Pozdravljeni!
Eno leto živiva s partnerjem skupaj, prej pa sva hodila dve leti. Želiva si otroka. Večino časa nama je lepo in se razumeva, čeprav nimava veliko skupnega – jaz rada berem in se ukvarjam s športom, on gleda TV in rad dela okrog hiše. Problemi nastanejo, kadar sem nad kakšnim njegovim dejanjem ali nedejanjem razočarana. Čustev ne smem pokazati, to ga odbije in odzove se z izmikanjem ali pa hoče, da mu “dam mir”. Ne vem, kako dolgo bi potem imela hladne dneve, če bi bilo odvisno od njega, ker ga vedno prej prosim, naj me potolaži, kar z veliko nejevolje ponavadi stori, vedno težje mu je. Pogovarjati se noče, pravi, da to ni še nikoli nič rešilo. Meni je zelo hudo, če se do večera ne pobotava.
Še nikoli ni priznal, da je kdaj ravnal netaktno, še nikoli ni rekel, da mu je za kaj žal, da me razume, da me je nekaj prizadelo. Sam čustev ne kaže, razen včasih veselja, se pa razburja nad vozniki. Ima petelinji nastop, kadar gre kaj narobe. Pogovoriti se ne moreva, ker se njemu zdi brez veze in se vedno skregava oz. jaz začnem jokati. Ponavadi se mi tudi smeje, kadar se ob kakšnem filmu jokam, kar me zelo prizadene, kar sem mu povedala, pa vendar to še vedno dela. Na mojo željo po strokovni pomoči odgovarja, da ne misli z nikomer nič debatirati, da ne pride v poštev.
Drugače je priden – v gospodinjstvu naredi več kot jaz. Sorodniki in prijatelji ga imajo radi. Zelo je družaben in kadar je pri volji – zadnje čase bolj za druge – zelo zabaven.
Jaz po drugi strani izhajam iz družine, kjer nisem nikoli nič veljala, vedno sem se počutila odveč, neljubljeno, nerazumljeno. Mislim, da sem zato preveč občutljiva. V mladosti sem bila nesamozavestna, še zdaj se premalo cenim in se zase ne postavim dovolj, čeprav sem v tej smeri ogromno dosegla, med drugim končala študij, imam službo, s katero sem zelo zadovoljna, krog prijateljev.
Zadnje čase sem še občutljivejša, ker ne morem zanositi. Posebno sva se skregala, ko me je zavrnil oz. ostal hladen ob moji pobudi ravno v času pričakovane ovulacije. Seveda sem mu poočitala, česar ne prenese. Pravi, da na očitek bo zmeraj odreagiral z ignoranco in da ga od očitka naprej ne zanimam več in lahko govorim v prazen zrak. Jaz seveda odreagiram z jokom in on z jezo. Pogovora o tem, da mene kaj moti ali da si česa želim nama še ni uspelo speljati. Na koncu ga prisilim, da se objameva, vendar se bojim, da niti tega sčasoma ne bo hotel. Ne zna me potolažiti, kar si obupno želim doživeti.
Sicer pravi, da si otroka želi, vendar nisem čisto prepričana. (Ima dva iz prvega zakona.)

V glavnem sem bila večino življenja nesrečna – najprej zaradi staršev, potem zaradi neuspelih zvez, že od začetka obsojenih na propad, kar sem vedno spoznala šele na koncu. Vedno bolj se mi zdi, da mi tudi tokrat ni uspelo.
Naj povem, da tako krizo doživim približno enkrat na mesec, povodi so različni. On meni, da rinem vanj in mu ne pustim prostora. Jaz sem čustveno popolnoma nepotešena. Menim, da bi lahko pomagal samo pogovor med nama, ki je nemogoč, ker ga on odklanja oz. se takoj skregava. Ne pomaga nobeno izbiranje kraja in časa, pogovor nikoli ne uspe oz. se sploh ne razvije. Pred leti sem prebrala veliko priročnikov s področja partnerskih odnosov, komunikacije, tako da poskušam z jaz-sporočili, ne z obsojanjem, na koncu pa se seveda ne kontroliram več in v obupu rečem tudi kaj, česar ne mislim.
Kadar se ne kregava, minevajo dnevi lepo. Pogosto se skregava ob prostih dnevih, tako da se mi zdi, da bi se še več kregala, če bi ves čas preživljala skupaj. Kadar sva dobre volje, pravi, da je normalno, da se dva kregata. Mene pa prepiri izčrpajo, pojavljajo se mi dvomi v smiselnost najine zveze.

