Lep pozdrav
Ponovno pišem.Razložila sem že, da se zdravim za hiperteriozo, da so mi z Athyrazolom v dveh mesecih spravili hormone v meje normale, kljub temu pa ga moram še vedno jemat,ker imam TSH še vedno manjši od 0,005.
Sedaj sprašujem,če je normalno,da v tem vročem vremenu ko so temperature visoke, kljub temu da sem v senci mene začne dušit, kot da bi me nekdo davil.Boli me v trikotniku, čutim vrtoglavice.Potem na večer to popusti, pa se spet pojavi čez dan itd. Včasih kaki dan je čisto ok,potem pa spet.Prav tako imam bolečine pri srcu. Pika me, pa spet popusti, pa spet začne itd. Včasih imam nki čudni občutek v glavi. Moram priznat, da mi je tudi močno načelo psiho.V meni so se naselili neki strahovi, neka črnogledost. Za vsako stvar ki se dogaja v telesu imam občutek, da je slabo in da bom umrla.Vem, da pretiravam vendar bi prosla za pomoč vse tiste,ki se vam je to dogajalo, da mi javite, toliko da se pomirim.
PROSIM JAVITE MI, ČE SE VAM JE TO DOGAJALO. HVALA

Pozdravljena

vem kako je živeti s strahovi v sebi, zato ti bom poskusila na kratko pomagat. Preberi čim več starih odgovorov in si pomagaj z iskalnikom. Veliko je zgodb, ki te bodo potolažile in razbremenile straku pred smrtjo.

Če zdravila jemlješ krajši čas, so ti morda pozabili povedati, po kolikem času lahko pričakuješ izboljšanje. Za nekatere vrste ščitničnih bolezni (hipo) vem, da traja najmanj tri mesece, da se nivo ustali. Poskušaj se s čim ukvarjati, da boš čim manj mislila na bolezen in ko bo preteklo vsaj tri mesece, poskusi z novim izvidom.

ČE želiš več, se nam pridruži na http://www.metuljcica.si/

lp

Draga moja. Potolaži se, to se je dogajalo tudi meni. Toliko dolgih let! Kar malce ti zavidam, da so tebi toliko prej kot meni, postavili diagnozo. Sedaj ti bodo pomagali. V skrajnem primeru z radioaktivnim jodom.
Sicer pa si preberi naše zgodbe, pa ti bo kaj lažje, ko boš videla, da nisi osamljena:

Drži se in videla boš, da bo enkrat bolje.

Tudi tistim, ki nam ščitnica deluje premalo oz. nič se počutimo podobno. Vedi, da nisi sama v tem in vse opozarjamo na iste težave. Zdravim se že sedem mesecev in še vedno je moje počutje slabo, kljub terapiji. Pridruži se metuljčicam.

Drage metuljcice!

Ko berem te nasvete, si resnicno zelim, da bi prebrala vsaj en nasvet , na podlagi katerega bi oseba, ki ima obolelo scitnico, res naredila najprej nekaj pametnega zase. Tako pa se zdi, da nekateri prav cakate na nasvete (oziroma jih delite)za raznorazne terapije v obliki tablet in celo najbolj nezdravega jodiranja. Na ta nacin svoje zdravje postavljate v odvisnost od vseh, ki nato naredijo za vas kaj pametnega ali pa cisto zgresenega. Ne pozabit, da zdravnik na koncu veckrat rece: saj ste sami vedeli, kako bo, saj ste sami podpisali ipd….
Vrsto zgodb na internetu lahko preberete in ugotovite, da tablete, prav vse, ki so na tem forumu omenjene, vglavnem skodijo in imajo tisoc stranskih ucinkov. Ugotovite najprej, kdaj ste se pocutili bolje, pred terapijo ali po? Ko zacnes jemati tablete, se telo in vsi njegovi mehanizmi polenijo itd., itd.
In se nekaj: Za zdravje smo najprej odgovorni sami. Nekateri smo to ugotovili sele potem, ko je bilo prepozno (npr. po jodiranju). In kaj ti potem pomaga klub, v katerem druga drugo tolazimo in primerjamo med seboj simptome!!??
Morda bi bil potreben se en klub, kjer bi nas kdo poucil , kako naredimo sami kaksno spremembo pri sebi? Morda v prehrani, nacinu zivljenja, umirjanju, meditaciji ipd.? Veckrat je ze majhna sprememba v nacinu zivljenja prvi korak k ozdravitvi. Seveda je mozna svoboda izbire.
Zelim vam, da bo vsaka vasa odlocitev resnicno premisljena!

Lep pozdrav!

