Problemi s partnerjem
Pozdravljeni,
bom kar pričela s svojo zgodbo. Moj prvi partner je bolehal za manično depresijo. Skupaj sva bila kar 7 let. Po vseh mojih neuspešnih prizadevanjih, da bi se strokovno zdravil, sem ga zapustila. Svojo “depro” je znal zdraviti edino z alkoholom. Zaposlen nikoli ni bil, sama sem takrat še študirala. Edino, kar sem dosegla, je bilo to, da sem se zdravila sama 2 leti pri psihoterapevtu.
Ko sem bila že nekaj čez 30 let, sem spoznala svojega sedanjega partnerja. Nisem bila kaj prida zaljubljena, ker me je prvo razmerje preveč sesulo, vendar mi je bil všeč. Bil je duhovit, zelo inteligenten, razgledan in užitek se je bilo pogovarjati z njim. Najpomembnejša mi je bila varnost in zdelo se mi je, da sem jo pri njem našla. Bil je zanesljiv, optimističen in ljubezniv.
Sedaj sva skupaj že pet let. Ne morem zanositi, zato sva v postopkih umetne oploditve. Naporno. Kje je problem? Moj partner se otepa dela. Vsakega. Pa naj bo to od pospravljanja stanovanja do službe. Do sedaj je imel svoje podjetje, zaslužil pa je čistega cca 50 000 sit/mesec, včasih še manj. Zakaj njegovo podjetje ni dobro poslovalo, ne morem ugotoviti, ker noče govoriti o tem.
Glede na to, da sva oba univerzitetno izobražena in da morava v primeru otroka sčasoma kupiti večje stanovanje, so najini dohodki daleč premajhni. Sama imam sicer dobro plačo, vendar zalagam njega, plačujem kredit za avto in najino stanovanje… in sem zaradi tega vedno brez denarja. Počitnic si ne privoščiva, pohištvo nama razpada….partner pa je zadolžen za več kot milijon sit raznim ljudem…
Sedaj, po petih letih, je končno priznal, da z njegovim podjetjem ni nič…in da bo pričel iskati službo. Bila sem tako srečna, ko sem zaslišala te besede. V petih mesecih iskanja službe pa je oddal komaj dve prošnji…Zanj ni nič dovolj dobro, pri vsakem razpisu vidi samo pomanjkljivosti… Da bi koga povprašal za službo, je preveč ponosen…kaj šele, da bi se prijavil na zavod za zaposlovanje…
Zaradi njegovih finančnih problemov sem se preselila v njegov kraj, v službo se vozim vsak dan v eno smer uro in petnajst minut…ko pridem pozno popoldan domov, vsa utrujena, je le redko pospravljeno, kaj šele skuhano, čeprav je cel dan doma. Gleda tv, cel dan, ali pa je v sosednjem kafiču na kavici… Ko se ujezim, da z njim ni nič, mi očita, da ga ne razumem, da je v veliki krizi, ker je njegov posel propadel in da cele dneve tuhta, kako bi rešil položaj…in da ne more početi nič pametnega. Izpade, da sem velika egoistka in brez vsakega razumevanja za njegove probleme. Jezus, kaj pa moji problemi? Vsak dan 8 ur službe, dve uri in pol vožnje, brez denarja za pošteno malico?
Podjetje bo šlo v stečaj, on ne dela nič. Vendar ne morem reči, da trpi za depresijo, ker bolezenske simptome zelo dobro poznam. Ko je moj dragi v dobri družbi in pozabi na finančne probleme, je zelo dobre volje.
Meni se pa trga. Ne vem, kako naj ukrepam, ali naj se kar odselim ali naj še čakam. V ultimate ne verjamem več. Koliko časa naj še čakam? Moja biološka ura glede otroka se že krepko izteka. Oba se približujeva 40 letu. Tolažim se, da bo našel službo in bo potem končno kot se šika. Ampak močno dvomim, da bo s takim “trudom” kaj našel. Drugače se dobro razumeva, imava skupne interese, rada se imava, ampak kako naj to preživim? Staršem in prijateljem to stanje prekrivava, ker naju je sram. Mene pa razjeda.
Ali se moja stara zgodba ponavlja, pa jo ne prepoznam?
Hvala za pomoč.
Pozdravljena Lia!
Tudi sama imam podobnega partnerja in tudi najina zveza je dolga 5 let.
Tudi moj partner je doma in nič ne dela, samo izgovore ima, da lahko hodi naokoli ko sem jaz v službi….Govoril je, da bo kuhal, pa nič od tega… Sama si moram prinesti iz trgovine in sama skuhati (seveda še za njega) on pa vse kar naredi ali reče je kritiziranje… Midva imava otročka, dobila sva ga zelo pozno, skakal je v luft od veselja, zdaj pa komaj še pogleda otroka…
Z mano ne spi ker on potrebuje mir za ….ne vem več kaj… in me tudi ne zanima več … škoda energije, raje jo porabim za otroka.
Vseskozi nekaj tuhta…Slabo mi je, ko ga gledam kako se redi pred TV.
Jaz sem ravno v odločanju, da z otrokom odideva iz tega neljubečega vzdušja. Zdaj razmišljam o najetju stanovanja. Ne zdržim več dušenja,
molčanja (on se tudi pogovarjati noče z menoj). Povod pa je bil, da sem začela hoditi na bioterapije, saj sem (bila) popolnoma izžeta. Hoče me držati doma, me imeti pod kontrolo…Če ni po njegovem, se ne pogovarja z menoj, to ga drži dva, tri dni. Si lahko predstavljaš, kako mučno je, ko te partner ne gleda, se ne pogovarja…
Odločila sem se, da ti odgovorim, ker ne bi rada, da se ti zgodi kot meni, da bosta imela otroka, pa bo še slabše. Ne vem, le opozoriti te hočem, da dobro razmisli. Če bi jaz (s to pametjo in izkušnjami ) bila na tvojem mestu, bi ga brez nadaljnega zapustila. In bi ustavila proces umetne oploditve.
Poslušaj, tudi za otroka imaš še čas, jaz sem prvič rodila pri 42 letih, zdaj jih štejem 45. Brez panike, ti lepo najprej poštimaj vajin odnos, otrok prinese veliko odgovornosti, pazi, da ne boš ostala sama z njim! Veš kako ti bo šele takrat težko narediti tak korak!
Bilo bi te lepo spoznati, mislim, da bi si imele dosti tega povedati.
Vse dobro in veliko poguma ti želim.
če dobita otroka si šele oplela,veliko slabše bo….lenuha nikoli ne podpiraj, pa kaj ce je izobrazen? lahko dela karkoli samo da zasluzi.Jaz vas studiranih sploh ne razumem,raje ste na zavodu,doma, brez ficka in čakate na neko službo…jaz bi bila pripravljena, likati, čistiti po hisah samo da lepo zivim in imam za račune.Moj je razvazal casopise po lj. pa je tudi izobrazen.
Če se imata rada, se pogovorita o tem. Zmenita se, za katere službe bo dajal prošnje. Mora vas poslušati. Če živite z njim, mora upoštevati vaše želje in potrebe.
Jaz sem dala svojemu bivšemu eno leto časa. Pospravljal je 14 dni, službe ni našel, ker je ni iskal. Ker sem morala skrbeti še za njega, nismo imeli dovolj za preživetje. Tudi ljubezni ni bilo dovolj. Tako sem zdaj sama, imamo kaj za jest, ne kontrolira me več, …
Vso srečo.