nadomestno materinstvo
Zanima me ali lahko v Sloveniji v bližnji prihodnosti pričakujemo uzakonitenje nadomestnega materinstva. Je to uzakoniteno v kateri od nam bližnjih držav in kako bi potekal postopek v tej državi?
Sprašujem pa zato, ker imam sestro, ki zaradi razvojnih napravilnosti maternice nikoli ne bo mogla donositi svojega otroka, čeprav lahko producira jajčne celice.
Ker si z možem zelo želita otroka in poznam njeno bolečino zaradi neplodnosti, sem začela razmišljati, zakaj ni možno, da bi jaz kot njena najbližnja sorodnica donosila otroka, ki bi bil biološki potomec sestre in njenega moža. Jaz z zanositvijo nimam nobenih težav, imam tri zdrave otroke, vse tri nosečnosti so bile preprosta in porodi hitri. Stara pa sem 31 let.
Spoštovani!
Nadomestno materinstvo po naši zakonodaji ni dovoljeno. Po etičnih in bioloških načelih je namreč mati otroka tista ženska, ki otroka rodi. Zato tudi Etični komite Sveta Evrope državam članicam EU svetuje, da ne “izvajajo” nadomestnega materninstva.
Lep pozdrav,
ja in kaj tam?
ga na črno rodiš in potem rečeš da je to tvoj otrok?
ko prideš v slovenijo pa rečeš da si ga posvojil?
podoben problem imam tudi jaz.
imam nepravilnost razvoja maternice.
moja sestra nima problemov in sva razmišljala, da bi umetno se njo dalo oploditi in potem bi jaz darovala jajčece in posvojila “njenega” otroka…teoretično je to super, praktično pa nemogoče. to je taka psihična tortura, da si jo lahko predstavljajo samo tisti ki jo doživljajo.
Ja, točno tako. Takim primerom na žalost ostaja na razpolago odhod v ZDA (ali kam drugam), kjer je taka zadeva izvedljiva. Glede tega se gre Evropa neko kvazi moralo in etiko, po drugi strani pa je ogromno ljudi, ki otroka sploh nočejo, pa se jim je “ponesrečil”. Namesto, da bi stopili v korak s časom in se otresli vatikanskih navodil ter osrečili mnoge pare, ki ne morejo imeti otrok, ker ženska sicer lahko zanosi, ne more pa donositi. Lahko samo upamo, da take omejitve ne bodo večno trajale!
Spoštovani!
Etična priporočila Sveta Evrope temeljijo na medicinski etiki in ne na “vatikanskih navodilih”. Oblikujejo jih strokovnjaki medicinske stroke, ki dobro vedo, kakšne vezi se spletejo med materjo, ki nosi otroka, in otrokom v maternici.
Ker ne želimo s postopki OBMP prizadeti ne matere na otroka, nadomestno materinstvo ni utemeljeno.
Lep pozdrav,
Strinjam se, da se spletejo vezi med žensko, ki otroka nosi in med otrokom – vendar gledano biološko, nadomestna mati ni z otrokom, ki ga nosi, prav nič v sorodu. Kakorkoli se to čudno sliši, taka “mati” je le “posodila” maternico nekemu paru, kjer ženska ne more donositi.
Glede etike pa le eno vprašanje: ali imajo zdravniki in medicinski strokovnjaki v ZDA drugačno etiko kot v Evropi?
Lepo pozdravljeni!
Spoštovani!
Načelno velja, da kar ni prepovedano, je dovoljeno. Zato v državah, kjer ni zakonskih ureditev o takih postopkih, nekateri zdravniki izvajajo tudi nadomestno materinstvo. Tisti zdravniki, ki imajo izoblikovana etična načela, pri teh postopkih ne sodelujejo.
Seveda se pa povsod lahko najdejo tudi zdravniki s takšno etiko, da so za denar pripravljeni narediti tudi neetične postopke. V mnogih državah so namreč postopki OBMP dober vir zaslužka, če gre pa še za zakonsko neurejeno posredovanje spolnih celic, ker pač ni ustrezne zakonodaje, je zaslužek še toliko večji. Ker gre za etično sporne postopke, Evropska komisija pripravlja poročilo o trgovanju s spolnimi celicami v Evropi, ki bo na voljo v kratkem.
Lep pozdrav,
Spoštovani,
darovanje zarodkov ni enako nadomestem materinstvu. Pri darovanem zarodku otrok nima genetskih povezav s starši.
