K Vam se obracam po pomoc. Imam probleme v svojem razmerju. Stara sem 25 let. Moj partner je star 32 let. On je vrhunski sportnik in ima zelo tezko kariero. Tudi jaz imam sluzbo, vendar manj obremenjujoco. Skupaj sva eno leto in pol. On zelo veliko potuje. Ko je doma vecinoma ziviva skupaj pri njem. Ker je v nadstropju kjer ziviva midva in njegov brat povsem uporabna kuhinja sem predlagala da, ko bo cas to dopuscal v tej, do sedaj neuporabljeni kuhinji, skupaj pripravljava obroke. Sicer sva usposobila kuhinjo, vecerjo se imava kdaj pa kdaj skupaj, kosilo pa nikoli. Velik problem vidim v njegovi materi. Mislim, da je zelo posesivna. Ko jo je moj fant v maldosti potreboval, se je zaradi njene vecne prezasedenosti z delom, moral za vse sam znajti. Sedaj, ko pa ima ze vec kot 30 let in mene, mu stalno zeli pripravljati kosilo, pere mu perilo… Naj poudarim, da se z svojim mozem niti priblizno ne ukvarja toliko, z svojim drugim sinom (ki je popolnoma pod njenim vplivom in pri svojih 30 letih ni se imel resnega razmerja), pa mogoce le pol toliko. Vem, da bi tukaj najvec lahko storil moj fant, vendar se vedno ko mu omenim to temo grdo spreva. Tako sem mu nazadnje predlagala, da bi mu lahko prala perilo in mu na ta nacin pomagala pri njegovi tezki karieri. Povedala sem, da bi to rada storila, ker se s tem, da zanj naredi vse mami pocutim oropana za mojo funkcijo, ki naj bi jo opravljala kot zenska… Tudi to ni bilo v redu. Ni pristal, z razlago, da se zmagovalnega konja ne menja in naj potrpim se dve leti dokler ima on to kariero, potem pa bo vse drugace. Problem je v tem da zacenjam gojiti vedno bolj negativna custva do njegove matere.Zamerim ji, da na vsak nacin noce, da bi se njen sin osamosvoji in tako zelo slabo vpliva na najino vezo. Slabo se pocutim v razmerju.Po eni strani se zelim umakniti pred bolecino, po drugi strani pa resiti razmerje, ki je v drugih pogledih veliko svetlejse. Prosim Vas za nasvet in se Vam zahvaljujem za Vas cas in opravicujem, za morebitno nadlego.

Bistvo problerma vidim v tem, da se vaš fant ni sposoben upreti svoji mami. Privzgojila mu je občutek dolžnosti in krivde, če se ne bi vedel tako kot se. Vaš fant ni sposoben uvida v situacijo, v nasprotnem primeru ne bi živel več z mamo pod isto streho. To mu povejte in zahtevajte, da se osamosvojita. Odloči naj se za vas ali za mamo. Ne nasedajte njegovim obljubam in ne čakajte, da bo čez dve leti vse drugače. Za vas bi bila to čista izguba časa in energije. Krivda je res v mami, vendar pa ima vaš fant že 32 let. Če se ji sedaj ni sposoben upreti, kdaj se sploh bo-? Seveda pa lahko v tej situaciji tudi vztrajate, če želite. Zavedajte pa se, da ga mati nikoli ne bo izpustila, če se ji ne bo energično uprl, vse življenje bo manipulirala z njim.

