Lepo pozdravljeni,
na kratko vam bom predstavila svojo življenjsko zgodbo in opisala svoj trenutni problem.
Stara sem 27 let, edinka ločenih staršev (že 20 let) in živim z mamo. Kot najstnica (13 let) sem bila zlorabljena od maminega drugega partnerja, vendar sem zavoljo ljubega miru in ker se dogodek več ni ponovil, zadevo nekako potlačila in smo dalje živeli “normalno” družinsko življenje (mami sem za dogodek takrat povedala). Pri 17-ih sem začela prvo resno zvezo z 8 let starejšim fantom in jo po štirih letih in pol zaključila. Hitro zatem sem začela z novo, ki je trajala tri leta in pol. Ko je propadla tudi ta, sem začela obiskovati psihologinjo, ker sem se zavedala, da krivdo za neuspele zveze ponavadi nosita oba partnerja in sem si želela “pošlihtati” stvari v glavi, preden se spustim v novo zvezo. S psihologinjo sva ugotovili, da spolna zloraba ni pustila toliko posledic kot pa privzgojeni vzorci življenja samo z mamo, z babico, z maminim partnerjem (ki v bistvu ne živi z nami, ker je bil do nedavnega še poročen, zdaj pa je sam, vendar se je očitno navadil na tak stil življenja in mu to odgovarja – mama pač to vse sprejema, saj ji druga ne preostane, če hoče ostati z njim). Prvih osem let življenja z očetom se nekako ne spomnim, samo neke dogodke; psihologinja meni, da veliko vzrokov za moje sedanje stanje izhaja ravno iz tega obdobja oz. nasplošno iz mojega odnosa do očeta. Kdaj bom pripravljena se toliko odpreti in se spomniti “svojih začetkov”, ne vem.
Zelo sem nagnjena k temu, da ljudem ugajam (ne mislim vizualno), zato velikokrat zatiram svoje potrebe in svoja načela, da ustrežem drugim. Do vseh sem prijazna, ne upam jim povedat, kaj si v resnici mislim, ker se bojim zavrnitve, skratka, lahko me izkoriščajo in “obračajo po svoje”, jaz pa vse to tiho prenašam in se žrem v sebi. Zelo hitro zaupam ljudem (ker še vedno naivno verjamem, da če si ti pošten do drugih, bodo tudi oni do tebe), zato sem se v preteklosti že velikokrat hudo opekla, vendar naslednjič spet nasedla. V zvezah se ponavadi hitro prilagodim partnerju in njegovem stilu življenja, svoje želje in potrebe pa zatajim. Po branju nekaterih knjig in po pogovorih s psihologinjo sem prišla do zaključka, da sem odvisna od odnosov. Bojim se, da zelo.
Pred pol leta sem začela novo zvezo, v kateri se srečujem s svojo podobo, kakršne doslej nisem poznala. Postala sem strašno nezaupljiva, ljubosumna, posesivna… Parnerja ljubim, tudi on mene, vendar mu vsake toliko priredim kakšno “sceno”, za katero se zavedam, da ga bom s tem odgnala, če se bo to ponavljalo. Vsakič vem, česa ne smem narediti in česa ne smem reči, pa si ne morem pomagat in to naredim. Šla sem že tako daleč, da sem mu brskala po telefonu in iskala dokaze, da me vara, da mi laže, da …
Ampak obakrat, ko sem to naredila, sem tudi nekaj našla, za kar pa je imel vedno logično razlago. Veste, ravno toliko, da je 50% možnosti, da je res, kar mi govori, ampak še vedno 50% možnosti, da pa me zavaja in da imam jaz prav. Ne zaupam mu. Pa ne vem ali upravičeno ali mu delam krivico. In tako sem v precepu, ker ne vem, ali se moram boriti zase, da ne bom spet prizadeta (če mi slučajno res laže), ali naj popustim in se spet žrem v sebi (če je slučajno vse skupaj plod domišljije in mu delam krivico).Poudarjam, da se mi to dogaja prvič; take se sploh ne poznam.
In ravno zato, ker se zavedam, kaj prinaša čustvena odvisnost (neverjetni “filmi” se mi vrtijo po glavi) in istočasno predhodne izkušnje (ko so me ljudje pa res zavajali in mi lagali, jaz pa sem slepo verjela in jih imela rada), me to spravlja v nemogoč položaj, iz katerega se ne znam rešiti. S psihologinjo sva porabili že ure in ure v iskanju vzroka, jaz pa se bojim, da mi bo šla po zlu še tretja zveza, še preden bom ugotovila, kako najti pot iz negotovosti. Najbolj pa se bojim tega, da bo šla po zlu zato, ker bom s svojimi izpadi odgnala nekoga, ki me ljubi in si tega ne zasluži … čeprav seveda obstaja možnost, da je on še en od mnogih, ki bi radi izkoristili mojo nemoč. Ampak jaz tega ne znam oceniti.
Vso tuhtanje me tako izčrpava, da sploh nisem sposobna početi drugega. Zaključek študija se mi zavlačuje, ker nimam energije za učenje, ker sem preveč okupirana z odnosom s partnerjem, ne iščem si zaposlitve, ker tako ne bom imela toliko časa za njega …
Najhuje pri vsem tem pa je, da vem, da to, kar delam, ni prav; vseh svojih “napak” se jasno zavedam, pa si vseeno ne morem pomagati, da bi nehala. Ne najdem izhoda iz tega.
Kako to, da se mi vse to dogaja ravno ob tem partnerju? Kaj je pri njem takega, da to izzove v meni? Naj povem, da sem poleg omenjenih treh zvez imela še nekaj krajših in se mi nikoli prej to ni dogajalo.
Prosim vas, ali mi poleg pomoči psihologinje lahko še kaj svetujete? Kake dejavnosti, knjige,napotke, karkoli, kar bi pospešilo moje “zdravljenje”.
Opravičujem se vam, ker sem bila dolga in se vam najlepše zahvaljujem za odgovor.

Vaša psihologinja ima prav, vse vaše težave in tudi vaše vedenje, izvirajo iz travm, ki ste jih doživljali v otroštvu. Pozna se vam hud deficit ljubezni, ki je v mladosti niste dobili in je otroku pomembna za zdrav razvoj kot hrana. Primanjkovalo vam je tudi varnosti in posledica obojega je, da niste mogli razviti temeljnega zaupanja vase in v ljudi. Zato se tudi do partnerja vedete tako kot se. Dobro bi bili,če bi bil tudi vaš partner, skupaj z vami vključen v terapijo pri psihologinji, ali da bi skupaj obiskovala kakšno terapevtsko skupino. Povpračajte o tem psihologinjo. Zavedajte, se da se težave, kot jih imate vi ne dajo odpraviti na hitro. Potrebno je dosti časa, potrpljenja in lastne energije, da jih boste lahko presegli. Stokovnjak vam pri tem lahko pomaga in vas vodi, vendar pa boste največ morali narediti kar sami. Mnogim je že uspelo in bo tudi vam, zaupajte psihologinji in sama sebi pa bo šlo. Želim vam čimveč uspeha.

Alenka B