Ob stalnem poslušanju in prebiranju kako se parčki po cca. 10 letih naveličajo drug drugega in življenje postane rutina, me je prevzel velik strah-je to res tako? Bova tudi midva, ki se močno ljubiva po 4 letih(a ne živiva še skupaj, sva študenta), nekoč postala kot ostali-brez iskrice, naveličana drug drugega? Prosim, ga. Alenka, povejte, ali je možno ubežati temu, ali obstajajo pari, ki se močno ljubijo celo življenje in ne le prvih 10 let? Vabljeni tudi drugi, ki imate izkušnje!

Lahko si predstavljam, da ste prestrašeni, če prebirate vse te ne vesele zgodbe, ki jih pišejo ljudje v stiski. Takih ljudi in parov je precej in prav je da iščejo pomoč in znanje, ki bi jim pomagalo pri reševanju njihovih težav. Marsi katera tema o kateri danes odkrito govorimo in pišemo, je bila še ne tako dolgo tabu. Dobro je, da ni več tako, ker z odprtostjo do težav in problemov, z znanjem in z dobro mero pripravljenosti, da vložimo potreben napor in energijo, lahko v življenju stvari spremenimo in napredujemo. Forum je torej namenjen ljudem, ki bi radi izboljšali svojo partnersko zvezo ali kvaliteto življenja. Seveda pa sem prepričana in tudi osebno poznam pare, ki so že dolgo skupaj pa so uspeli ohraniti v odnosu spoštovanje in ljubezen. To si tudi vidva želita in tudi imata vse možnosti za to. Seveda pa se morata zavedati, da nič ne pride samo od sebe. Če bosta vajino ljubezen negovala in skrbela vsakodnevno, za vajin odnos, bodo tudi rezultati. Poleg ljubezni pa potrebujeta tudi znanje, kako v odnosu ravnati drug z drugim. Tudi iz življenjskih zgodb na tem forumu se lahko marsikaj naučita. Knjižnice so dobro založene z literaturo, ki se nanaša na partnerske odnose, prebirajta jo skupaj in se o prebranem pogovarjajta. Želim, da bi se vama oglasili tisti, ki vama lahko posredujejo svojo pozitivno izkušnjo iz partnerskega oziroma zakonskega življenja. Da bosta videla, da ni vse tako črno, kot se vama zdi. Alenka B

Evo, pa se bom jaz prva oglasila. Poročena sva 8 let, prej pa tudi kar dolgo-7 let kot par živela vsak še doma pri starših.
Naj ti povem, da ga ljubim iz leta leto bolj močno. Saj sem ga tudi na poročni dan ljubila in spoštovala. Toda sedaj, ko tudi živiva skupaj, imava otroke, pa ga vidim še v vlogi očeta. In ga občudujem. Njegov odnos do mene in do otrok. Tudi on pravi, da je srečen, da bi le tako še ostalo naprej. Skoraj ne mine večer, da ne bi zaspala objeta, če že ne objeta, pa se dotikava vsaj s kakšnim delom telesa (moja noga pod njegovo odejo..:)
Kar se mi zdi bistveno pri odnosu je poleg ljubezni tudi spoštovanje. Nikoli, ampak res nikoli ne smeš prestopiti meje in se obnašat nespoštljivo, izrekati kakšne grde in žaljive besede. Saj, normalno se tudi midva kdaj spreva, ampak oba zavestno poskušava svojo jezo in trmo nekako obiti in se naprej pogovarjati normalno – predvsem jaz sem imela probleme s tem-kajti večdnevno negovorjenje sem doživela v svojem otroštvu (oče, mami).
Ker sem kot otrok v tistem času molka zelo trpela, tega svojim otrokom in seveda možu res ne privoščim.
Ja, je možno, da odnos raste in za to se je treba truditi. In ne jemati partnerja kot nekaj samoumevnega.
Srečna sem!

Midva res nisva skupaj več kot 10 let. Sva poročena in imava 2 letnega sinčka. Lahko rečem da smo srečna družina. Možu zelo veliko pomeni, da smo skupaj in meni prav tako. Redko se skregava, pa še to so bolj mlalenkosti, ne vem kdaj sva se nazadnje skregala in zakaj. Včasih me je res malo groza ko berem o družinskih problemih. Sprašujem se če sva normalna. Ko najin malček zaspi se stisneva drug drugemu in se imava rada vsak dan bolj. Ogromno se pogovarjama, o vsem. Zvečer ne moreva zaspati en brez drugega, vedno zaspiva objeta. Bila sva seveda ločena par dni ko sem šla rodit. Kdaj pa kdaj si privoščima in greva kam sama npr. v kino, na izlet ali pa kar tako malo okrog. Mislim, da si lahko ustavariš srečno družino če si res želiš. Sta na pravi poti. Lep pozdrav!

