Moj nekomunikativni fant
Moje vprašanje oz. prošnja za nasvet se tiče mojega fanta. Skupaj sva šele eno leto, a se bojim, da me bo njegov karakter oz. obnašanje čez nekaj let začelo zelo motiti, saj sva zdaj zaljubljena, a z leti baje ljubezen mine.
Moj fant je verjetno introventiran. Sam zase v hecu pravi, da je pač retardiran oz. da so mu mravlje pojedle desno polovico možganov in da zato ne zna komunicirati z ljudmi. Fant je pameten, inteligenten, pri 26-ih je naredil magisterij, a v družbi z neznanimi ljudmi se ne znajde.
Tudi na začetku najinega znanstva je bil bolj tih, ampak vse se je zakrilo, ker sem jaz dovolj komunikativna. Zdaj se z menoj normalno pogovarja in jaz kar ne morem razumeti, da z mano lahko komunicira z drugimi pa ne. Mislim, da mora prav čudno izpasti – ali velja za vzvišenega, čudnega ali vase zaprtega oz. plahega človeka. Vseeno pa gre rad ven med ljudi, rad potuje, se uči tujih jezikov – skratka ni zapečkar. Njegov glas je tudi močan in tudi ko se prvič predstavi je njegov glas močan, ne boječ. Moti me, da ko ga komu predstavim, samo poda roko in pove svoje ime, potem pa se umakne in niti kakega vljudnega vprašanja ne iztisne iz sebe, kot npr. od kod pa ste vi ali kaj podobnega.
Drugače izgleda samozavesten, v službi in drugače se postavi za svoje pravice in mi ne gre v glavo zakaj je takšen. Sam pravi tudi, da se mu ne da pogovarjati. Ampak saj to je nemogoče v današnji družbi. Tudi z mojimi starši več kot “doberdan” ne spregovori, pa sem mu zadnjič omenila, da bi bila moja mami vesela, če bi jo vprašal “kako ste kaj”, pa mi je na to odgovoril, da vidi, da je z njo vse ok in da nima smisla spraševat. Na vprašanja mojih odgovarja kratko in jedrnato.
Rada ga imam in bi mu rada pomagala. Pomislila sem tudi, da so ga mogoče v mladosti ljudje prizadeli in se jih boji ali kaj podobnega. Kaj mislite vi, kako bi mu lahko pomagala? In kakšna možnost je, da mi bo z leti začel presedati, ker ne zna komunicirati z drugimi in koliko je to v partnerskem odnosu sploh pomembno?
Hvala za odgovor in LP
Komunikacija med ljudmi je bistvenega pomena, med partnerjema pa še prav posebno. Fantova slaba komunikativnost vas moti že sedaj, zato ste tudi napisali tole pismo in vedno bolj vas bo. Lepo, da hočete fantu pomagat, a mu žal ne morete. Nimate niti strokovnega znanja za to, poleg tega pa ste preveč čustveno vpleteni, kot njegovo dekle. Bodite prepričani, da si bo vaš fant sam poiskal pomoč, če bo mislil, da jo potrebuje.
Alenka B
Spoštovana Vera!
Naj z vami delim svojo izkušnjo, ki je zelo podobna. Mojega moža bil lahko opisala z istimi besedami, kot ste vi svojega fanta. Pa sva skupaj že 14 let. In, ne boste verjeli, z leti je stvar postala manj moteča, saj iz zaljubljenosti zraste ljubezen, ki pa pomeni tudi, imeti človeka rad takšnega kakršen je, še več, njegove napake celo vzljubiti.
Pa kaj, pravite da ste tudi vi, kot jaz, bolj komunikativni. Nasprotja se pač privlačijo. Bi lahko bila vaša komunikativnost takšna ob še bolj komunikativnem partnerju, kot ste sami? Midva zelo dobro “voziva”, meni so pomembne pač druge vrednote, to, da je uspešen pri delu, da je najboljši očka na svetu, da ne teži za vsako figo, in še bi lahko naštevala. Vse to prevesi tehtnico na najino stran in je tista nekomunikativnost (pa še mogoče kaj, če smo iskreni) lažja stran tehtnice.
