža lepo zaprosim, da se odseli,kar seveda pomeni ločitev. Preživela sem 10 peklenskih let, ker mi ni bilo jasno, da nekdo vztraja pri nečem, česar si dejansko ne želi. In mu niti ni treba,ker sem mu od začetka dala jasno na znanje, da če nekoč ne bo želel biti z mano, da greva lahko narazen, ker se ljubezni pač ne da izsiliti.
Namreč, neprestano mi je govoril, kako si želi normalnega življenja, družino, zaupanja, veselja … in istočasno živel daleč stran od mene. Zahteval, da ga čakam, medtem ko je on mirno živel pri svojih starših. Celo poročila sem se z njim, ker je rekel, da rabi prelomnico, nov začetek,da bi lahko normalno zaživel,potem pa je celo leto po poroki ves prosti čas porabil zase, za svoje znance ipd. Sedaj, 2 leti po poroki, me je spet presenetil(a res?) z dopustom, na katerega je šel sam, rekoč, da mora razmisliti, kaj in kako. Po 2 letih zakona? Povedala sem mu, da je bil potem zakon ena sama laž, pa sem bila potem takoj kaznovana. Kar gre in se ne vrne, jaz pa umiram od strahu. Zelo dobra taktika, s tem me je držal v šahu celo desetletje.Skoraj me je pobralo, ker nisem vedela, kje je in če je z njim vse v redu.Ko se je vrnil, je izjavil, da je pa končno razmislil in da mi v življenju ne bo delal več tako hudih stvari, kot mi jih je(izjava ima 10-letno zgodovino), istočasno si je pa vzel še malo časa, ker ta najina zadeva pač ni tako huda(?), da ne bi počakala še kak dan, ko ima on opravke drugje. In ni važno, če je rekel, da se bo danes vrnil, saj lahko počakam do jutri… kot vedno, kot vseh 10 let, ko sem čakala, da pridem na vrsto.
Žal sem zaradi tega ostala tudi brez otrok. In to zato, ker sem njemu hotela pomagati, da se izvleče iz rastlinam podobnemu življenju.Trenutno preživim dan polna Apaurinov, žalostna, ker jih nisem imela že prej na razpolago, ker bi lahko bolj jasno mislila. Vedno je poskrbel, da sem imela na voljo dovolj veliko količino stresa, da sem vso energijo porabila za to, da sem lahko odšla v službo,ne da bi se mi zmešalo, potem pa sem dobila novo dozo domačega psihičnega nasilja. V vseh teh letih se ni bil sposoben niti enkrat pogovorit o tem, kaj dejansko hoče, enostavno me je odpikal in se par dni ali ni prikazal ali pa ni hotel govoriti z menoj.
Očitno sem pogruntala, da moram reči enkrat res DOVOLJ. Prosila sem ga, naj sam sebe ustavi, pa ni šlo. Danes je vedel, da je najin zakon resnično na kocki,pa si je vseeno dovolil popiti malo preveč v družbi, v kateri je že drugi dan, kljub temu, da je obljubil, da se bova zvečer pogovorila (kot že neštetokrat). In ker mu je bilo jasno, da s pogovorom zaradi alkohola in pozne ure-javil se je šele ob 21 zvečer-ne bo nič, je raje mirno povedal, da bo še malo ostal na drugem koncu Slovenije, medtem ko ga jaz že 2 dni čakam s tem zelo resnim pogovorom.
Odločila sem se, da se česa tako resnega, nekaj, na kar čakam 10 let (dala sem mu približno milijon šans-dobesedno) pa res ne da več tako brezskrbno odlagati, kajti če bi mu bilo kaj do tega, bi to opravil tako, kot je obljubil. Očitno mu ni in odločila sem se, da morda res ne zaslužim kaj boljšega, ampak nekaj tako slabega pa tudi ne. Pa če sem ne vem kakšna (mimogrede, očita mi, ker sem pametna, sram ga je, da ima pametno ženo) in ne vem kako težavna, spoštovanje si pa zaslužim ravnotako, kot vsak drug človek. Če mi ga on ne da, si ga bom pa sama vzela in se pričela spoštovati.
Kaj menite o moji odločitvi? Napisala sem veliko premalo, da bi razumeli, skozi kakšna poniževanja vse sem šla samo zato,ker je zatrjeval, da rabi pomoč in da ne more brez mene, čeprav sem mu stalno ponavljala, da ni noben problem, če ne želi živeti z mano, da je to pač življenje. Pomagala sem njemu (žal brez uspeha, škoda teh 10 let, lahko bi pomagala drugim, ki bi kaj naredili iz sebe v tem času), nase pa pozabila, kompletno.
