Tri leta so že minila, odkar se mi je svet začel rušiti. Bom naštela samo dejstva kaj vse se je dogajalo: po drugem porodu me je mož prevaral in se videval z drugo (ne vem kako je zdaj), o prevari mi je sam povedal, ker je bil po mojem mnenju tako zelo zaljubljen, da mene ni več videl. Ko se mi je zgodilo, da sem zanosila, mu je bilo vseeno kaj bom storila, sama naj se odločim. Ko sem ga dobila z drugo in želela, da spoka in gre, si je prerezal vene (ravno toliko da me je prestrašil, ni pa imel namena iti do konca). Ves čas želela, naj se odloči: jaz ali ona, ker tako nisem mogla živeti. Ko je spet prišel pozno po službi domov, sem mu omenila ločitev, on pa se je z avtom odpeljal in se zaletel. Bil je 3 mesece po bolnicah, na rehabilitaciji, najprej je zdravnikom dejal, da je bil poskus samomora, potem je to zanikal (zaradi poškodbe, zavarovalnice) in nazadnje je mene obdolžil, da sem kriva. Tako misli še danes. Zaupanja med nama ni več, denar imava ločen, o nobenih skupnih narčtih ne govoriva, sicer se ne prepirava veliko, ker sta prisotni hčeri, ko pa se, je pa hudo (naglas, brez spoštovanja, tudi z grdimi besedami). Navzven delujemo normalno: skupaj hodimo na izlete, trgovino, na praznovanja, imava spolne odnose na željo obeh. Ko sva si bila v laseh, sem mu povedala, da razmišljam o ločitvi, delitvi premoženja, o skrbništvu na punčkama. Ni mu bilo vseeno, vendar pa ve, da sem neodločna. Bila sva že na centru za socialno delo, pri dr. Košičku, vse le enkrat ali dvakrat. On je mnenja, da nama drugi ne morejo pomagati. Jaz ne hodim k njegovim staršem, ne želim, da on hodi k mojim, povedala sem mu, da na morje ne more z nami, ker grem k staršem na vikend. Dokumente, plačo, osebne zadeve že dolgo časa hranim pri starših in sploh pazim, da mu ne povem preveč, saj mi potem vedno očita, da če tako dobro zaslužim, lahko plačam več vrtca, za obleko, hrano. Vsak kupujeva zase, le tisto nujno si deliva. Zdaj pa k vprašanju: zelo sem v dilemi: ali naj presečem, pa četudi sem v to odločena, se bojim, kako bom potem sama, v kar sem prepričana, saj mislim, da bi že zaradi punčk težko začela z nekom drugim. Po drugi strani pa vem, da bosta nekoč odrasli, jaz bom pa ostala sama. Predolgo se mi to že vleče, le da nimam poguma presekati.

Hvala vam za odgovor.

Potrebujete strokovno pomoč in oporo, da se boste lahko rešili iz življenjske situacije v kateri mazohistično vztrajate. Nobena racionalna razlaga vašega vedenja ni možna. To verjetno tudi sami veste. Problem je v vas.

Alenka B

Ali lahko samo nekaj pripomnem, oziroma vprašam?
Po opisu se mi zdi vajina situacija res nemogoča. Vse ločeno itd. Ampak spolne odnose pa še imata? To pomeni, tore, da ga imaš še vedno rada? Po vsem tem? Uh, človeška bitja smo tako zapletena…

Čim prej pojdi stran.Bolj boš srečna brez njega.
lp

Pozdravljena!
Ne razumi me narobe, toda jaz mislim, da si že sedaj sama. Odločitev je na tebi. Sicer pa bo tako, dokler boš ti hotela. Se bojiš da boš izgubila edino skupno stvar, ki jo imata – seks? Verjemi, ne obsojam te, niti njega, vendar pa govorim iz lastnih izkušenj! Na začetku prekinitve je težko, potem pa človek občuti olajšanje in razbremenitev. Verjemi! LP