Evo, moja izkušnja: prejšnji teden sva z možem praznovala 39. obletnico prvega randija, ko sva oba imela 16 let, poročena pa sva 27 let in imava eno hčerko.
V vseh teh letih sva kljub težavam, ki pridejo in minejo, uspela obdržati in celo nadgrajevati res lep, topel, ljubeč odnos, daleč od rutine in navade, kot nekateri mislijo. Lahko rečem, da mi je mož iskreno naklonjen in da je še vedno majčkeno zagledan vame, pa če se to sliši še tako neverjetno.
In tudi jaz še vedno obožujem vonj in okus njegove kože, še vedno vidim v njem fanta, ki sem ga spoznala v gimnaziji, zame se ni spremenil, še vedno se rada drživa za roke in njegova dlan je tako prijetna in topla in njegov objem tako varen. Vedno, ko zaslišim njegov ključ v ključavnici, se razveselim.
Ne vem, v čem je skrivnost najine trdne zveze. Nikoli se nisva nehala imeti rada. Tudi če so bile težave, je to ostalo čisto in nedotaknjeno. Nikoli se nisva varala, drug drugemu prekrivava obzorje. Najina spolnost pa je sploh poglavje zase – osrečujoča za oba, še vedno…
Morda se sliši kot pravljica, sploh v današnjem času, ko redkokatera zveza uspe. Prijatelji pravijo, da sva imela neverjetno srečo, jaz pa mislim, da ni bila samo sreča.
Najbolj zanimivo pa je to, da sva osebnostno zelo različna, z različnimi interesi, a sva jih znala uskladiti in ustvariti harmonijo.
Posebno všeč mi je, da sva najino pozitivno izkušnjo prenesla z lastnim zgledom tudi na najino hčerko, ki je v srečni zvezi s krasnim fantom že devet let ( tudi od 16.leta).
Torej, ne samo iskrica, ampak topel plamen lahko traja in greje celo življenje. Samo dovoliti ne smeš, da bi ugasnil, polena je treba skrbno nalagati…

Jaz lahko iz svojih izkušenj povem, da je mogoče ljubiti celo življenje le enega, torej od svojega 17 leta sem z njim, v zakonu pa že 32 let in sva čedalje bolj zaljubljena, zdaj si privoščiva vse tisto, za kar ni bilo v preteklosti niti denarja niti časa. Moraš pa se vsak dan truditi, svoj zakon jemljema skrajno resno, se spoštujeva, je pa tako, da če ni ljubezni in seveda želje, da drug drugega osrečujeva , se presenečava in drug drugemu podarjava tisto kar imava rada, skratka sva prijatelja … oh sem se zatipkala … skratka, čudovito je in želiva si, da bi kar najdlje še trajalo…

Midva s fantom, (sedaj je že moj mož) sva skupaj že 12 let. Bil je moj prvi fant in jaz njegova prva punca. Še vedno se ljubiva, morda celo bolj kot prej. Navezana sva drug na drugega, eden brez drugega ne moreva živeti. Tako kot vidva v srednješolskih in kasneje tudi študentskih časih nisva živela skupaj. Za ta korak sva se odločila po poroki. Seveda so bili in sem prepričana, da tudi še bodo v najini zvezi slaba obdobja, ko sva se prepirala in si izrekala stvari, ki sva jih kasneje oba obžalovala. nikoli pa to ni privedlo do tega, da bi se razšla. Niti za en sam dan. Oba sva vedela, da sva si usojena in s tem tudi živela. Seveda sva oba imela skušnjave po drugih partnerjih, vendar obstaja razlika med tem, kar človek doživlja v svojih fantazijah in tem kar človek v resnici tudi naredi. Dokler vse ostaja v tvoji glavi, je o.k., ko pa to tudi udejaniš, izgubiš vse. Z možem se veliko pogovarjava in najino načelo je, da nikoli ne odideva spat sprta. Sploh ni težko. Res pa je, da morata biti oba popustljiva, ne le eden.
Sedaj imava dva prečudovita otroka. Otroci čutijo, če se imajo starši zares radi in jih za to tudi nagradijo.
Ohranita to svojo iskrico. Saj v resnici ni težko. Veliko se pogovarjajta in se spoštujta, ne ozirajta se na okolico, samo vidva vesta, da bosta zmogla premagati vse ovire in vztrajala do konca.

Veliko sreče!!
Tea