Pozdravljeni,

poročena sem že dve leti, z možem se sicer poznava že tri leta in pol, imava pa tudi dveletnega sinčka. Vse je lepo in prav (z normalnimi nihanji, seveda), imam pa težavo, ki je ne morem nikomu zaupati.
Natanko pred petimi leti, ko sem imela 22 let, se je v prometni nesreči smrtno ponesrečil moj fant, s katerim sva se nameravala poročiti, skupaj pa sva bila skoraj šest let. Ne morem opisat in z besedami povedat obseg bolečine in žalosti, ki sem jo doživljala. Nehala sem živet, dobesedno. Potem sem čez dve leti spoznala sedanjega moža. Končno sem spet zaživela in se veselila življenja. Težava pa je v tem, da po petih letih, odkar prvega zaročenca ni več, še vedno vsak dan mislim nanj in upam, da se bo vrnil – nekajkrat sem celo to sanjala, in potem sem se spraševala, koga bi izbrala, itd… Še vedno ga namreč ljubim in neizmerno pogrešam. Tega možu seveda ne morem povedati, in se zavedam, da je na nek način krivično do njega, ampak tako je. Sicer pa moža tudi neizmerno ljubim in ga ne bi zamenjala za nič na svetu, ampak v meni se krešejo različni občutki, dve ljubezni… Čeprav vem, da prvega fanta ni več in ga nikoli več ne bo, si ne morem pomagat. Res je hudo, še posebej zato, ker se o tem ne morem z nikomer pogovarjati, razen z mamo, ki pa živi v drugem kraju…
Je pa še nekaj, kar bi rada povedala. Mož je namreč nekako hladen oziroma naj povem na primeru: zelo nerad se objema, poljublja ali kako drugače izkazuje nežnosti, jaz pa hrepenim po tem, po dotiku, po poljubu, objemu, kakšni najstniški neumnosti… upam, da razumete, kaj želim povedati. Njemu pa je vse to odveč, pravi, da je to otročje,… Poleg tega pravi, da če se poljubiva, ga to hitro vzburi, in si potem želi potešitve. Vendar pa sva tudi intimno precej neaktivna, saj si najde čas le dvakrat, morda trikrat na mesec. Meni pa je to premalo in potem še bolj trpim. Tudi, ko se mu skušam priblžat, je utrujen, … Ne vem, veliko stvari je, ki pa jih ne znam rešiti. Poskušala sem že sama dati pobudo, pa nič… In potem se spet spomnem na prvega fanta, ki je bil glede tega njegovo pravo nasprotje, nežen, razigran, tudi v postelji sva se odlično ujela…
Upam, da mi boste lahko dali kakšen uporaben nasvet, ker kljub temu, da ga ljubim, si včasih mislim, da to vendarle ni tisto pravo. Ker pač vem, da je lahko boljše.

Z lepimi pozdravi.

Vaš fant, ki se je ponesrečil, je imel prav tisto, kar pri možu pogrešate, zato ga ne morete pozabiti. Z vsem svojim vedenjem, z dotiki, nežnostjo, pozornostjo, igrivostjo, s strastno spolnostjo v kateri sta uživala oba, vam je dajal ljubezen. Tega od moža ne dobite, niti spolno si vas ne želi in sami ste ugotovili, da je čustveno hladen. Verjetno v mladosti ni imel prilike in zgleda, da bi se lahko naučil izražati čustva ljubezni. Čustev se boji, ker so močna in jim ni kos. Izražanje čustev zato omalovažuje in pravi, da so to otročarije. Edino kar lahko storite je, da ga poskusite prepričati, da nima prav in da potrebuje strokovno pomoč, pa ne zaradi vas, temveč najprej zaradi njega samega, da mu bo v življenju bolj prijetno in da bo sposoben za bolj kvalitetne odnose z ljudmi nasploh, predvsem pa zvami in otrokom.

Alenka B

mešani občutki…..Jaz bi povedala svojo izkušnjo i mnenje o celi zadevi ,,,da se je meni zgodila podobna zadeva in se mi zdaj dogaja……..jaz sem zgubila partnerja ki sem ga ljubla pred 10 mesci,,,,,in sem zdaj v novi zvezi že 3 mesca……novi fant in zveza sta boljša od prejšnje in se tudi bolj ujameva kot z onim prej ampak to ne pomeni, da sem prejšnjega pozabila,,,,,če s tem novim nekaj gre narobe se spomnim kako je bilo s prejšnjim in usporejam,,,,s tem so tudi povezane sanje ki nas povezujejo z izgubljeno osebo,,,ampak to pomeni da samo želi da se spomnem nanj…..Hočem povedati to, da je pomembno da ta odnos ki ga imaš zdaj mora biti boljši od onega prej da lahko pozabiš na prejšnji,,,,,,i sama si povedala da ti v tem odnosu manjka tisto ker si imela v prejšnjem…..in si zaradi tega še bolj spominjaš na prejšnjega partnerja in usporejaš te zveze……..Mislim da se moraš fokusirati na to ker imaš zdaj in vlagati v taj odnos,,,,,,,moraš tudi biti realna da oseba ki je ni več ima posebno mesto pri tebi in bo vedno imela še posebej zato ker ostaja tisto česa ne vemo kako bi bilo če bi nila zdaj z njim in imela otroka……ostajajo samo vprašanja lki ni ogovora ……pomembno je razčistiti preteklost in se fokusirati na sedanjost…………….vsaj jaz tako poskušam zaživeti naprej in si dovoliti na novo vse………upam ti bo vsaj nekaj od tega v pomoč ,,,zato ker izguba partnerja je nekaj hudega in je težko pridet v normalno življenje a tle so tudi spomini………

Hej!

Zame bo cez par dni preteklo 11 mesecev odkar sem v prometni nesreci izgubil dekle. Poroka sicer ni bila v planu (ker ne enemu ne drugemu ni bilo do tega), selitev v skupno stanovanje in otroci pa…

Zivljenje se pocasi vraca v “normalne” okvire. Za kaksrsnokoli zvezo sicer se zdalec nisem pripravljen, v bistvu si je niti ne zelim. Vem pa, da bom vsaki, ki mi bo vsec, povedal za Jano, takoj. Ona je del mene, vedno bo, zaradi nje sem drugacen, kot bi bil sicer in morda me takega (drugacnega, ce Jane ne bi nikoli srecal) ta nova oseba ne bi hotela…

Zato tezko razumem, kako da tvoj novi partner za prejsnjega fanta sploh ne ve. Hm, mar bi se prejsnje zveze morala sramovati?

Idealist, vem, ampak ko odpove postenje med partnerjema, je vsega konec… Zato mislim, da moras tudi mozu iskreno povedati, da so ti dotiki pomembni, ceprav se zdijo njemu bedasti. Ce ne mores razloziti drugace, mu omeni, da zenske tudi ne razumejo moskega navdusenja nad avtomobili, moski pa zenskega veselja z nakupovanjem… :-), pa to vseeno nekako sprejemamo.

LP

A.