S fantom sva bila skupaj 5 let. Bila je to veza na daljavo, ker on živi v drugi državi. On je mlajši od mene, vendar sva se kljub temu odlično zastopila, saj sva imela skupne interese, želje, smisel za humor, skratka ujela sva se na vseh področjih.

No, ker pa je 5 let res že ena relativno dolga doba, sva malce začela razmišljat tudi o tem da bi se preselila skupaj, kar bi pomenilo to da bi se morala jaz preseliti v drugo državo itd. To sem bila pripravljena tudi storiti.

No in stvari so se začele komplicirati s tem ker sva se dogovorila da on poišče stanovanje in tega stanovanja kar od nikjer nekako ni bilo, vendar mi je kljub vsemu zagotavljal da me naj ne skrbi in da se bo sigurno kaj našlo.

No in zgodilo se je to česar pravzaprav nisem pričakovala. Pred enim tednom me je poklical da pove da greva narazen, ker da ga misel na to da bi šla živet skupaj duši in da rabi svobodo in da naj mu dam čas da razmisli pri sebi, vendar pa hkrati tudi naj si ne delam več prevelikih upov da bova kdaj spet skupaj, morda kot prijatelja in ne več kot le to.

Mene je to zelo prizadelo. Ne vem kaj mi je storiti oz. če se sploh da kaj storiti da bi si premislil. Ne razumem ga niti v tem da ne da niti priložnosti da bi morda vsaj sprobala živet en čas skupaj in bi potem videla kako se stvar obnese.

Zagotovil mi je in mu tudi verjamem da nima druge ženske. Kot pravi si je tudi ne želi. Vse kar si želi zdaj je to da bi bil sam s sabo, da se mora spet poiskati. Prosim povejte mi ali je kljub vsemu še kaj upanja!!!

Pozabili ste napisati kolikokrat v petih letih sta se osebno srečala in koliko časa sta preživela skupaj. Zveze na daljavo,ali daljša obdobja ločenega življanja, ko se partnerja redko osebno sestaneta, preživijo le v primerih, ko sta partnerja že prej daljše obdobje živela skupaj in uspela ustvariti v vsakdanjem življenju močno čustveno zvezo. Pa še v takih primerih, npr. študij ali delo v tujini je bolje, da se začasno preselita oba, oziroma cela družina. Za partnerski odnos je potrebna tudi fizična bližina, torej skupno življenje ne pa le dopisovanje. Napiše se lahko karkoli in to z vso izkrenostjo in dobrimi nameni, vendar pa je napisano živeti v realnem odnosu popolnoma nekaj drugega. Fant vam je iskreno povedal, da si ne želi več zveze z vami. Sprejmite to dejstvo in ne vztrajajte. V zveze, ki temeljijo na dopisaovanju se pogosto zatekajo posamezniki, ki imajo težave pri vzpostavljanju stikov s soljudmi in ustvarjanju odnosov. Verjetno ste mlado dekle, morda študentka, torej ste v obdobju, ko imate največ možnosti, da si najdete sebi primernega partnerja. Poščite si takega s katerim bosta aktivno doživljala skupne interese, se zabavala, skupaj smejala, ne pa si o tem le dopisovala.

Alenka B

Ja najina zveza ni delovala zgolj na dopisovanju. Res je sicer da se včasih nisva videla po en mesec, vendar sva se vedno ko sva imela čas videla in bila tudi skupaj. Tudi na dopuste in potovanja sva šla skupaj in vse je funkcioniralo dobro. Tudi študentka nisem več, ampak zaposlena že 6 let in tudi on ima službo ki pa je sicer takšna da nima prostih vseh vikendov kot jaz in zaradi tega se tudi nisva videvala večkrat. Pa še v drugi državi živi, vendar tudi ne tako daleč stran da bi bilo to lahko motoče…

Problem se je enostavno začel s tem ker sva se pogovarjala da bi začela živeti skupaj, vendar mi on ni nikoli povedal da si tega očitno pravzaprav ne želi in da še ni pripravljen na to. Namesto tega mi je vedno govoril naj me to ne skrbi in da se bodo stvari uredile, v bistvu pa si tega očitno res ni nikoli želel.

Jaz sem mu verjela in upala in zdaj pač ne razumem zakaj se je raje umaknil kot pa da bi šel čez to. Tudi ne razumem zakaj mi ni mogel povedati stvari v obraz in je opravil vse po telefonu. Seveda ker je tako lažje…

Vseeno se še vedno hočem pogovorit z njim na štiri oči, ker se bom jaz počutila bolje. Nočem da bi bile stvari med nama neizrečene. Hočem povedati stvari pa čeprav bolijo. Pa tega noče.

Mogoče je stvar tudi v tem da se je on že dolgo tega zavedal da noče da bi živel z mano, vendar je to vseskozi skrival pred mano in ta občutek krivde ki ga je imel ga je odvračal od mene tudi na fizičnem, čustvenem, spolnem nivoju?

Oh, ko bi vse to lahko razumela….

V vašem prvem pisanju je res primanjkovalo informacij, zato sem odgovorila, kar pač sem. To kar ste napisali sedaj, ne potrebuje odgovora, ker na vsa vprašanja, ki se vam zastavljajo odgovarjate že sami in to povsem v redu in zdravorazumsko. Razumem, da vas je vedenje vašega partnerja globoko prizadelo, vaši upi in pričakovanja v zvezi s skupno prihodnostjo se vam ne bodo uresničili. Potrebovali boste čas, za to, da boste vse skupaj lahko sprejeli in preboleli. V tem procesu si morate dovoliti začutiti in izživeti vsa čustva, ki se bodo ob mislih na vajino zvezo in nanj porajala v vas. Le tako boste lahko preteklost pustili za seboj in znova polno zaživeli. Bodite potrpežljivi sami s seboj in se poskusite iz tega neuspeha tudi kaj naučiti, kar vam bo koristilo v prihodnosti. Ko vam bo najbolj hudo, se zavedajte, da bo bolje in da je to le prehodno obdobje v vašem življenju.

Alenka B

Tudi meni se je zgodila podobna zgodba. Začela sva skupno življenje in naenkrat se je počutil otesnjenega in preobremenjenega. Rekel je da tako ne more več in da me ima še vedno rad samo ne more biti sedaj z menoj.
Moram povedat, da ni prekinil stikov še vedno me pokliče in se zmeni za kavico. Veliko se pogovarjava (tudi, ko sva bila v zvezi sva se pogovarjala),sedaj po enem mesecu mi je rekel, da me ne želi pustiti. Še vedno ne ve kaj naj naredi samo to ve, da želi biti moj prijatelj, ker mi to lahko v tem trenutku 100% nudi.
Kaj mislite, da je to ok? Ali je to …?
Veliko mi jih pravi, da nikoli ne moreš biti priajtelj z svojim bivšim.
Glede na to, da nikoli ni bilo kreganja, zmerjanja, žaljivk…. in zamer. Malo sem res jezna in ranjena samo počasi se umirjam in drugače gledam na vse. Celo nekaj časa sem se obtoževala, da sem vsega jaz kriva. Sedaj se mi poraja vprašanje če ni samo iz usmiljenja ali pa iz slabe vesti moj prijatelj?

Hvala, S