Spoštovana dama; hvala za vse tvoje vzpodbudne besede. Res je. Do določene mere se popolnoma strinjam s tabo. Samo zelo, zelo, zelo lepo od tebe bi bilo, če bi si kje prebrala, kaj je to hashimoto tiroiditis in se podučila, da je to nekaj popolnoma drugega, kot hipotiroza, nastala po jodiranju.
Veš, z veseljem bi ti napisala še kaj, pa vidim, da si samozadostna in mojih nasvetov res ne potrebuješ.
Pa veliko zdravja in dobre volje ti želim.

Draga Saša L., me metuljčice se še predobro zavedamo, da je zdrav način tako prehrane kot življenja zelo, zelo pomemben za nas.
Masikatera od nas je že spremenila način življenja, prehrane kot tudi vsakodnevno telesno aktivnost, ki nam pomaga pri premagovanju naše bolezni. Seveda pa je naša spletna stran-forum namenjena spoznavanju naše bolezni, srečevanju s tegobami bolezni, izmenjavanju mnenj okrog prehrane, dodatkov k prehrani….Skratka metuljčice smo združene v eno samo z namenom pomagati, nikakor pa ni naš namen čakati v kotu in samo jamrati, ter soliti pamet drugim. Tudi me bi raje videle, da bi bile brez zdravil…ampak, če ne gre, pač ne gre..
Verjetno Saša L. sama nimaš takšnih težav kot me, da bi lahko sodila o nas….se ti še približno ne sanja o stanju v kakršnem si lahko, ko ti niti gibanje, prehrana in način življenje ne pomagata- če se ti življenska energija ne obnavlja je hudo, saj vsak dan čakaš, da preživiš, da lahko zjutraj sploh vstaneš, narediš svoje obveznosti in upam, da boš ponoči lahko zaspal, brez, da bi si mislil, da si tik pred infarktom (čeprav imaš samo rosnih 25 let).
Pa ni vedno tako, so tudi lepi in svetli dnevi, ki jih z užitkom sprejmemo takšne kot so, jih sprejmemo z veliko žlico, saj se šele zdaj (žal, da že ne prej), ko smo bolane zavemo, da je to nekaj najlepšega kar ti življenje lahko da. So pa tudi dnevi, ko samo životariš.
Pa bodi brez skrbi, me se trudimo zase narediti največ, pri tem pa pomagati tudi tistim, ki se s to boleznijo srečujejo prvič in ne vedo kaj in kako. Pomagamo jih vsaj usmeriti!!!!!

Vse lepo!

SuzanaJ,

ne spominjam se, da bi kdaj doživljala kakšne hujše simptome hipertiroze, moja ščitnica je očitno propadala dolgo in počasi, sem pa prebrala kar dosti izpovedi podobnih tvojim, ko sem iskala informacije zase. Rada bi te potolažila, da je vse tole doživljanje del hipertiroze, ki bo prav gotovo minil. Hipertirotiki nasploh težko prenašajo višje temperature, v takem vremenu, kot smo ga imeli zadnje dni, pa je tudi v senci pretoplo še celo za takšne zmrzljivke, kot sem jaz. V življenjski nevarnosti gotovo nisi, kar na hitro pa na žalost tudi ne bo bolje. Ko bo TSH še narasel, bo počutje boljše. Treba pa je upoštevati, da telo za okrevanje potrebuje svoj čas, tudi potem, ko so hormoni v mejah, zdravljenje še ni končano. Gre pač za zelo zapleten sistem, ki izjemno veliko zdrži (tudi srce) in ima kopico varovalnih sistemov. Pomagaš mu, če skrbiš za kvalitetno prehrano, dosti piješ, paziš da se ne izpostavljaš visokim temperaturam več kot je nujno potrebno. Tudi s tem, da se zavedaš, da so določene psihične spremembe del bolezni in bodo sčasoma minile. Meni se zdi, da si na pravi poti. Poskusi živeti čim bolj umirjeno, čim več časa posveti stvarem, ki te veselijo, ne izpostavljaj se stresnim situacijam po nepotrebnem. Pa saj vse to najbrž že veš, kajne.
Čim prejšnje okrevanje ti želim.