Jutri pride po stvari (pri meni je imel samo čistilni servis in gledanje TV) in sicer brez problemov, ker se je že tolikokrat odselil, (in priselil takrat, ko mu je ustrezalo) da tega ne zna nihče več prešteti. Odločila sem se, da se umaknem ta čas, ker me lahko spet prepriča, da si jaz vse narobe razlagam in da je z mano nekaj hudo narobe, ker druge ženske pač niso takšne.Mogoče, a druge ženske živijo s svojimi možmi, jaz pa živim sama z njegovimi cunjami. Poklicala sem nekaj prijateljev, da bom imela oporo jutri v tem času, ko se bom vrnila v izpraznjeno stanovanje, kajti ne dvomim, da me bo spet zvilo, tako kot običajno, ko bom doumela, da sem vrgla 10 let svojega življenja dobesedno v zrak.
Prosim,napišite mi, sem ravnala prav? V 10 letih si ni vzel niti čas za nežnosti, niti čas za dopuste, nič…jaz pa sem morala biti vedno na razpolago, ko se je gospod vrnil, z zadolžitvijo, da tega, kar je storil, ne smem niti omeniti.
Sama sem prepričana, da spada to pod čisto psihično nasilje, ko človeka tako zmanipuliraš, da ni sposoben več jasno razmišljati. Če povem, da se mi zdi neverjetno, da se nek par celo vnaprej zmeni za skupen dopust, potem vam je verjetno jasno, da sploh ne vem več, kaj je normalno. Seveda mi pamet pravi drugače, le jaz dejansko ne morem več verjeti, da obstajajo normalni ljudje. Ali pa da se dva pogovarjata, to je zame samo še neka pravljica, ki sem jo nekoč poznala, sedaj pa to ne obstaja več…
Potrebujem torej vzpodbudne besede, mislim, da mu ne morem več pomagati, da mi je to dovolj jasno pokazal. In da moram stran. Sem se res pravilno odločila ali pa je z mano res nekaj narobe in sem tako drugačna od drugih žensk, kot mi zatrjuje, čeprav jih je poznal bore malo. Definitivno lahko pričakujem do ločitve težko psihično maltretiranje, zato res potrebujem kak nasvet, kako naprej. da se ne zlomim in dovolim, da mi uniči še 10 let življenja.
Prosim za nasvet glede odločitve (mislim, da je to edina pametna stvar v mojih zadnjih desetih letih življenja), če sem ravnala prav in če sem, kakšno pomoč potrebujem za v bodoče, da se bom izvlekla iz tega in spet postala vedno nasmejano dekle, kot sem bila včasih… Če pa nisem ravnala prav, ravno tako prosim za pošten odgovor.
Najlepša hvala za vaš čas.
Odločili ste se popolnoma pravilno in dobro je, da ste prišli do spoznanja, da vtaki zvezi uničujete samo sebe. Razumem vas in vem, da ste lahko vse to in še mnogo drugega prenašali le zato, ker imate zelo slabo mnenje o sebi, torej slabo samopodobo in nezadosten občutek lastne vrednosti. Korenine tega so v vaši mladosti. Ni dovolj, če mislite, da si tako slabega ravnanja ne zaslužite. Bodite prepričani, da si zaslužite boljše življenje in da ste vredni ljubezni! Ali čutite, da ste na pravi poti, da ste že naredili nekaj zase, tudi s tem pismom? Kar pogumno naprej, saj ste že prebili led. Skrajni čas je že, da poskrbite zase. Zaupajte vase, saj boste zmogli. Seveda boste pri tem potrebovali strokovno pomoč in tudi nekaj napora in časa bo potrebno vložiti, da boste spremenili odnos do sebe, do drugih in do življenja. Kljub vsemu se boste morali soočiti z dejstvom, da ste vi tisti, ki ste dopuščali, da se je vaš partner tako vedel do vas, kot se je. Prav proces osebnostnega razvoja, ki sem vam ga omenila, vam bo omogočil, da kaj takega ne boste v svojem življenju nikoli več dopustili. Vaš osebni zdravnik vam lahko svetuje ustreznega strokovnjaka, pozanimajte pa se tudi za terapevtsko skupino za izboljšenje samopodobe. Take skupine obstajajo in delujejo v okviru javnega zdravstva. Upam, da vam bo moja spodbuda pa tudi besede drugih, ki se oglašajo na forumu pomagale pri tem, da vam bo lažje in da boste trdno prepričani v pravilnost svojih odločitev.
Alenka B
Pozdravljena,
ko sem prebrala to pisanje me ni pustilo ravnodušne zato sem se odločila da napišem par vrstic. Predvsem ti čestitam da si se končno odločila, veš nihče ni vreden tega da bi se morali odpovedat sami sebi in verjemi vase boš vidla da bo še vse OK. Poišči kako “staro” prijateljico ki si bo lahko vzela v začetku kaj časa zate in pojdita ven v naravo, kino ali samo malo po nakupih, tudi to je terapija verjemi vase in uspelo ti bo, pa nam na forum se še kaj oglasi in povej kako ti uspeva, lep pozdrav in se bereva.