Seadj je potrjeno na tem svetu me nekdo testira koliko sem sposobna dati skozi. Z možem sva se ravno sprla, neumno, ampak trenutno tako je. Verjetno razloge imava oba, vendar jaz od njega zahtevam da sem najbolj pomembna trenutno jaz. Danes sem preživljala zelo slab dan. Pred petimi meseci so mi oprirali in odstranili pol ščitnice. našli so raka. Čez en mesec mi bodo vzeli ven še drugi del da se prepričajo, da ni noter ostalo nič. Če pa je- bo pa še noro. Vem da je to tiste vrste rak zaradi katerega skoraj ne umreš. Je pa rak in potrebno je spe v bonico, spet na oprecijsko mizo, spet… In jaz sem zmatrana . Stara sem 35 let. Otroštvo je bilo polomija. Ko sva se z možem spoznala sem končno dobila osebo s katero sva delala stvari skupaj. Vseskozi sem se trudila, da se otreseva vzorcev vzgoje in zaživiva normalno po svoje. Moža sem sama opozarjala in če se mu je zdelo je sodeloval. Dokler niso prišli otroci. Kaj se pa tedaj zgodi z moškimi pa samo oni vedo. Moj hodi v službo in je cele dneve tam. Ko pa pride domov rabi celo večnost, če mu seveda sploh uspe, da preklopi. Najbolje je da ko pride domov mene in otrok ni, tako da on u miru poje nato pa da prebere časopis in odleži. Zgodba mojega otroštva. Moj oče je šel po kosilu vedno na kavč, njegov tudi. No ampak to mi ne uspe vedno. In takrat ko mi ne je hudo. Otroci mu hočejo od veselja čimveč pokazati v čimkrajšem času in prepir je seveda kmalu tu. Mož sedaj najraje vidi da mu damo mir. In jaz sem tak tip osebe da znam precej sama narediti. In ko pridejo dnevi kakršen je danes je hudo. Jaz sem rabila en nor objem in ne samo da mi reče mimogrede da bo vse v redu. Objel je moje ritnice od zadaj in pritisnil svoje premoženje ob mene. On bi vse tako hitro, brez besed brez kakšnega božanja. NIč. In jaz tega ne prenesem več. Ne morem. Saj vem, da je na meni odločitev in vem da jo moram sprejeti kmalu, vendar priznati si jo ?! Pri tem mojem raku imam občutek, da bi vsi radi da grem že v bolnico in je konec – kot da jaz ne bi. Vendar je ta reč tukaj in me žre. In že brez tega bi rada da živimo normalno. Tudi sama hodim v službo . Imava dva majhna otroka. Nimam hišne pomočnice, mama ne živi blizu mene, tašča je pa taka kakor mož – če ne ponoviš nekajkrat ali celo ne napišeš spisek se ne ponuja nič. Mož naredi vse vendar mu moram reči, pojdi v trgovino, obesi cunje, stuširaj se (tako je vsak zvečer zmatran, da se tušira samo 2x na teden). Danes ko sta otroka bila v kadi je rekel da zaradi njega se jima ni treba tuširati, ker njemu sta u redu tudi taka.

Sedaj vam pišem to iz jeze, obupa, straha. Morala bi začeti pisati dnevnik, tako kot v najstniških letih. Imam prijateljice s katerimi se lahko pogovorim, vendar rada bi moža nazaj. In za to sta potrebna dva. Kljub vsej utrujenosti in tegobam tega vsakdana. Meni pa zmanjkuje moči še zase, ka j šele za njega. Ko se je rodil drugi sin in so se težave začele sem mu rekla da če neko zvoziva to družinsko življenje dokler otroci ne gredo bo v redu. NJegov komentar pša je bil, da naj potrpim z njim teh deset let.

Ampak kaj bo ko bom izgubila voljo za to voziti naprej. In te nimam več dosti, že brez vseh zdravtvenih težav.

Zahvaljujem se vam za branje te zmede,

Maša