Zdravo!

Zivim s partnerjem, ki je bil ze porocen in ima otroka starega 9 let. Locen je ze 4 leta. Zdaj sem jaz noseca in zdi se mi, da so se pojavile nepricakovane tezave, in sicer:
– priznal mi je, da ima mocan obcutek krivde do svojega otroka, ki zivi z mamo. Rekel je, da bi moral dati prednost njemu in ne svoji osebni sreci. (Jaz nisem bila razlog za locitev! Poznava se sele slabo leto.)
– ta obcutek krivde mocno vpliva na najin odnos. Najprej je bil se vesel otroka, ki prihaja, zdaj pa je vse bolj zaprt in mi ne nudi zadostne custvene opore. Stevilo prepirov se je celo povecalo, kar me zelo skrbi in unicuje, saj bi bila rada skupaj z njim srecna, da v najino zivljenje prihaja novo bitje.
– vse, kar mu recem (trudim se, da cim bolj obzirno in nebolece formuliram svoje zelje in strahove), ga spravi v slabo voljo. Vem pa, da s tisino ne moreva nicesar resiti. Poleg tega se mi ne zdi pravicno, da me zapostavlja, ker mu v zivljenju nisem naredila nic slabega. Z njegovim otrokom se odlicno razumeva in imam ga rada. Vkljucujem ga v potek nosecnosti, dovolila sem mu, da izbere ime za svojega bodocega bratca oz. sestrico, skupaj riseva, bereva, se uciva,…..
– njegova bivsa je bila delezna vse pozornosti, celo porocil se je z njo, kljub temu, da so se med njima dogajale zelo hude stvari. Mene ni vprasala, ce bi se porocila. Z njo je bil pri porodu, z mano tega noce,… Rekel mi je, da lahko tudi odidem, ce to hocem,…

Prosim vas, da mi pomagate, ker ne vem vec, kaj naj naredim. Bojim se. za vas nasvet se vam resnicno iz srca zahvaljujem.

Vaš partner se je sicer ločil že pred štirimi leti, vendar v sebi še ni razčistil z odnosom do ločitve in svoje očetovske vloge. Verjetno je bil vzgojen v miselnosti, da je ločitev nedopustno dejanje in da je treba vztrajati v zakonz v vsakem primeru. Ne zaveda se negativnih posledic, ki jih imajo otroci, ki so priča slabemu odnosu med staršema. Poleg tega v štirih letih še ni spoznal, da je lahko tudi, če se je ločil, še vedno dober oče svojemu sinu. Otroci potrebujejo starše, ki so zadovoljni in umirjeni, ne pa čustvenih razvalin, kot posledico neuspešnega partnerstva. Zaskrbljujoč je njegov odnos do vas in izjava, da bi svojemu prvorojenemu otroku moral dati prednost in se odreči lastni sreči. Dobro bi bilo, da poiščeta strokovno pomoč.

Alenka B