In še nekaj, jaz imam zelo rada ljudi in brez družbe sploh ne morem obstajati. On pač ima družbo rad malo manj, a se je z leti kar prilagodil, pravi prijatelji pa te itak sprejmejo, kot že rečeno, takšnega, kakršen si.
V življenju je toliko pomembnejših stvari. Dobro opazujte in spoznali boste, kaj je za vas pomembno. Če je to njegova edina pomanjkljivost, vztrajajte in videli boste.
Pa srečno prihodnost vam želim,
Kreda
Morda bo tole kaj v pomoč: zelo podoben je moj mož. Tudi sama sem se na začetku spraševala podobno, ampak imela sem ga pač rada in pomembno je bilo le to. Kaj naj rečem? Zdaj sva skupaj že deset let in še vedno ga imam rada. Malo sem se obrusila jaz (tj. postala manj klepetava), malo se je obrusil on (tj. za stvari, za katere ve, da so mi pomembne ali da zaradi njih trpim, se pač potrudi meni na ljubo), včasih se spričkava zaradi tega, pa tudi še zaradi česa drugega, kot vsak drug par. Prijatelji in sorodniki so se navadili nanj, lahko rečem, da imajo kar “rešpekt” pred njim, ker kadar pa “celo” on kaj reče, ima to gotovo težo 🙂 Med nama pa sem se naučila nekako brati tudi njegova neverbalna sporočila, včasih mi s kretnjami, očmi, tonom glasu pove več kot s ploho besed. Tudi sam pravi, da zanj besede niso edino sredstvo sporazumevanja (tudi glasbeniki npr. se izražajo z glasbo, slikarji z barvami itd.). Sama sem vzela to v zakup, ker ima toliko drugih dobrih lastnosti, čeprav je res velikokrat težko. Idealnih ljudi pač ni in še vedno mi je ljubše, da je molčeč, kot da bi pijančeval in parlamentiral s prijatelji po gostilnah. Vedi, da ga spremenila ne boš. Če ostaneš z njim, dobiš to v paketu z vsemi drugimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Odloči se sama, jaz sem se s srcem, ne z razumom, in ni mi žal.
Morda tudi jaz. Stara sem 26 let, moj dragi prav tako. Jaz sem zelo komunikativna, moj dragi prav tako, a se razzivi le v druzbi svojih prijateljev, z menoj – kot da bi zivel v nekem svojem svetu. Skupaj sva leto in 3 mesece in sva imela ze kar nekaj debat okrog tega, tudi je ze bilo hudo, kajti vcasih sem imela obcutek, da me odklanja, da me ne zeli, da me sploh noce slisat in podobno. Njegov klasicen odgovor je ‘kaj naj ti pa povem’, ali pa ‘saj nimam nic pametnega za povedat’. Pocasi sem se (in se se) ucila in sprejemala, da tak pac je in dala na tehtnico, kot je zapisala ena od gospej, ki vam je odgovorila. Moj ljubljeni je moj svet, moje zivljenje in moja trdna prihodnost, tako sem to z vsem srcem sprejela in s tem zazivela, si pac v takih trenutkih, ko mi manjka komunikacije najdem kaj zase, ali sport, ali knjigo ali sprehod, pa gre.
Hocem reci, da sem z njim sprejela tudi njegove lastnosti, seveda mi pa ne morejo biti vse po volji. Ker ga imam z vsem srcem rada, imam rada tudi to njegovo plat. Veliko srece vam zelim.
Kje pa piše, da je to nekomunikativnost?
Sam zase lahko rečem, da sem kar precej komunikativen. Ampak je spet vprašanje kdaj, kje in s kom?
Namreč včasih se mi resnično naredi, da se mi ne da govort. Takrat bom tudi samo dober dan rekel. Pač pridejo dnevi, ko se ti ne da ust odpirat. Če pa je situacija drugačna, pa sem lahko popolnoma komunikativen.
Se mi je pa tudi že naredilo, da se mi je ful dalo govort, ampak je bila pač druga oseba tako tiho, da sme potem jaz izpadel nekomunikativen. Oz. sam sebi sem se takšen zdel.
