Uf… saj ne vem, kje naj zacnem. Jasno nocem bit predolga, materiala pa se je v dvajsetih laetih partnerstva nabralo toliko…

OK v glavnem bi morda se lahko rekla, da sva drug drugemu se vedno dobra druzba, ce bi lahko dan zacela na novo in neobremenjena. Dolgo sva bila sama in zdaj imava razmeroma majhna otroka; oba na razredni stopnji OŠ. Odkar smo štirje, moj mož ne najde svoje prave vloge v družini, take, ki bi bila v skladu z njegovimi precej patriarhalnimi vrednotami (v Ljubljano se je preselil z 18 leti) in mene krivi za to, da mu jo odrekam.

Poenostavljeno gre za to, da sem vzgojo podmladkov vzela zelo resno in se ji precej posvetila, v zgodnjih letih sem poudarjeno popravljala stare starse, moza, prijatelje… Hotela sem, da bi bilo vse famozno 100%, da bi “izravnala” vse, kar sem v otrostvu dozivljala sama (nic posebno groznega, le zanimali se niso zame in me oddali k stari mami, vse tja do 3. razreda OŠ, sem pa hodila domov na “vikende” in se kasneje priselila) itd. in jasno sem pretiravala s svojim veleumjem in kontrolo. Pa še “stara” mama sem bila, ko sem prvic rodila, sem jih imela 30.

Hitro je prisel drugi otrok, gospodinjstvo mi je jemalo zadnji preostali prosti čas, sluzbo sem zaradi dveh takorekoc zaporednih nosecnosti izgubila in jasno sem kmalu ugotovila tudi, da vzgoja ni ena sama pesem. Stvari so mi polzele iz rok, sama sebi se nisem vec zdela prav nic perfektna in 100 odstotna, še za kuhanje je bil redko čas, jaz pa bi rada pripravljala posebna inovativna in zdrava kosila in jih servirala na domiseln in neponovljiv način… Tudi stanovanje smo v tem času zamenjali in se iz ene sobe preselili v cudovito mescansko stanovanje, ki pa je bilo cenovno dosegljivo zgolj zaradi tega, ker je bilo v popolnem razsulu in grozno sem trpela, ko nisem imela časa risat, belit, šivat, načrtovat “stlske prenove”. Mož je bil prvo leto precej doma, kasneje pa pravzaprav izjemno malo, saj je bilo potrebno pridet do denarja za dom, druzino…. ampak, OK, ta vloga “providerja” mu je na kozo pisana in v vseh teh letih jo je izjemno dobro obvladal in uresničeval in jo še.

Meni pa je iz leta v leto več manjkalo… pa sem malo več jedla, pa še kaj. Nisem skratka na noben način skrbela zase, zdelo se mi je, da zdaj situacija terja druge prioritete, ali kaj. Postala sem tečna, nezadovjna, celo zalotila sem se, da o sebi razmišljam kot žrtvi hiše, otrok… Grozno. Zdaj sem se odločila temu narest konec. Nisem več jezna, ko pospravljam (kot prej, ko sem pričakovala, da me bo mož vsak večer pohvalil zaradi opravljenega dela, opranih zaves in podobnih traparij, pa da bo vse to tudi opazil….), ker vem, da to delam zase, ker uživam v lepem okolju. Osvobodila sem se da tako rečem svojih številnih pričakovanj.

Vsled vsega naštetega so dejstva taka, da z možem že 8 do 10 let takorekoč nimava splonih odnosov. Nekaj časa sem nacrtovala sterilizacijo, pa sem potem ugotovila, da ni nobene bojazni za zanositev. Saj se je zgodilo, ampak redno, ljubeče, intimno… to pač ne. Tudi tu je moj “prispevek” omembe vreden. Ampak to ni glavna stvar, rekla sem si, da sva midva pač prvenstveno frenda, da se tako zelo dobro razumeva (!?) itd., da pač nisva kot radoživa zajčka. Potem pa sem letos ugotovila, da se mi mož tudi čustveno odmika (milo rečeno). Saj je prijazen, vljuden, bla, bla, ampak vse v okvirih svojega dojemanja stvari. (Reče na primer hvala za kosilo _česar ne maram slišat, ker rada skuham- ampak za boga milega nikdar ne pospravi kroznika z mize -svojega, jasno-) Skratka, preživi od doma 3 dni z ljudmi, ki jih 100 let ni videl in so si zaotovo imeli veliko povedati… nam (meni) pa ob povratku nič o tem. Kar nič, kot da to ni moja stvar, ali kaj, ne vem, ko jaz od kod pridem ust ne morem zapreti in tudi, ko se mi ne ljubi 10-ič pripovedovati vem, da prijateljem, svojcem itd. “dolgujem” delček doživetij, vtisov, mnenj…

No, zdaj pa smo končno tam. Po še nekaj takih dogodkih, kjer je jasno nakazal, da me je popolnoma izkljucil iz svojega sveta (čeprav je še tresel poljubčke za adijo na vratih in rekel, da me ima rad, kadar je sklenil dober posel v sluzbi) sem mu napisala pismo o tem, da je najin zakon le še ekonomska skupnost in da ga kot takega zavračam. Da sem dolgo prenašala pomanjkljivosti in iskala poti, ampak da mi je bilo vedno v tolažbo, ker sem mislila, da sva midva pač “prijatelja”, zdaj pa vidim, da nisva, če ga je še želja po pogovoru z mano minila in predlagala sem, da končno rečeva bobu bob in da odide, da ne dela zgage in scen, otrokom na ljubo. V tem smislu nekako. Pa jasno sem mu v podkrepitev povedanega vrnila poročni prstan.

