Imam problem in ne vem več kako naprej. Kmalu bom stara 33 let, izobražena, uspešna v svojem poklicu. Skratka, do zdaj mi je bilo v tej smeri življenje naklonjeno. Drugače pa je na čustvenem področju. Moj fant je eno leto mlajši, prav tako izobražen, v poklicu, kjer se pravzaprav vsakodnevno dopolnjujeva. Skupaj sva dobre 3 leta in praktično od prvega tedna tudi živiva v mojem stanovanju.

Prvo leto in pol je bila najina zveza idealna, oziroma vsaj mislila sem tako. Če pomislim še enkrat, pa se že od prvega dne dalje nisva kaj veliko pogovarjala (o najini zvezi, skupnemu življenju in podobno). Ne vem pravzaprav kdaj se mi je fant začel oddaljevati, mislim da pred prebližno letom in pol, ko se je tudi za približno dober mesec odselil, češ da ne more biti z mano. Po določenem obdobju je sicer prišel nazaj (nisem ga silila), vendar gredo od takrat stvari samo navzdol. Prva težava se je pojavila, ko je postopoma začel izgubljati zanimanje za spolno življenje. Saj na začetku mi je odgovarjalo, da nisva bili aktivna prav vsak dan, ampak manj kot enkrat tedensko je bilo pa tudi meni premalo. Zdaj pa ugotavljam, da sva v zadnjem letu dni morda 10 krat seksala. Zaskrbljujoče pa je tudi, da se tudi poljubljati noče več z mano in da tega verjetno nisva počela prav tako vsaj že eno leto (razen bežnih poljubov ob odhodih z doma,…). V tem času sem nekjakrat poskusila načeti pogovor na to temo in kadar mi ga je uspelo v tej smeri tudi sprovocirati je bil njegov odgovor, da ne more pozabiti, kaj sem mu storila na začetku najine zveze. In tu naj bi bil ves problem.

Ko sva se poznala, sva relativno kmalu (po nekaj dneh) že tudi pristala v postelji. In ker sem bila sama v tistem trenutku na sredi odhajanja iz prejšnje zveze se je zgodilo to, da sem prvi teden bila z obema. S prejšnjim sem že po enem tednu novega poznanstva prekinila vse intimne odnose, čeprav sva ostala dobra prijatelja (in sva se tudi pozneje še dobila na kavi, kosilu in podobno). In ko je zdajšnji fant to zvedel, je skoraj doživel živčni zlom. Mislim, da mi še vedno ne verjame, da sem takrat z bivšim prekinila oziroma se sprašuje do kdaj je vse to trajalo. Skratka mi ne zaupa. In kadar ga sprovociram, da se začneva pogovarjati vedno odvrne, da tega ne more preboleti. Rekla sem mu že, da mi mora ali odpustiti ali pa oditi, da druge možnosti pač ni. In vendar ne stori nič. Kot da se ne bi mogel odločiti.

Sama sem pri sebi s tem razčistila. Žal mi je, da se je to zgodilo, opravičila sem se mu že ničkolikokrat, ampak spremeniti tega ne morem. Je pa verjetno problem bolj v njegovi preteklosti, ko ga je edina resna punca pred mano na tak način kar nekaj časa varala, ko ni prekinila stika z bivšim, čeprav mu je razlagala, da je konec. Prišlo je tako daleč, da je bila noseča, moj fant je bil že zelo vesel, nato pa mu je povedala, da otrok ni njegov. Mislim, da je bilo tako, o tem mi je pravzaprav pripovedoval le nekajkrat pa še to ne ravno z veseljem. In tudi sicer je zelo tih, ne preveč zgovoren, nežne duše, ljudje ga lahko hitro prizadanejo (čeprav tega ne pokaže). Želela sem, da bi sam pri sebi začel razmišljati, da s takim strahom ne bo mogel večno živeti in da mora nekaj narediti v tej smeri. Saj tudi, če greva midva narazen, bo lahko imel v naslednji zvezi podobne težave, če jih sam pri sebi ne bo enkrat rešil.

Skratka komplicirano. Razmišljam, da sem v življenju dosegla že vse kar sem do tega trenutka želela in čas bi že bil, da si ustvarim tudi družino. Vendar mi tu nekako ne uspe. Pripravljena sem narediti še kaj več, če bi vedela, da je dejansko problem ta preteklost in da je rešitev možna (pa tudi če bo to še trajalo). Vendar pa v meni na trenutke pojavi paničen strah, kaj če me fant nima rad do te mere, da bi lahko delil življenje z mano in kaj, če si bo prej ko slej našel drugo. Čeprav bi v tem primeru tudi sama raje videla, da se čimprej razideva, saj bo obema v vsakem primeru zelo težko. Omenila sem mu že tudi psihoterapevta in mislim, da bi pristal na to, saj imam občutek, da bi rad nekaj naredil, vendar ga je strah in ne ve kako.

Hvala za kakršenkoli odgovor.

barbarag

Mislim, da ima vaš fant resne težave sam s sabo. Vzrok, ki ga navajate, zakaj naj si vas ne bi več spolno želel, je lahko tudi izgovor. Če bi bilo tako kot pravite, potem bi ga vaše dejanje že prej tako motilo, ne pa šele po letu in pol. Zdi se mi, da se premalo ukvarjate s sabo in svojimi potrebami, ob tem ko tako zelo skrbite zanj. Zveza traja že dobra tri leta in pravite,da gre le še navzdol. Vaš fant pa je ob tem popolnoma pasiven, nobene volje in moči ne pokaže, da bi kaj naredil za vajino zvezo in zase. Dajte mu še zadnjo možnost-psihoterapevta. Če ne bo bistvenih sprememb, poskrbite zase.

Alenka B

Mislim, da ima vaš fant resne težave sam s sabo. Vzrok, ki ga navajate, zakaj naj si vas ne bi več spolno želel, je lahko tudi izgovor. Če bi bilo tako kot pravite, potem bi ga vaše dejanje že prej tako motilo, ne pa šele po letu in pol. Zdi se mi, da se premalo ukvarjate s sabo in svojimi potrebami, ob tem ko tako zelo skrbite zanj. Zveza traja že dobra tri leta in pravite,da gre le še navzdol. Vaš fant pa je ob tem popolnoma pasiven, nobene volje in moči ne pokaže, da bi kaj naredil za vajino zvezo. Poskrbite že vendar zase.

Alenka B