Stara sem 28 let in živim še doma. Ostala sem edini otrok, ki še živi doma, ostali so se ali poročili ali preprosto odšli. Mama je ostala doma, ker nas je bilo otrok veliko. Z očetom sta si kljub eni plači zgradila velik dom, seveda z odrekanjem in šparanjem. Sama se z mamo nikoli nisem dobro razumela, tudi ostale sestre ne, z brati je bilo drugače. Mama je nanje zelo ponosna, na hčerke pač manj. Ko nas je bilo več, sem se prepirom z mamo spretno izogibala, zdaj pa se izogibam tako, da skušam vse čimbolje naredit in biti čim manj opazna. Za mojo mamo ni bilo nikoli nič dovolj dobro, kar sem sama naredila, niti ideje, način razmišljanja… Vedno me je primerjala z drugimi, npr. s sošolkami, prijateljicami, sosedami. Vse so vedno bile boljše od mene, čeprav se je potem zgodilo, da je kakšna zabredla in mi ni bila več za zgled, jo je hitro nadomestila kakšna druga. Je pa po drugi strani bila zelo zaščitniška – že od malega nas je s sestrami opozarjala na nevarnost z moške strani (posilstvo), da ne smemo hoditi z neznanci v avto ipd. To je zelo pogosto ponavljala, tako da smo postale tudi v odraslejši dobi zelo nezaupljive do moških. No hvala bogu smo to premagale in si dobile dokaj uredu partnerje. Pri 15 letih nas je strašila, da ko bomo v službi, se ne bomo smeli tako obnašati, kot se doma in da ne bomo smeli jezikati ipd. Ko so prvi od doma odšli bratje, je mama črnila njihove partnerke. Nobena ni bila dovolj dobra za njene ljube sinove. Ko so prišli prvi vnuki, je bilo bolje, vendar jih še danes opravlja. Mama pogosto na glas razmišlja in stoka, kako da jo vse boli, da pa sami nič ne vidimo in nikoli nič ne naredimo in da mora vse postoriti sama. Zdaj se s partnerjem pogovarjava o tem, da bi začela živeti skupaj. Vendar me je tega na nek čuden način malce strah, čeprav se tega tudi veselim, ker ob moji mami ne morem več živet. Sem nesamozavestna, na faksu mi je slo nekaj let, zdaj pa ob podpori partnerja končujem faks. Vendar me je prihodnosti strah – vem da se domov ne bom več vrnila, ne čutim pa se tudi sposobne, da bi se ob morebitni zapustitvi parnterja, lahko sama prebijala naprej. Hočem biti uspešna, da se mi mama ne bo smejala in govorila, sem ti rekla…Lotevajo se me tudi občasne depresija, ki jih ni, kadar delam (prek študentskega servisa) in me ni doma. Zanima me, kaj je z mano, kako in koliko vpliva oz. je vplivala mama name. Verjetno imam to krizo zato, ker sem se znašla pred vhodom v novo življenjsko obdobje. Pa še to – partnerji obeh sester mami niso bili všeč, ker niso visoko izobraženi, moj je visoko izobražen, a noče poprijeti za kakšno fizično delo okrog hiše, pa ji to zopet ni všeč. Včasih opažam, da sem ji po načinu izsiljevanja že malce podobna.
Hvala za kakršen koli nasvet! LP

Vaša mama vas je vsa leta vašega mladega življenja ovirala in onemogočala, da bi se razvili v samozavestno mlado žensko. Odidite od matere, čim prej in prekinite vse stike,da se boste lahko notranje umirili. Z berite vse svoje moči in jih posvetite sebi. Zavedajte se, da ste dovolj dobri, sposobni in močni, da uresničite vse svoje cilje, ki jih v življenju imate. Če vas je v tem življenjskem trenutku strah, je to popolnoma običajna reakcija, vsi se bojimo velikih življenjskih sprememb. Ponavadi so najbolj pravilne tiste odločitve, ki se jih najbolj bojimo. Bodite pogumni in zaupajte vase, zaslužite si uspeh in priznanje.

Alenka B