Pismo je ostalo brez komentarja. Šli smo na sanjske počitnice. Zgodilo se ni nič. Zdaj smo imeli spet en vzgojni konflikt in preselil se je na kavc (saj sva imela že 8 let kaktuse posajene na sredi postelje) in napovedal odhod.

Strah me je, da sem prezahtevna. Da bi morala bit bolj potrpežljiva, prijaznejša, da otrokom mečem očeta na cesto, ko me vendar ni niti zmlatil, niti varal, niti maltretiral…. Da ne delam prav. Da bi ga morala šein še prosit, da se pogovoriva (to sem delala 15 let, zdaj že dolgo noče več, ker pravi, da sem prevešča v govorjenju), da bi morala bit hvaležna, da nas vse (spet sem brez službe že 6 mesecev) tako prijazno in kvalitetno preživlja, da bi se morala zavedat, kaj vse imamo. Jaz vem samo to, da prijatelja nimam. Da nimam ljubimca. Da nimam kavalirja. Da imam očeta svojih optrok, ki z njimi tekmuje za mojo pozornost in ljubezen, ne potrudi se zanjo sam. (V smislu pelji me ven, razvajaj me en vecer, ne pa zahtevat, da pater familias dobi stol za mizo, ki mu po vlogi očeta pripada).

OK, rečte zdaj Alenka prosim. Kako je po vašem s tem? Mož se počuti izkoriščenega in zavrženega, jaz pa, khm… imam občutek, da se bom brez njega lahko premaknila, se nehala prenajedat, postala spet kreativna in vesela, brez občutka, da moja pričakovanja niso izpolnjena in da jaz ne izpolnjujem njegovih. Kako bosta to otroka obvladala? Ali je to sploh odgovorno z moje strani? Al bi raje sebi poiskala pomoč, da se naučim civilizirano prepirati brez žaljivk? Mogoče meditirati, pa se mi prepir ne bo zdel več potreben? Zares več ne vem.

Mislim tudi, da se ne zaveda še, kako “daleč” sem že jaz. Še je jezen, užaljen, prizadet… jaz pa bi rada samo še mir in vedro vzdušje v domu. In tudi da bi lahko šli še kdaj na skupen nedeljski izlet z otroki, ko ne bomo več živeli skupaj. (Hočem bnit spet popolna? Razkazovat idilični model ločitve? Evo, kako dvomim vase…)

Hvala, da ste se prebili čez ta zapis in prijazen pozdrav!

STELA

Po vsem tem, kar se je nabralo v dvajsetih letih v vajinem zakonu, v vajinem odnosu, ni nič nenavadnega, da sta danes tukaj, kjer sta. Saj verjetno veste, da so uspešne le tiste zveze, kjer partnerja rešujeta težave in konflikte sproti. Za nazaj ne morete spremeniti ničesar. Da bi lahko z možem začela na novo, neobremenjeno je čista iluzija. Ne morete izbrisati, skupne zgodovine, občutkov prikrajšanosti, zamer, prizadetosti, ki sta jih verjetno oba doživljala, čeprav vem, da so bili tudi lepi trenutki. Poglejte vsebino vašega pisma malo z distance – popolna odtujenost, niti prijatelja nista več, kako si predstavljate, da bi lahko popravila vajin odnos.
Nima pomena govoriti o tem kdo je bolj odgovoren, da je do tega stanja prišlo. Dejstvo je, da sta odgovorna oba, ker se nista dovolj trudila, da bi vsak zase in skupaj ugotovila zakaj sploh gre in poskušala vsak pri sebi spremeniti tiste vzorce vedenja, ki so neustrezni. Če vaš mož misli, da je naredil vse, ko je poskrbel za materialno plat družine, se zelo moti. Če je do vas čustveno hladen, verjetno ni dosti drugačen niti do otrok. Ljubezen, torej čustva so v partnerstvu vendar bistvena in če vi mislite, da je dovolj, če je med možem in ženo prijateljstvo, potem pričakujete in zahtevate premalo. Otroka razumeta in občutita mnogo več, kot vi mislite. Od tega, da živita v hladnem vzdušju in iz dneva v dan doživljata nezadovoljno in zagrenjeno mamo in srečujeta prizadetega očeta imata že sedaj samo škodo. To je slab zgled partnerskih odnosov, ki bo gotovo vplival na njun odnos do partnerstva in družine, ko bosta odrasla. Vaši pomislike, da bi vendarle še vztrajali v zakonu niso racionalni, temveč so čustveno pogojeni. Vztrajate, ker vas je strah velike življenjske spremembe, bojite se kako jo boste obvladali, sprašujete se ali ste dovolj sposobni… Zavedajte, se da dobri starši, ostanejo dobri starši tudi, če se ločijo.