Alenka B

Jaz sem imela podobano “težavico”.Skupaj sva 5 let, jaz sem stara 26,on 32.Čeprav je zlo inteligentan, za vsako stvar je imel navado vprašat mami.Ampak to stvar smo prešli.1000 krat sem rekla:ljubi,a res misliš da bo to tvoja mami vedla rešit bolje – ko to stvar ne vidi pred sabo, kot midva, ki problem imava pred očmi?Rekla sem mu,da bo v njenih očeh ispadel nesposoben,in kar je še hujše,da bom jst tudi, in zato da ene stvari pač moramo naredit sami in da ostanejo med nami. In rešilo se je.Z drugim imam težave – kar vse mi prepusti da mu zlikam,skuham,spucam,prava mala čistilka sem ratala odkar ne živimo z njegovo mamo.Čeprav je v začetku govoril da nikar ne dovolim da pride do tega. To je moj problemček.NImam časa ni za bedno diplomsko začet delat,samo za njim pucam-ok za nami,skačem po (skupnih) opravilih..zato ker on dela, se gleda kot da jst -a kdo drugi naredimm ostalo. Če pa ne,ni problem, on bo vprašal mami. In za jest in za zlikat, in za pripravit vsak dan kaj bo oblekel v službo ali na sestanek. Sam ne more. Večkrat se je zgodilo da mi ni povedal da ima sestanek čez 5 minut ampak v stilu “še je čas..” in potem sem mu rekla zadnji trenutek da ima umazano majico ali nekaj strganega, frizura na juriš ipd in mu skušala uštulit čisto,drugo,ali enostavno brezpomočno in v obupu gledala-kaj zdej?in ga skušala umirit da glih vsi sosedi ne zvejo da se to pri nas dogaja,da tako urla,da jst izpadem kot eno tečno siktalo ki nekaj zadnji trenutek hoče uvalit-kosilo,druge nogavice,drugo majico… On začne urlat in divjat da kaj tečnarim,kaj se derem na njega (ker ve da me to vedno šokira,ker jaz se nikoli ne derem, ampak ker ve da me bo šokiral to nardi,tako da samo nemo in tupo gledam v njega in se poberem v kopalnico jokat). Ker je njemu ko nekaj rečem zadnji trenutek-npr.gremo jest (a nikoli ne vem kdaj je zadnji trenutek,ker pri njem vse pride nenadano)-to je njemu 100 krat hujše kot da bi se pošteno izdrla na njega. Ko jst začnem cvilit z brezpomočnim glasom-piskat-z solznimi očmi: ” ne moreš tak na sestanek” to ga ošine in izživcira hujše kot če bi ga stepla.In to se ponavlja že leta. Pa nedaj bog da bi skupaj kakšenkrat kaj skuhali (dela samo 5 ur na dan, ostalo dela doma, ko pa počiva nastopijo igrice na računalniku). kaj šele da bi za isto mizo se usedli in jedli skupaj. Kaj pa šele da bi se pritem gledali v oči in pogovarjali. Saj za foro,vsaj enkrat. Kje pa. Drugače se dogaja in da mi kupi rožice, in da me vpraša če gremo na sprehod/kavico, in da me zjutraj in zvečer nežno objema in ponavlja da me ima rad.. Ampak jaz bi se vsemu temu odrekla samo da bi lahko skupaj jedli kosilo, večerjo, zajtrk, karkoli. Da bi kakšenkrat kaj skupaj naredili. Npr posteljo. Npr. da skupaj spucamo vsaj 1x na mesec. Karkoli. In potem mu je čudno, če rečem da dokler jst vlečem v hiši za dva, da naj on v službi. In ko bova oba približno enako doma, bom jst imela približno enako plačo kot on od zunaj,ker se bom lahko posvetila delu. Je pa tako da zaenkrat tudi on životari, ker ta njegova firmica ne laufa glih za pokrit troške,od ful sestankov ni nič.., živimo bolj od rezerv.
kako naj se obnašam? Da me te stvari že dolgo sekirajo, ve že leta in ne spreminja. Enkrat na leto,ko jočem celi dan zaradi teh ponavljajočih se stvari in rečem da je konec med nami, takrat je 2 dni približno ok (npr.pove mi kam gre,pride na kosilo in ne čaka da se ohladi), in potem spet ista pesem. Vem da mi je zvest in drugače je odličen, razumevajoč, nežen, ima rad otroke, pošten. Samo to me moti. ker se mi zdi osnova da sta 2 sploh skupaj. Kako naj se obnašam

Tudi moja tasca je skakala iz koze, ko se je njen sin odlocil zame. Sedaj vidim, da je bila kot majhen, cmerav in neveden otrok, ki je prestavljal meje.Moz je hotel z obema dobro voziti in me je vozil k njej na vec kot redne obiske, med nama pa je vel ledenomrzel neviden veter. V mladosti ga je posesivno zmanipulirala, da kot zanjo, ubogo zrtev tega sveta poskrbi preko vseh meja. To je tudi storil.Kaksnih 18 let je bila njena zelja moj ukaz, vendar nikoli ni cenila moje naklonjenosti njej.
Po poroki se je vtaknila v nacrtovanje otrok in me s tem zelo prizadela, moz je bil na njeni strani. Kot mlado zensko me je zaradi nje zanemarjal in bila sem zelo osamljena.
Za urejen dom in druzinsko zivljenje sem vlozila sebe. Drugega partnerja nisem iskala, ker nisem zelela prizadeti otrok, ker sem jih vzgojila, da spostujejo oceta in se v druzini dobro pocutijo. Sicer izgledam super, sem pa sesuta kot vrecka sladkorja.
V najini zvezi je zmagala tasca, jaz nimam vec energije, da bi prevzgajala moza, ker je to nemogoce.Zivim za to, da zivljenje urejeno tece in mi gre na bruhanje, ko pridejo pocitnice, prazniki in vikendi, ker se v mozevi druzbi slabo pocutim.On pa se me drzi kot klop, in nadzira in komentira vsak moj korak. Pri mojih zeljah me ni nikdar podpiral.
Ce se vam zdi moje zivljenje sanjsko, kar tako naprej, sicer pa tecite stran, kolikor vas nosijo pete.Tisti notranji obcutek in tihi glasek, ki vam na uho sepeta, da tu nekaj ne stima, ima zelo prav.Ko boste vi odsli, tudi za mamo, ki vse ve in vse zna ne bo vec tako zanimiv.Lahko pa greste, poveste svoje pogoje, to je zivljenje stran od tasce in obiski le za bozic in rojstni dan, pa ce se bo strinjal in drzal besedo, potem je pravi.Samo takoj!