Samo mislim, da to ni nič hudega. Meni lahko verjameš, da se marsikomu velikokrat ne da govort…
In kaj naredit proti temu? Hm, jaz ne vem…Sem ze iskal rešitev pa je nisem našel. Če se mi ne da, se mi ne da…
Pozdravljeni
Tudi jaz imam “manjši” problem glede tega.. Star sem 26, moja punca 23. Skupaj sva cca 7 mesecev. Punca je zelo energična, pozitivka, komunikativna, skos se smeje, ma super je res 😀 Na drugi strani pa sem jaz.. bolj umirjen človek, resen, ne kažem navdušenja nad stvarmi, pač izražanje čustev ni ravno moja vrlina. Problem mi dela tudi komunikacija, na začetku tega problema nisem imel, pač ko je bilo na fresh sva si imela dosti za povedat.. sedaj se mi pa zdi kot da sem že vse povedal, zmanjka mi tem za debato (v družbi pa komunikacija ni problem).. Če je ona tiho mene zablokira, mi ostane prazna glava.. Uglavnem nevem od česa se pogovarjat. Če so kakšne resne debate v smislu glede te najine komunikacije, takrat še bolj zablokiram, ker ne znam tega objasniti, razložit. zakaj je temu tako. samo govorim da se bom bolje potrudil a se nič ne spremeni.. Sem kot kaže bolj zaprt človek in se težko odprem. Kako trenirati to komunikativnost.. Ne bi se ravno samo od vremena pa solate zgovarjal..
Zelo težko dajem tudi pobude kam se gre, kaj bi se počelo.. Veliko raje vidim da ona izrazi željo in ji tudi z veseljem ugodim.. Seveda pa ženske rade vidijo, da tudi partnerji kaj predlagajo, da so pobudniki.. meni pa to res predstavlja problem.. U izi strah, šibka samozavest (čeprov ne vidim razloga zakaj) ker sem sam s sabo zadovoljen.. Mogoče strah pred zavrnitvijo, kaj jaz vem.. Uglavnm grem si res na živce.. imam super punco in se bojim da jo bom slej ko prej enkrat izgubil zaradi teh mojih lastnosti..
Tudi jaz sem skupaj z mojim partnerjem že 10 let in ima probleme s komunikacijo. Hvala bogu, da ste lahko našle svetlo točko v tem, jaz je žal nisem. Ker ni komunikacije ne dobivam podpore, ki jo potrebujem, ker se pač ne pogovarjava. S svojimi neodzivi na mojo komunikacijo je ubil tudi meni željo, da mu kaj povem. Po 10 ih letih skupnega življenja živiva kot dva tujca, ki jima pač znese živeti skupaj. V težkih trenutkih nimam podpore partnerja. Jaz v nekomunikaciji žal ne vidim nič dobrega. Tudi se ne strinjam z izpiljenimi razmerji, ki so se naučili to kar sem se tudi jaz, da ne komuniciramo. Jaz osebno samo od spolnosti ne morem živeti, pa si lahko še tako dopovedujem, da me ima rad in da je pošten človek…. Nekomunikacija pomeni prej ali slej konec razmerja in to občutim na svoji koži.
Poizkušala sem že vse kar je možno, knjige, terapevta, jaz sem brala in govorila o tem ker on ni hotel brati, sem delala obnove, pa nič odziva. Na glas sem povedala, da rabim pogovor, da rabim, da mi pove da me ima rad, ne da to samo misli, da potrebujem podporo, da me kdaj stisne k sebi in mi pove, da se bo vse rešilo. Zadnje pol leta sem se nehala truditi in predala situacijo višji sili v upanju, da bo mogoče kaj drugače. Ne omenjam nekomunikacije, ne prosim ga za pogovor in ne silim vanj. Spremenilo se ni nič. Tudi pasivni pristop ni pomagal. Izgleda da res nisva za skupaj. Kaj naj še poskusim?
Večinoma časa lahko živiš tako, da odmisliš vse te težave, žal pa jih ne moreš takrat, ko partnerja potrebuješ, da ti je v oporo ali pa v pomoč. Takrat se zaveš, da živiš s tujcem.
