V hudi stiski. S fantom sva skupaj 3 leta, skupaj živiva 2 leti. Oba sva stara nekaj čez 30. Pri meni na začetku ni bilo kakšnih hudih iskric, vendar mi je bil simpatičen, vzljubila sem ga. Težko na kratko povem, kaj se je dogajalo med nama v vsem tem času. Imela sva se rada, večino časa sva bila ljubeča en z drugim, veliko sva se pogovarjala in sva imela skupne aktivnosti. Počutila sva se ustvarjena eden za drugega. Bilo pa je tudi veliko težkih trenutkov. On je bil zaradi svojega dela veliko odsoten, večkrat sem imela občutek, da sem šele na drugem mestu. Tudi ko je bil z mano, je bil velikokrat na telefonu in je urejal službene zadeve. Večkrat je bil razdražljiv in me je sekiral zaradi malenkosti (nepobrisan prah, premalo seksa, ni kosila). Včasih je povzdignil glas in reagiral na tak način, da sem se počutila prizadeto. Zdelo se mi je, da govori z mano na ponižujoč način in da mu grem na živce. Velikokrat je prišel pozno domov (okoli desetih), potem pa je prestavljal programe na TV in me ni pogledal. Ker sem rabila pozornost, sem začela riniti v njega (“objemi me”), on pa ni rekel nič, buljil je v TV, kot da me ni. Včasih sem panično reagirala z jokom, on pa je rekel, naj ga neham izsiljevati. Naj bom tolerantna do njega in naj razumem, da rabi mir. Večkrat sem jokala na skrivaj. Potem so bila spet obdobja, ko je bil ves ljubeč, objemal me je, božal, mi pisal lepa sporočila, naredil kakšno gospodinjsko opravilo, delal načrte za najino prihodnost, bil toleranten in razumevajoč in sem se počutila ljubljeno. V takih obdobjih sem mu potem poskušala razložiti, kako prizadeto se počutim. On je to razumel, malo mu je bilo žal, malo pa je opravičil svoje obnašanje (včasih se je skliceval na službo, včasih pa mi je razložil, da jaz tudi nisem dosti boljša (npr. moje službene poti v tujino, ki trajajo tudi ves teden, nikoli ne pripravim večerje in podobno) in da je njegovo obnašanje le reakcija na moje.

Pred skoraj enim letom je prišlo do hude krize. Začelo se je, ko sem izrazila željo, da bi imela otroka. Njega je to prestrašilo, poleg tega je bilo pred njim obdobje, ko je imel v službi veliko dela in ne bi imel zadosti časa zame. Odločitev o otroku sva prestavila za eno leto. Jaz sem se počutila zavrnjeno, on pa se je tudi slabo počutil, ker mi ni mogel ustreči. V postelji sem se začela odtujevati, začela sem se spogledovati z drugimi (pri tem je tudi ostalo), prosti čas sem si zapolnila s polno aktivnostmi, ki so me osrečevale. Večkrat sva hotela z dolgimi in odkritimi pogovori razrešiti krizo, vendar brez pravega uspeha. Pred poletjem sva imela enomesečno obdobje “medenih tednov”, ko sva oba verjela, da se imava neizmerno rada in da si želiva skupne prihodnosti. Trudila sva se za najino vezo in tudi v postelji je bilo vse v redu. Začela sva načrtovati otroka in najino prihodnost.

Potem se je začel problem v meni. Spraševala sem se, če si res želim preživeti z njim vse življenje. Imam ga rada, vendar ne morem pozabiti vseh težkih trenutkov z njim in ne morem se znebiti zamere do njega. On je sicer ta čas naredil veliko na sebi, predvsem manj časa porabi za službo, je bolj obziren do mene, trudi se za najin odnos, želi si otroka in prihodnosti z mano, ima me zelo rad. Zavedam se, da sva prehodila že veliko poti. Vem, da ni veze, v kateri ne bi bilo težav. Imam ga rada, navezana sem na njega in cenim njegove dobre lastnosti (zanesljivost, odgovornost, aktivnost, optimizem). Rada sem v njegovi družbi, imava podobna zanimanja in vrednote, rada se ljubim z njim. Nekje v ozadju pa me gloda črv, da z njim ne bom srečna. Bojim se tudi, da je problem predvsem v meni – da se bojim vezati za vse življenje. Bojim se odgovornosti, ki jo prinaša taka odločitev. Sama sem aktivna, dobrovoljna, spogledljiva. Svoboda mi veliko pomeni, vendar mi prav toliko pomeni tudi zvestoba. Želim se ustaliti, ustvariti družino, imeti otroke.

Vem, da si moram na ta vprašanja odgovoriti sama. Prebrala sem že celo goro knjig na to temo. Tudi knjige vašega pokojnega moža, ga. Alenka, ki ga zelo cenim. Vendar se mi zdi, da tavam v temi. Zahvaljujem se vam za kakršnokoli besedo, ki bi mi mogoče nakazala pot.

Predvsem boste morali priti problemu do dna, kaj je tisto, kar vas muči. Našteli ste nekaj možnosti. Pravite, da je fant napredoval, da dela na sebi, da ima do vas bolj ljubeč odnos. V tem primeru mu morate tudi vi slediti in narediti vse, da bi vajina zveza lahko napredovala. Morda bi vama pri tem lahko pomagal strokovnjak.

Alenka B