Kam naj se obrnem, da mi razložijo način kako prebroditi probleme z bivšo ženo, ki ne želi komunikacije z menoj, pred otrokoma me napada, žali … skratka imam občutek, da želi otroka odtujiti od mene, pa čeprav otroka redno obiskujem, za njiju skrbim, redno plačujem preživnino, …

Na centru za socilano delo sem že poskušal in nič dosegel, saj se sestanka bivša žena ni želela udeležiti.

Tudi sam sem z bivšo ženo želel že večkrat vspostaviti kontakt, da bi se dobila in dogovorila o problemih, ki so bili, so in bodo, kar se tiče najinih otrok, vendar nič, pravi, da zanjo ne obstajam.

Naj še povem, da sva si oba po ločitvi uredila novo družino in začela živeti novo življenje, problemi ostajajo le še pri najinih otrokih oz. pri odnosu njihove mame do njihovega očeta.

Hvala za nasvet.

To kar počne vaša žena je nedopustno. Svoja otroka uporablja kot sredstvo, s katerim se vam maščuje. Njena ljubezen do otrok ni dovolj močna, da bi lahko šla preko lastnih zamer in negativnih čustev, ki jih goji do vas. S tem dela otrokom veliko škodo. Žal vam ne vem svetovati nič pametnega, ker lahko te zadeve urejate le preko pristojnega CZSD. Bodite vztrajni in zahtevajte, da se dejavno vključijo v reševanje tega problema. Morda vam bo še kdo posredoval lastno izkušnjo in vam z njo pomagal. Borite se!

Alenka B

Tudi sam sem v podobni situaciji. Ne morem razumete, da nekateri ljudje razmišljajo na tak način. Med razumniumi ljudmi, bi se dalo vse dogovoriti, a žal vedno ni tako.

Očka in Frankie.

Glede na to, da sem tudi sama vzela otroka iz partnerskega okolja, v katerem nisem mogla vzdržati, in odšla, vama mogoče lahko pomaga moj način reševanja oz. prilaganja novemu “razmerju” z bivšim partnerjem.

Moram reči, da sem sama nekako oz. dobesedno pobegnila iz odnosa in sem od začetka imela zelo veliko težavo (zaradi strahu) s komuniciranjem z njim. To je nekako trajalo leto dni.
Je pa res, da nisem nikoli ničesar mu poskušala odtegniti, čeprav je hkrati res, da sem mu odtegnila točno tisto, kar mu pripada vsaj toliko kot meni, pravico biti z otrokoma toliko časa in takrat, kolikor si želi oz. mu čas dopušča-torej pravico živeti z otrokoma v skupnosti vse dneve in ne samo recimo vikende (če se seveda oče vede primerno do otrok). Se zavedam tega, zato se jaz res trudim prilagajati se njegovim željam in možnostim, seveda v sklopu z željami najinih otrok. In drugimi obveznostmi, možnostmi. In tudi moram reči, da sva prišla na to stopnjo, da se pogovarjava glede vzgoje, glede dejavnosti, da mu povem za stvari, ki se tičejo otrok. Od nastopov, govorilni ur ipd., in da vse te dogovore lahko usklajujeva (vsaj zaenkrat) brez posredovanja Centra za socialno delo.

Ampak zato, za takšne odnos, sem rabila dneve in dneve. Kakšno leto pravzaprav. To ne gre čez noč, in tudi sam mi je moral oz. sem si ga ustvarila na osnovi njegovega načina odnosa z otroci, dati občutek, da ima otroka rad, da si želi biti z njima, da bo naredil vse za njuno dobro počutje ipd.
Da ima vajina bivša žena tak odnos do vaju, že ima nek razlog. Lažen ali resničen. Če ju je strah, sta lahko prepričana, da je zelo težko se soočiti z vama (in s strahom) in da je veliko lažje enostavno pobegniti iz situacije.

Samo vidva vesta, zakaj je vajin zakon propadel in kakšen odnos imata do otrok. Poskušajta čutiti z bivšima ženama, prez predsodkov, kot neki tujec, ki opazuje in ju razumeti, od kod njun odklonilen odnos, njuna prepričanja, karkoli že… in mogoče bosta bolje razumela in posledično tudi vedela kakšen pristop imeti do njiju in do otrok, da se bodo stvari uredile.

Pa srečno.