Spoštovani!
Prosim za Vaše mnenje. Stara sem 32 let,mož 33, oba visoko izobražena in dobro situirana. Po prvem otroku me je doletela huda depresija. Ker nisem tega nikomur zaupala, sem se po šestih mesecih trpinčenja zlomila in poiskala pomoč. Po treh mesecih jemanja Zolofta, ob razgovorih s psihiatrom in predvsem močno voljo, da ozdravim, sem jo premagala. Vendar pa me je po skoraj končanem zdravljenju zapustil mož. Po dveh mesecih, medtem je redno obiskoval otroka, sva ponovno zaživela skupaj. Nekako sem mu odpustila, da lahko živiva naprej. Naj vam povem, da sem sicer bolj občutljive narave, da se z možem poznava že 11 let, da se imava zelo rada in da sva v tem času že marsikaj doživela ( preko študija, prve službe, stanovanja….), zato težko razumem njegovo ravnanje. Mož pravi, da se je enostavno umaknil, ker ni več zdržal mojega joka….Bil je jezen name… Skušala sem mu dopovedat, da potrebujem njegovo ljubezen, toplino… on pa je bil ves čas samo jezen…to me je še bolj potrlo… in začaran krog je bil tu. Kričal je, naj že zberem voljo in naj se sestavim, da me otrok potrebuje, predvsem pa da naj neham jokat, ker mi ni nič hudega, da vse imam, kaj bi sploh še rada, in da naj ga z jokom ne izsiljujem, ker ne bom nič dosegla….Jaz pa si nisem znala pomagat…. Nazadnje ni več zdržal. Oba sva bila utrujena, neprespana….Čez dan mi je pomagala mami, mož pa je po skoraj celodnevni službi tudi veliko skrbel za otroka ( ga tolažil ob krčih, previjal, kopal…) saj sem po carskem rezu dolgo okrevala, da o psihičnem stanju sploh ne govorim, ker se nočem niti spominjat kaj sem čutila takrat ob otroku..Sinko je najin sonček.
Po letu dni sem zaradi izgube ljubljene babice zapadla v hudo žalost in paniko pred smrtjo, vendar sem pravočasno poiskala pomoč in zdaj jemljem cipralex. Počutim se dobro. Zdi se mi kot da sem imela hude sanje. Pa to vendarle niso bile. Bilo je življenje in ostal mi je grenak priokus, predvsem to, ker možu ne zaupam več toliko. Prizadel me je, ko sem ga najbolj potrebovala. Ne morem mu oprostiti, ker se še vedno obnaša kot bi jaz storila kaj hudega njemu, ni se opravičil, z ničemer mi ni dal vedeti, da mu je žal, in GROZA me je ob misli, da če bi se mi depersija ponovila ob morebitni še eni nosečnosti, da bi mož ravnal enako. Kako naj mu oprostim in zaupam?

Psihofarmaki, ki jih jemljete, vam sicer pomagajo, da se postavite na noge, vendar kot vidite nerazrešena vprašanja v vas ostanejo. Čudi me, da ni psihiater obravnaval tudi vajinega odnosa z možem, ker sem prepričana, da bistveno vpliva na vaše psihično počutje. Psihiater bi lahko možu tudi razložil vaše vedenje in kako naj se mož na to odziva. No, saj morda je tudi bilo tako, iz vašega pisma ni jasno razvidno. Poiščite si torej strokovnjaka, ki vama bo pomagal pri težavah, ki jih imata v partnerskem odnosu.

Alenka B