Alenka

Saša,

vesela sem, da si izrazila svoje dvome, ker si s tem vsem dala priložnost, da skupaj premislimo o naših težavah in iskanju poti iz njih.
Z ničemer se ne strinjam bolj kot s tem, da smo za svoje zdravje odgovorni sami. Za to ugotovitev se meni nikdar ne zdi prepozno, niti takrat ne, ko imamo že hujše poškodbe na kateremkoli delu – npr. na ščitnici. Še vedno sem prepričana, da se da pozdraviti tudi poškodbe, ki jih zdravniki označijo za nepovratne. ČE oz. KO najdemo pravi vzrok za bolezen in ga odpravimo. Zapletena bitja smo in veliko je še neraziskanega.
Verjamem, da nekateri zaznajo spremembe v počutju še tako zgodaj, da se lahko oprejo na lastne sile in lastno znanje, ter prebrodijo krizo brez pomoči drugih. Gotovo pa je takih izjemno malo, pravzaprav tisti, ki življenje tako dobro obvladajo, sploh ne bi smeli huje zbolevati. Običajno gre za povsem drugačen scenarij. Bolezni ščitnice so še premlo znane in dogaja se, da dolgo počasi propadamo, preden za vse težave najdemo skupen fiziološki imenovalec. Tisti, ki se je spravil v tako hude težave, da ima že kopico simptomov pomanjkanja ali presežka ščitničnih hormonov, pa je v takem patetičnem stanju, da si prav gotovo ne bo niti znal niti zmogel sam pomagati iz krize. Potrebuje najprej zdravnika, ki mu bo pomagal z zdravili. Šele potem, ko je požar pogašen, pridejo na vrsto druge tehnike. Treba je potuhtati, katere spremembe je treba uvesti v svojem življenju, ker nekaj očitno je narobe. Pri tem pride zelo prav pomoč alternativcev in sotrpinov. Če gre za zelo dojemljivo bitje, se vsekakor vse lahko nauči sam, v informacijski dobi ni težko priti do potrebnih podatkov in opisov raznih tehnik, samo potruditi se je treba. Vseeno pa mu lahko tisti, ki so že hodili po isti poti, iskanje bistveno olajšajo. Tudi tolažilna beseda nekoga, ki doživlja nekaj podobnega, ima lahko zelo zdravilen učinek, ki ga ne gre podcenjevati. Marsikaj se lahko naučimo ali spoznamo zgolj med poslušanjem zgodb drugih. Prepričana sem, da “klub” – društvo, v katerem si prizadeti nudijo podporo, lahko zelo pomaga. Je pa od njegovih članov in njihove pripravljenosti za delo odvisno, ali bo pri tem ostalo, ali bodo poskrbeli za kaj več. Združenja pacientov so lahko zelo močne skupine. Ki ne samo da članom nudijo čustveno podporo, omogočajo lažji dostop do znanja in razumevanja bolezni in različnih načinov zdravljenja, ampak tudi vplivajo na delovanje zdravstvenega sistema, dostopnost zdravil, spodbujajo raziskave… Skratka – spodbujajo uvajanje sprememb, ki pomagajo bolnim, njihovim svojcem in prijateljem in seveda tudi zdravstvenim delavcem.
Meni se zdi, da ni dvoma, da je povezanost med pacienti koristna, vprašanje je bolj, koliko je posameznik sam pripravljen narediti zase in za skupno dobro. Že tale forum se mi je zdel čudovita pridobitev, komaj sem čakala, da bomo začeli malo bolj na široko pisati o svojih izkušnjah, željah, pričakovanjih, strahovih. Podobno, kot potekajo debate na tujih forumih. Ampak kar ni in ni šlo. Šele v zadnjem času imam občutek, da je prišlo do pozitivnega premika. Vesela sem tega. Naj bo v skupno dobro.
Lep pozdrav,

Alenka

Saša,

mene prav veseli, da vem, da nisem sama s podobnimi težavami (čeprav jih nikomur ne želim). Že zato mi je malenkost lažje. Sploh, ker okolica, ki bolezni ne pozna oz. nima izkušnje z njo, težko razume… Da si res utrujen ne morda len, da se res ne moreš, ne nočeš skoncentrirati, da nisi živčen, jezljiv, tečen ipd., ker bi hotel biti, da se ne skrivaš za temnimi očali ampak te svetloba zares moti, da se ti roke ne tresejo kar tako, pa še kaj hujšega se najde. Hipertiroza pač. In to pri 25, 30, 35 letih…
Ja, tudi jaz bi rada recept, kaj naj naredim, pa vem, da ga bom morala izumiti kar sama…
Glede zdravil: Kaj pa naj brez njih, če vem, da je še slabše oz. če vidim, da delujejo, kljub stranskim učinkom. Dokler ne srečam česa boljšega, pač vzamem, kar je na razpolago. Zdravnik pa tudi ni neumen in verjamem, da dela po svojih najboljših močeh in v skladu s stroko…
Saša, kar se mene tiče, je vsak nasvet dobrodošel, čakam tudi tvojega.
lep pozdrav

Spostovane metuljcice!

