Najprej vas lepo pozdravljam. Znašla sem se v situaciji pri kateri si ne znam sama pomagati. Rada bi slišala neko strokovno razlago o profilu mojega moža.
Tri leta živiva skupaj in imava še ne dve letno hčerko. Bil je krasen človek do mene, poln obljub, lepih želja, lepih dejanj… Nikoli nisem dvomila o najini ljubezni, verjela sem, da je večna. Ampak ves čas sem kljub temu, da se je zelo trudil, čutila, da nekaj stoji med nama. Počasi sem ga dobesedno začela raziskovat, trgat košček za koščkom z njega.Kljub temu, da se je vztrajno branil, da je ves čas zatrjeval, da sem edina, ki ga tako dobro pozna, da ima vse karte pred mano odprte. Govoril mi je, kaj še iščem, ko pa že vse vem… Počasi sem našla ogromno stvari, o vsem niti ne morem pisati. Zvedela sem, da ima že dve leti drugo žensko (17let, on pa 32 let), na kakšne vse načine jo je zavajal (ogromno pisem v katerih ji je obljubljal večnost, tako kot meni…), našla sem, da si po internetu išče vsepovsod druge, neke nove poti… Da dobesedno išče, da ga ljudje obožujejo, da se jim zasmili in tako dobi njihovo pozornost ali neke potrditve, ne vem.
Moram vam povedati, da sta ga starša pustila pri starih starših, ko je bil star 7 mesecev in odšla v Nemčijo. Tam sta se kmalu ločila. Oče je pošiljal ves čas denar zanj, ga prišel pogledat enkrat na leto in ga obsipal z igračami. Mama ga je tudi nekajkrat obiskala, vendar so ji nato prepovedali obiske. Tako, da je ni videl že od svojega 6leta, niti nimata čisto nobenega stika. Pravi, da je ne obsoja, dokler ne ve zakaj je odšla. Ima njen naslov in telefonsko številko zakljenjeno v skrinjici. Vem, da hrepeni po njej, ker sva se ogromno pogovarjala.
Imam občutek, da je tisto življenje, ki ga je dajal meni, nekakšna maska, njegova iluzija. Ves čas mi govori, kako zelo me ima rad, mi daje na tisoče lepih besed, nikoli mi ni rekel žal besede, nikoli ni bil grob do mene. Je tudi zelo čustven do mene. Ampak nikoli ne joče. Pravi, da on joče in trpi samo v sebi.
Kljub temu, da sem ob vsem tem zelo prizadeta, da samo še jočem, kričim, ga imam še rada,se mi zdi, da potrebuje pomoč, vendar me je strah, da to ni v moji moči.
Za nekaj časa sem odšla k staršem, ker enostavno ne zmorem. Veliko hodi sem, kliče, prosi… Npr.: »Veš, jaz vem, da si ti angel… Ti si svetloba… In kdor živi v temi, kdor ima temno dušo, sprva pred svetlobo beži, se ji upira, ker ne vidi, da je dobra, ker je v njegovi duši tema… Potem začne sprejemati svojo zmoto in sprejemati svetlobo.«, » Moje srce joče in krvavi… Za tabo, zaradi tebe, zaradi tega kar sem ti storil. Želim si, da bi skrvavelo do konca, za tebe…« In še ogromno tega…
Ogromno se pogovarjava, pozno v noč, ampak se mi zdi, da ne pridem do njega. Pravi, da je čez preteklost potegnil črto, jaz pa mislim, da bi s preteklostjo moral opraviti, šele potem bo lahko potegnil črto.
Ne vem, mogoče je brez veze, ampak opazila sem, da vedno odhaja stran od mene. Jaz vedno ostajam, čakam na njega. Npr.: Ko rečem, da zdaj pa res morava spat, on kar skoči in odide naprej. Vedno dela korake stran od mene. Ne vem, če ravno to kaj pomeni.
Popolnoma sem obupana, ne znam več naprej, ne zmorem. Zato vas prosim, če mi lahko pomagate. Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.

Tragična mladost vašega moža je vanj zarisala globoke posledice, zaradi katerih trpi on vi in vajin otrok. Čim prej si poiščita strokovno pomoč. Zadeva je preveč zapletena, da bi ji lahko bila kos kar sama brez strokovnjaka. Seveda bo potreboval vašo pomoč, predvsem v smislu čustvene opore in razumevanja, s pomočjo strokovnjaka pa se bo moral spoprijeti s svojo preteklostjo. Problem je namreč v starševski ljubezni za katero je bil v otroštvu in v obdobju odraščanja prikrajšan. Posledice tega so, da ne sprejema samega sebe, ima slabo samopodobo, ne verjame vase, počuti se, kot da ni vreden ljubezni itd.. V življenju ni imel možnosti občutiti ljubezni, kako naj bi se naučil sprejemati in dajati? Če ga resnično še vedno ljubite, ste vi tisti, ki mu poleg terapevta lahko tudi največ pomagate.

Alenka B