zakonska kriza
Pozdravljeni
Na vas se obračam v upanju, da bi skupaj našli rešitev.
Z možem sva bila 10 let znanca. Vedno sem ga imela za dobrega in poštenega človeka. Vsakič, ko sva se srečala sva se razveselila in se vsakič zatopila v pogovor. Tudi ostali ljudje ga imajo radi in ga cenijo. Nekega dne sem ga zopet srečala, oba vsa bila samska in sva se “zapletla” ter se pričela videvati. Vsi so mi pravili, da imam srečo, da sem z njim, saj je “fejst”. Že čez pol leta sva se oba zavestno odločila, da bova imela otroka in vsa srečna sva to tudi storila. Potem sva se poročila in dočakala najinega sinka.
Vse lepo in prav bi človek rekel, vendar ni tako!
Danes po 2h letih zakona, se skoraj da ne pogovarjava, ves čas ima neke opravke in nikakor mi ne zna izkazovati čustev. Sama sem izredno globoka in takšne stvari jemljem zelo resno. Najbolj me skrbi, da bo postal tak kot njegov oče, ki je ozkogleden, primitiven, ne ceni svoje žene (tašče), jo kar naprej nadira in ji ukazuje. Tudi on se ne strinja z očetovim ravnanjem, pa vendar ne razmišlja o čem boljšem. Pravi, da potrebuje čas, saj je le tega vajen in da mu ni nihče dal kaj več. Sem iz izobražene družine in vem kaj si želim v življenju (sedaj še študiram). Menim, da se vzorci družine prenašajo in da jih je potrebno zaznati in preprečiti (v praksi).
Nekako vem, da me mož ima rad pa vendar ne čutim nikakršne topline, sreče in svobode. Je izredno ljubosumen, zato ne grem sama zvečer ven in že več kot pol leta nisva skupaj nikamor šla, češ da nimava časa, sam pa večkrat s prijatelji zavije na kakšno pijačko. Ker sem še mlada (25 let) si večkrat želim kam ven, predvsem pa si želim pozornosti. Želim v gledališče, kino, večerjo… kamorkoli le da bi me malo pocrkljal in da bi skupaj čim več doživela. Za njega in njegove prijatelje sem prezahtevna, zatežena, ga imam na štriku… sama pa menim, da vem kaj želim od zakona in to tudi zahtevam. Nikakor ne najdeva skupne komunikacije, venomer ko se pogovoriva je 3 dni dokaj OK potem pa vse po starem. Da sploh opazi, da je kaj narobe se moram nekaj dni držati, biti tečna in prepirljiva, potem pa se morava dokončno skregati, da se vsaj nekako pogovoriva. Če nič ne težim, misli da je med nama vse OK in da mi nič ne manjka, zato mirno gleda TV in igra igrice.
Sama sem se začela zatekati k knjigam o osebni rasti, njemu pa se to zdi nepotrebno. Večkrat sem ga prosila, da kaj prebere in da skuša razmišljati tudi v tej smeri, pa misli da me bo minilo.
Moti me, da me ne zadovolji ne na čustvenem, ne na seksualnem področju. Sploh se ne trudi in ne zazna kdaj kaj potrebujem. Če pa mu odkrito povem, da si nečesa želim, mu je nelagodno in zato me spet ne zadovolji.
Morda to ne bi bil problem, če bi imela nek skupen hobi ali če bi vsaj doma kaj postoril. Cele dneve sem sama z otrokom, ki je izredno zahteven, potem pa naj še kuham kosilo in pospravljam stanovanje? On misli, da če hodi v službo, da je storil vse (kot oče, ki doma le poležave in ima ženo za služkinjo). Jaz pa potem ko otrok zaspi, skočim še za knjige in študiram. Pravi, da ceni moj študij, pa vendar ne izgleda tako. Ne vem kaj bo ko bom sama hodila v službo…
Vsi ti problemi bi bili zanemarljivi, če bi mi znal pokazati svoja čustva. Zavedam se da sem v tem izredno zahtevna, pa vendar je bilo to edino za kar sem ga prosila že v začetku veze. Vem, da ko sem čustveno zadovoljena, mi ni težko niti gospodiniti.
Sedaj se mi še približa ne kaj šele, da bi spala skupaj. Morda se za to odločiva 2-3x na mesec, pa še to da opraviva. Ta problem je zame izredno obremenjujoč, saj sem prej zelo vživala v seksu in ga jemala kot vrhunec za izražanje ljubezni. Sedaj pa se ne počutim več privlačne in nikakor ne morem začeti zapeljevanja in niti ne uživati v seksu. Že nekaj časa me zanima kaj je narobe z njim, saj so se me prejšnji partnerji izredno želeli.
Nevem več kaj naj storim, saj bi že zaradi sinka storila vse, da izboljšava najin odnos. Ko sem mu predlagala svetovalca ni bil za to, saj meni, da zmoreva sama prebroditi to krizo (kot jo imenuje on).
Ker toliko zahtevam in se želim pogovarjati, sedaj že sama mislim, da samo še težim in ne vidim rešitve kako izboljšati ta zakon. Menim, da tudi sinko čuti mojo stisko in je zaradi tega zelo nemiren.
Naj omenim, da je moj mož izredno pasiven človek in da razen gledanja TV-je in računalnika nima interesa za nič drugega. Jaz pa imam mnogo interesov, ki jih želim uresničiti skozi življenje (risanje, tečaj nemščine, joga…) in si želim doživeti čim več v življenju.
Morda zmotno gledam na življenje, a vendar mislim, da sta dva človeka skupaj zato, da si stojita ob strani, se osrečujeta, si želita bližine, se poslušata, komunicirata,… skratka sta PARTNERJA. Vedno sem sanjala o tem, da se bom na stara leta poljubljala z možem, se držala za roko…, sedaj pa pri komaj 25ih letih se z možom ljubiva le 2-3x mesečno in se komajda poljubljava kaj.
Prosim svetujte mi!
