Na kratko bom opisala situacijo v kateri sem se znašla, Vas pa prosim za mnenje.
Poročena sem 21 let, imam 2 otroka, starejši je že odrasel, maljši hodi v srednjo šolo. Poročila sem se precej malda, brez življenjskih izkušenj, predvsem pa mislim, da moža in njegove družine nisem dovolj poznala. Živel je na drugem koncu Slovenije, vzgojen je bil precej drugače kot jaz (živel je le z mamo in sestro, mislim, da v družini ni bilo ljubezni, skoraj prepričana sem). Je vase zaprt človek, nekomunikativen, nikoli se mu ne zdi pomembno pogovoriti se o vsakdanjih stvareh, kaj šele o najinem odnosu. Skratka, živiva en mimo drugega, čeprav lahko rečem, da sem se dolgo trudila. Morda tudi on, le da tega ni pokazal, oz. ni znal. Problem pa je še v tem, da je nesamozavesten. Le takrat, ko se napije, postane zgovoren, samozavesten in na žalost zelo konflikten, izziva, celo agresiven,postane vendar le v primerih, ko na njegova izzivanja odreagiram. Saj sem se že navadila, da sem tiho, ker je to v tistem trenutku najbolje za vse. Vendar, enostavno ne prenesem več takega življenja. Ni malo dni, ko je pijan. Takrat mu ni mar za nikogar izmed nas. Večkrat je bilo tako, da izziva toliko časa, da ne morem biti več tiho, rečem besedo, ki mu ni po godu, on pa si to vzame kot izgovor in gre. Tudi 3 dni ga ni bilo (odšel je k mami, tudi na silvestrovo nas je pustil že same). Vedno mu je naslednji dan oz. ko se vrne žal, smili se sam sebi. Osebnostno ni zrel, to lahko skoraj z gotovostjo trdim. Rada bi mu pomagala, a mu ne znam. Pomoč drugih odklanja. Moja čustva do njega so se ohladila. Edino, kar čutim še, je usmiljenje.
Medtem pa sem spoznala moškega, …. Izgledalo bo, da je on tisti, zaradi katerega se je moj odnos do moža spremenil. Ne, on je le posledica najinega odnosa, nikakor ne obratno. Trudila sem se, da se to ne bi zgodilo, vendar po toliko letih sem zavestno šla v to in iskala človeka, ki bi mi nekaj pomenil, katerega bi imela rada. Ne vem, oz. ne morem povedati, kaj ta moški čuti do mene, ker ga poznam premalo časa in težko njegov odnos do mene ocenim objektivno, ker je preveč čustev iz moje strani. Morda si vse skupaj le predstavljam tako, kot bi sama želela da je.
Sama sem veliko premišljevala in še predno sem spoznala tega moškega, prišla do določenih zaključkov: čeprav moža nimam rada (naj povem, da ga nikoli nisem prevarala, mislim pa, da tudi on ni mene), ga enostavno ne morem kar “nagnati”, saj živiva v hiši mojih staršev. Pomislila sem, da se odselim jaz, vendar s svojo plačo nisem sposobna plačevanja najemnine, šolanja otrok, odplačila kreditov,…., nimam pa tudi namena otroka, ki pravkar vstopa v puberteto in ima že sam s sabo dovolj problemov, iztrgati iz okolja in ga odpeljati drugam, celo drugem moškem.
Ne bom rekla, da je krivda le na možu, vedno sta kriva oba, ki živita v nekem odnosu. Vendar mislim, da se s pogovori da marsikaj urediti. A če je za pogovor zainteresiran le eden, drugi pa ga vztrajno odklanja?!

PRosim, povejte mi, kaj naj naredim, si morda zatiskam oči in iščem izgovore, zakaj se ne ločim?

Hvala za potrpežljivost in odgovor!

Počakajte, molite, predajte božjim načrtom, prijateljujte z novim, spoznavajte ga. Vemo, kje je črta. Če se bo mož zdravil od alkohola in čudnih navad, morda še bo rešitev. Brez strokovne pomoči, pa vsekakor ne.

Predlagala bi, da ostanete še nekaj časa v vezi z možem. Situacija v kateri ste se znašla ni enostavna, saj vas zadržujejo otroci. Naredite nekaj za sebe. Pojdite občasno ven z prijateljem, spoznavajte ga ocenite ga. Mogoče se bo med tem časom tudi z možem kaj zgodilo, kakšen obrat na bolje, mogoče bo opazil, da ne visite samo doma in se bo poskusil spremeniti. Največja napaka bi bila sedaj ločitev, saj ko pride pravi trenutek se vse spelje tako kot se mora, brez nepotrebnih pojasnjevanj.