prvi udarec
Poročena sem že kar nekaj let in skupaj imava otroka. Sicer se kar solidno razumeva, kdaj pa kdaj naletiva tudi na težave, ki jih s skupnimi močmi nekako prebrodiva. Pred dnevi pa se je zgodilo, da sva se prepirala. Ker me je sprovociral, sem povzdignila glas in mu določene stvari pač bolj glasno povedala. Takrat pa je znorel in me večkrat udaril in zahteval od mene obljubo, da nanj ne bom nikdar več vpila. Zgodilo se je prvič. Po tistem ne govoriva (le še nujne stvari), čakam, da sprevidi, kaj mi je storil. Razumem, da se spričkava, vpijeva, vendar preko tega, da me je udaril in se niti ne opraviči pa ne morem.
Ali mi lahko svetujete, kaj naj storim?
razočarana
Prvi udarec zagotovo ne bo tudi zadnji, če boste dovolili, da zadeva ostane nerazčiščena. Za tem udarcem se verjetno skriva še marsikaj nepojasnenega v vajinih odnosih. Ne čakajte, on ne bo storil ničesar, če se vam niti opravičil ni. Predlagajte mu, da si skupaj poščeta strokovno pomoč. Če bo odklonil, mu za vas in vajino zvezo ni niti malo mar. Upam, da se boste vi streznili prej, predno bo prišlo do novih udarcev.
Alenka B
seveda,prvemu udarcu bo sledil se drugi in tretji in ce tudi vam danes obljubi a tega nikoli vec n ebo storil, mu ne verjemite.sama zivim v prav taki zvezi,kjer med prepiri jaz postanem kmetica,ki rabi psihiatra in se in se….plus obcasni udarec….in miljon obljub.zal praznih….le jaz se vedno tako kot marsikatera upam in verjamemm in predvsem vztrajam.zakaj?ne vem.
Oba sta žrtvi tega, kar se je zgodilo. Sicer je opis premalo natančen, da bi lahko natančno ugotovili, kaj se je in kaj se sedaj dogaja. Tako kot vi, tudi on ne razume, kaj točno se je zgodilo.
Vsekakor je zelo narobe to, da je posegel po fizičnem nasilju in če bi to zares zagovarjal, potem ne bi imelo smisla nadaljevati. A glede na to, da se je zgodilo prvič, verjetno to ni njegov običajen način “reševanja problemov”.
Zelo verjetno je v tistem trenutku doživel hudo frustracijo, stisko. Besede (in še bolj način) včasih ranijo huje od meča.
Vi pravite, da je on sprovociral vas, da ste “povzdignila glas in mu določene stvari pač bolj glasno povedala”. Ali ste potemtakem tudi vi sprovocirala njega, da je “znorel” in vas večkrat udaril in zahteval od vas obljubo, da nanj ne boste nikdar več vpila. Ljudje smo nagnjeni k temu, da svoja slaba dejanja pripišemo okoliščinam in slaba dejanja drugega njegovemu karakterju oz. hudobiji. Tako on kot vi.
V tej situaciji sta torej oba žrtve. Žrtve sil, ki jih ne razumeta, mislita pa, da sta žrtvi drugega.
Domnevam, da je bilo zanj vaše “vpitje” primerljivo s tem, kar so bili za vas njegovi udarci. Ne govorim objektivno. Za njega.
Morda on doživlja vas podobno kot vi: “Vpila je name, pa se mi niti opravičila ni.” ali pa si misli “Name že ne bo vpila!”. Zelo verjetno se počuti krivega za to, kar je storil, še bolj verjetno pa si očita, da je tako ravnal, hkrati pa vas doživlja kot “nasilneža” in noče, da bi še vpili nanj.
Če se ne bosta pogovorila, se gotovo ne bo nič popravilo. Če ne boste govorila z njim, zato da bi sprevidel, kaj vam je storil, bo samo slabše. Ne bo sprevidel. Sprevidi lahko samo, če se o tem mirno pogovorita.
Povejte mu, da vas je to, da vas je udaril zelo prizadelo. Vprašajte ga, če se mu to zdi sprejemljivo ali ne. Povejte mu, da tega v odnosu ne želite.
Če mu ne morete mirno povedati tega, mu napišite pismo.
Ne igrajte vloge žrtve. Če se to toliko let ni dogajalo, potem verjetno ni tako hud nasilnež oz. fizičnega nasilja ne zagovarja.
Zelo verjetno boste naleteli na odgovor: “Ti si me sprovocirala.”, ali pa “Tako mi je hudo, da sem to storil. Ne vem kaj mi je bilo.” Noben odgovor ni dober. V nobenem primeru ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V prvem primeru krivi vas (tako kot vi njega, da vas je sprovociral) in v drugem primeru krivi neko neznano silo (znotraj sebe). Brez tega, da oba prevzameta odgovornost za svoje vedenje (vi za vpitje in on za udarce) pač ne bo šlo na bolje.
V tej situaciji ni smiselno iskati krivca, ampak rešitev.