Spolno se ujemava po mojem občutku vedno bolje, pa vendar se je začel izmikati, čeprav je bil prvi dve leti on pogostejši pobudnik. Tudi o tem se dela, da ni nič in se noče pogovarjati.

Kaj menite, kako lahko kaj rešim? On volje po reševanju nima, njemu se zdi vse v redu, razen da včasih težim. Mislim, da se mu ne zdim čisto normalna…
Hvala in lep pozdrav!

Sami pravite, da se premalo cenite in ste nesamozavestni. Tudi druge ugotovitve, ki ste jih napisali o sebi in partnerju so na mestu. Zavedate se, da je vaša slaba samopodoba posledica razmer v katerih ste živeli v otroštvu. Vaš osnovni problem je, da se ne čutite, kot ljubezni vredno žensko. Zato tudi prenašate neljubeče vedenje, čustveno hladnega partnerja. V svojih pričakovanjih in zahtevah do njega ste absolutno premalo zahtevni. Vredni ste vsega tistega, kar si v svojih sanjah in skritih mislih želite pa si še sami sebi ne upate priznati. Prisluhnite svojemu notranjemu glasu, ker vam sporoča pravilno odločitev. Bodite pogumni!

Alenka B

Ne pričakuj od njega, da bo v vajini nadaljni zvezi kaj bolje, da bo otrok, ki si ga tako želiš pripomogel k spremembam. On očitno še ni zrel za vlogo očeta, zato se tudi izmika spolnosti ob dnevih ko naj bi zanosila. Glede na napisano vidim, da sta tudi značajsko zelo različna. zelo malo se pogovarjata, ima petelinji nastop…. Ja dekle lepo te prosim, razmisli ali želiš celo življenje preživeti ob človeku, s katerim se ne boš morala pogovoriti o svojih težavah, ki se bo izogibal pogovorom….. Vem, da ti ne bo lahko, vendar ti svetujem, da čimprej prekineš to razmerje in si obrneš svoje življenje po lasnih željah. Sicer pa zaslužiš si boljšega partnerja, parterja, ki te bo zjutraj ko se zbudiš ljubeče pogledal, čez dan s teboj kaj pokramljal, imenjal mnenje, vprašal te za tvoje mnenje, zvečer pa te ljubeče stisnil v svoje varno naročje. Veliko bolj srečna boš tudi ti, tvoj trenutni partner pa tem tvojim željam žal ne zna streči.

mogoče boš mislila, da sem mal preveč na grobo oziroma strogo to povedala, vendar tako je. Značaja ljudi v življenju žal ne moreš spremeniti.
Pa srečno!

Kot bi brala svojo zgodbo. Najin odnos z možem, s katerim načrtujeva tudi otroka, je isti. So dnevi, ko se imava prav luštno, drugi dnevi pa so dnevi tišine, jeze,k nezadovoljstva nad življenjem. Sama svoje jeze ne smem pokazati, ker sem potem za vse kriva. Zdi se mi, da moram biti vsak dan dobre in trdne volje, predvsem tiste dneve, ko ima on dobre dneve.
Pogovarjati se, naj bi po njegovo ne imelo smisla, ker ne bi rešilo najinih problemov. Zapirava se pred okolico, ker so vsi okoli naju presrečni, le midva nesrečna. Rad bi se odselil v drugo državo, brez mene, zapustil vse. Ne vem kaj narediti, ker včasih ne verjamem njegovim besedam. Zaradi tega sem v zelo hudi depresiji, da ne vidim več izhoda iz nje. Kaj naj storim. Naj mi da eden pametno rešitev, ker tudi otrok ne bo rešil najinih problemov. Skupaj sva že več kot 10 let. Poročena več kot leto dni.