Ocitno je moj odgovor sprozil vrsto odzivov, nekaj celo jeznih. Zelela sem povedati le to, da je naloga tistih, ki imamo posledice zaradi NAPACNEGA!!!!zdravljenja, da odvrnemo koga od koraka, ki ga bodisi zaradi slabe informiranosti ali prevelikega zaupanja v doktorje, lahko naredi prehitro.
Tudi meni je popolnoma jasno, da je veliko razlicnih obolenj scitnice…Je pa dejstvo, da je konkretno hipertirozo moc velikokrat izboljsati samo z majhnimi spremembami v nacinu zivljenja in da je dobro pridobiti vec nasvetov, ko se nekdo odloca o nacinu zdravljenja. Sigurno je res, da vcasih clovek rad prebere kaksno zgodbo, da vidi, da ni sam. Balzam za duso, toda treba je tudi iti naprej in delovati tam, kjer lahko in pomagati tistim, ki imajo se moznost izbire.
Se opravicujem, ce sem koga prizadela. Moje izkusnje so izjemno slabe glede jodiranja in to terapijo sem “POTEM, KO JE BILO ZE PREPOZNO” prestudirala do podrobnosti in zaradi tega in posledic, ki jih imam, menim, da je dobro, da vsaj koga opozorim na nevarnost terapije.
Vcasih je premalo, da reagiramo le custveno. Ravno to nam veckrat skodi, kot koristi. Ko pa pridobis vec znanja in informacij, se tezko napacno odlocis. In tudi strahovi odpadejo.
Zelim vam uspesno delovanje in veliko dobre volje!

Sasa L.

Pozdravljena Suzana,
simptomi okoli srca in tiscanje v prsnem kosu se pojavljajo tudi meni in so znacilni za scitnico, posebej v teh vrocih dneh.
Mislim, da je vzrok parasimpaticno zivcevje, ki hitro odreagira na majhne spremembe v kolicini scitnicnih hormonov v krvi. Vcasih je povezano tudi s plitvejsim dihanjem in obcutki strahu, ki so ob teh simptomih normalni. Torej simptome lahko nekoliko ublazis s tem, da se poskusas cimbolj umirit in enakomerno in globoko dihat. Pomembno je, da se teh znakov ne ustrasis in se zavedas, da gre le za neko motnjo, ki bo kmalu minila. Bolj kot si sporoscena, hitreje se bos simptomov znebila. Raven tiroksina vpliva tudi na centralni zivcni sistem, zato se hitreje vznemiris in tezje prenasas stres.
Resitev je torej cimbolj pocivaj v teh vrocih dneh, umiri se, sprejmi simptome kot nekaj, kar pac je, globoko dihaj, misli na kaj prijetnega in bo slo ;-).
lp Sanja

Draga Sanja.
Najlepša ti hvala na to. Jaz sem včasih že imela občutek, da se mi meša.
Tak si težko pobiram psiho, da se že včasih ustrašim, da bo tak ostalo, pa menda ja ne.

Suzana, tudi meni se je dogajalo isto. Ko sem izvedela, da se to dogaja tudi drugim z isto diagnozo, sem se počasi navadila in začela pomirjat. Če me do zdaj ni pobralo, me tudi zdaj ne bo. K pomirjanju psihe pa mi je pomagal tudi avtogeni trening. Lepo si umiriš dihanje, srce… Poskušaj iz vsega potegnit kar največ. Začni spreminjat način življenja, mišlenja, prehrane…, čimveč gibanja na svežem zraku, pa čeprav je to samo kratek sprehod ali pa sedenje na jasi. Ne bo dobro jutri, tudi naslednji mesec verjetno ne, v nekaj mesecih pa bo že lažje. Verjemi!

lp

Hvala vam vsem za odgovore. Toliko lažje je, ko zveš, da se to ne dogaja samo tebi. Da je to pravzaprav značilno za to bolezen, kjub temu, da bi naši zdravniki rekli, da to pa res ni od ščitnice. Saj vem, da se moram navadit tega.Ogromno sem se že naučila, vem da z paniko stvari samo poslabšam. Je pa kruto, ko pri 27 letih, nenadoma iz normalnega brezskrbnega življenja preideš v tako stanje in se vsaki dan boriš s sabo in prepričuješ, da vse te čudne stvari, ki se dogajajo v telesu povzroča samo ščitnica in nič drugega. Pa saj bo.

SuzanaJ

vsak ima svojo zgodbo in vsako sprejmemo unikatno, kajti odtenki motenj obolenja niso dokazljivi. Vsaka se počuti, kakor se in s svojo zgodbo nam odstira tančico strahov.

Šele potem, ko se osvobodimo strahov, lahko preidemo na sprostitvene metode in vanje verjamemo. Tinine izkušnje so zelo cenjene in ti jih iskreno priporočam.

Lp
N