Ja, različni tipi karakterjev so v odnosu res lahko pravi problem, tj. če je eden ali pa kar oba partnerja nefleksibilna, nezmožna se prilagoditi potrebam drugega.
Tudi v najinem odnosu je bilo tako, on se je tipično po moško redno umikal v svojo `votlino´, jaz pa sem tipično po žensko hotela komunikacijo. Ker sva oba enostavno močno čutila, da želiva biti skupaj, sva se oba začela prilagajati potrebam drugega. In je uspelo in vedno bolj uspeva.
Vse je odvisno, kako globoko povezavo čutita partnerja drug do drugega in koliko truda sta pripravljena vložiti v lastno preobrazbo. Drugače povedano, odnos ti mora pomeniti vsaj toliko, kolikor ti pomeniš samemu sebi.
Kreda je to tako lepo napisala.
Tudi jaz imam nekaj podobnega. Najboljši mož in oče je doma in ko smo sami trije, kar mi daje energijo navzven. Ni pretirano komunikativen, včasih deluje vzvišeno, vendar je samozavesten in pameten moški, ki ve kaj hoče, ne prestraši se problema in mi vedno stoji ob stran. Nikoli mi ne teži kaj naj delam in kako naj delam.
Čuvaj zaklad za sebe… počasi se bo odprl tudi pri tvoji starših. Moški pogosto ne znajo nekaj na suho čvekat z znanci kot smo to sposobne ženske. Važno je kakšen je do tebe!
Tudi jaz sem skupaj z mojim partnerjem že 10 let in ima probleme s komunikacijo. Hvala bogu, da ste lahko našle svetlo točko v tem, jaz je žal nisem. Ker ni komunikacije ne dobivam podpore, ki jo potrebujem, ker se pač ne pogovarjava. S svojimi neodzivi na mojo komunikacijo je ubil tudi meni željo, da mu kaj povem. Po 10 ih letih skupnega življenja živiva kot dva tujca, ki jima pač znese živeti skupaj. V težkih trenutkih nimam podpore partnerja. Jaz v nekomunikaciji žal ne vidim nič dobrega. Tudi se ne strinjam z izpiljenimi razmerji, ki so se naučili to kar sem se tudi jaz, da ne komuniciramo. Jaz osebno samo od spolnosti ne morem živeti, pa si lahko še tako dopovedujem, da me ima rad in da je pošten človek…. Nekomunikacija pomeni prej ali slej konec razmerja in to občutim na svoji koži.
Poizkušala sem že vse kar je možno, knjige, terapevta, jaz sem brala in govorila o tem ker on ni hotel brati, sem delala obnove, pa nič odziva. Na glas sem povedala, da rabim pogovor, da rabim, da mi pove da me ima rad, ne da to samo misli, da potrebujem podporo, da me kdaj stisne k sebi in mi pove, da se bo vse rešilo. Zadnje pol leta sem se nehala truditi in predala situacijo višji sili v upanju, da bo mogoče kaj drugače. Ne omenjam nekomunikacije, ne prosim ga za pogovor in ne silim vanj. Spremenilo se ni nič. Tudi pasivni pristop ni pomagal. Izgleda da res nisva za skupaj. Kaj naj še poskusim?
Večinoma časa lahko živiš tako, da odmisliš vse te težave, žal pa jih ne moreš takrat, ko partnerja potrebuješ, da ti je v oporo ali pa v pomoč. Takrat se zaveš, da živiš s tujcem.[/quote
Tvoja zgodba je identična moji. Včasih si prav želim, da bi me vsaj udaril, da bi vedela, da sem živa, da obstajam tudi zanj! Nimam kaj pripomniti, je idealen oče, v gospodinjstvu veliko pomaga. Najhuje je to, da pravi, ko povem, kaj me tako moti, da imam zidealizirane poglede na zvezo. Da življenje ni kot v filmu. Mogoče je za mojo trenutno nesrečo krivo tudi to, da sem na porodniški in da je trenutno on skoraj edini moj svet. Vem pa, da se ne bom nikoli sprijaznila s tem!
Tiste, ki pišete, da imate podobne tipe….kako so pa kaj oni s prijatelji? Imajo katerega?