Vi pravzaprav s svojo držo zahtevate od njega, da prizna, da je hudoben in zagotovi, da tak ne bo več. Ironija je v tem, da če to stori, ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje in le-to se bo ponovilo.
Namesto tega lahko zavzamete stališče: kaj, česar nobeden od naju ne ve, se je sploh dogajalo. Kako lahko v bodoče preprečiva take izide prepira. Kdaj je smiselno prepir soglasno prekiniti, da ne uide izpod nadzora…
Seveda je izbira vaša:
1. Lahko ga zapustite z ‘obsodbo’ da je nasilnež.
2. Lahko ste tiho, in čakate, da bo ‘sprevidel, kaj vam je storil’.
3. Lahko ne naredite nič in se vedete, kot da tega ni bilo oz da to pozabite.
Nobena od teh treh možnosti pa ne bo prinesla izboljšanja niti vajinega odnosa niti vajine (ali vaše) sposobnosti komuniciranja oz. nenasilnega komuniciranja, niti vašega razumevanja, kaj se je sploh dogajalo.
4. Možnost je torej pogovor z namenom, da bi skupaj odkrila, kaj se je sploh dogajalo. Kaj drugega tako zelo prizadane, da izgubi kontrolo nad sabo. Kako bi lahko drugič prej prepoznala nevarnost in drugače reagirala.
Nujno se ti mora opravičiti. Ti kot njegova žena in mati vajinih otrok kljub temu, da si malo glasneje spregovorila, ne smeš dovoliti, da te udari. To se bo še ponovilo. Pojdi na posvet k strokovnjaku ali duhovniku: g. Markelj, G. Gostečnik, G. Lavrih. Vsi smo v današnjem času nekoliko živčni in kdaj rečemo preveč, udarcev pa ne prenesi. Če se ti bo še zgodilo, mu postavi pogoj, da prekineš zvezo z njim. teh nekaj let življenja, si ne smemo greniti. Vsi moramo skrbeti drug za drugega, da nam je lepo.
Pri meni je pa tako da ne dvigne roko na mene, in jst ne vpijem. Jst rečem tiho-v nemoči, ali resno – glasno(jezno), nikar pa ne vpijem. In to ga moti, moj piskavi slabašen v obupu ton (ker ta zadeva zanj ni tako pomembna), ali to, da jaz imam pravico bit jezna kadar npr,.kuham 4 ure in nakoncu prvo mora odigrat igrico in šele potem pojest – hladno-ko ni več dobro. In on takrat začne urlat in večkrat je že lupil z glavo v omaro (namest da lupi mene). Vsako leto mu zagrozim, da smo družina, da sem tudi jaz potrebna nečesar-in to je da vsaj nekajkrat na leto jemo skupaj,se gledamo v oči in pogovarjamo.., da mi pove kadar gre in kdaj pride in da mi zadnji trenutek ne divja pol ure urlajoč kako da ni ena srajca zlikana, temveč da vzame drugo ki glihtako sodi poleg ( ampak on za to nima časa – kar vzame 1 minuto, urlanje pa pol ure – pa kljub temu ustraja na urlanju.) Pogovor ne pomaga. Vsakič ko jaz začnem jokat, on reče, gremo se pogovarjat, in takrat mu moram povedat tisto kar mu govorim že zadnjih pet let. In to me moti. Da me nikoli ne posluša, temveč takrat ko se jočem in ko rečem da je konec. In on to ve. To kar pišem tu,sem mu nešteto krat povedala.Ko spokam kufre in si rezerviram karto za it staršem ali kamorkoli. In moti me da je okej samo nekaj dni/teden potem, pol pa spet i ovo na novo. skušala sem že tudi z pismom ( ker pravi da pozabi da smo se okoli teh stvari sprla že 40 krat) – tako da ima na pismeno kaj me moti, ampak nikoli si ne prebere. Pismo stoji tam, da bi ga sorodniki lahko brali. Ne da bi si ga on vsake tolko časa prebral. Naslednjič ko bom hotla it je rekel da on tu nič ne more. Da če bom hotla it stran se ne bo več trudil, če jst hočem,ne more me zadržat. Ima me rad in jaz imam njega rada, dobar človek je, zvesti smo si, ampak ne ga spreminjat. Tako da imam dve možnosti: Pustit ga in zaribat si življenje: nikoli ga ne bom nehala ljubit in se bom vedno spraševala kaj je znjim in bolela me bo vsaka sekunda brez njega. ali drugo: ostat z njim in imet otroke, vsak da je za svojo mizo (ali u svoji sobi) in medtem vsak igra svoje igrice, bere, gleda tv, nikoli da z otroci nič ne delat skupaj, vsak naj gre kadar se mu zdi in pride kadar se mu zdi v pričakovanju da vse pada s neba in da jaz istodobno lahko zaslužim kot mož da jima lahko privoščim čevlje, izlet, za kavo.. da ne plača samo oče. Kako?? Naj se zbujam ob petih kot moja mama in dobim raka po celem telesu od silnih stresov in skrbi za vse razen za se?
Kaj naj od teh dveh stvareh nardim? Hvala za mnenje.