Stališče Etičnega komiteja Sveta Evrope je, da naj bodo otroci v posoptkih OBMP genetsko vsaj od enega starša, zato se darovanje moških in ženskih spolnih celcie, oz. daorvanje zarodka, evropskih državam odsvetuje.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni!
Kje pa je tukaj logika? Tudi posvojeni otroci niso genetsko v sorodu z nobenim od starsev, pa evropska komisija ni nikoli objavila, da posvajanje otrok ni eticno. Zarodek je prav tako otrok, ceprav na zacetni fazi razvoja. Tukaj se mi zdita posvajanje ze rojenega otroka ali zarodka kar v priblizno isti kategoriji. Poleg tega ste prej omenjali vezi, ki se spletejo med materjo in otrokom med nosecnostjo. Pri posvojitvi zarodka, bi bila to dodatna vez med otrokom im materjo, ki ga je rodila. Eden najvecjih ocitkov tistih, ki nasprotujejo IVF, je prav to, da se zarodki, ki jih paru ne prenesejo, zavrzejo. Toliko parov, bi z veseljem dovolilo odvecne zarodke posvojiti in se vec parov bi jih z veseljem posvojilo. V drzavi, kjer se lahko tudi deset let caka na posvojitev otroka, je taksno razmisljanje naravnost tragicno. Resnicno ne razumem stroke – ne iz cloveske ne iz strokovne plati. Seveda ima svetovni nazor strokovnjakov vpliv na odlocanje kaj je prav in kaj ni. Tisti, ki mislijo, da lahko kar odklopijo svoja prepricanja in odlocajo o teh stvareh objektivno, se samo slepijo. Lep pozdrav!
Žalosten podatek.
Vsekakor razumem strokovne, etične in pravne dileme povezane s tem vprašanjem, pa sem vseeno mnenja, da bi nadomestno materisntvo v izrednih primerih moralo biti dovoljeno. Če že imamo možnosti, da se igramo “bogove”, in to omogočamo parom z tujimi spolnimi celicami, potem bi tudi ta opcja morala biti dosegljiva ženskam, ki so zaradi bolezni ali kakšne prirojene anomalije nezmožne same donositi čeprav producirajo lastne spolne celice.
Za primer: najboljša prijateljica je pri 24-ih izgubila maternico zaradi prepozno odkritega raka na MV, šlo je tudi za lapsus ginekologa, jajčniki delujejo normalno. Nikoli in nikdar mi ne bo jasno zakaj v takem primeru zakonodaja ne dopušča možnosti nadomestne mame, in pravtako mislim, da v takšnih primerih noben še tako etičen razlog, ne zdrži. Takšnim parom, ki jim je bila zmožnost reprodukcije odvzeta mnogo prerano, bi nekako morali pomagati. Ali pa se Etični komite Sveta Evrope nikoli ne vpraša kakšne stiske doživlja tak par. Zame to ni etično.
Meni osebno se to zdi paradoks današnjega sveta, kjer po eni strani lahko daruješ celico (kar zame osebno pomeni, da nekje na tem svetu tava del mene), ne moreš pa posoditi svoje maternice, da bi donosil drugega otroka, ki genetsko s tabo ni povezan.
Sem mnenja, da s tem, ko otroka rodiš, še ne pomeni, da si njegova/njena mati v pravem pomenu besede. Mati postaneš skozi leta in leta varovanja otroka, vzgoje ter skrbi. Pri nadomestnem materinstvu pa si to še toliko manj, si zgolj naravni inkubator. Mislim, da je ta razlika vsaki psihično zdravi in duševno stabilni ženski jasna kot beli dan. Ker poznam nekaj primerov, ko si matere ne zaslužijo tega naziva in s tem, ko so otroka donosile in rodile, zame to dejansko niso. Biološko gledano, da, iz vseh drugih vidikov, pa nikakor ne.
Pa brez zamere. Ampak sem razočarana in žalostna, ker sem s takim parom v osebnem stiku, ju poznam in vem kakšne stiske doživljata, predvsem prijateljica, ki sem jo držala za roko tudi tik po hizerektomiji. Sama bi jima bila pripravljena takoj priskočiti na pomoč in ne vem zakaj bi to naj bilo etično sporno.
Pozdravljena!
Tudi mene ze nekaj casa tezi absolutna prepoved nadomestnega materinstva. Primer tvoje prijateljice je res krivicen in zagotovo eden izmed mnogih. V nasi drzavi ni pricakovati kaksnih sprememb, ker so tisti, ki odlocajo sveto prepricani v svoj prav in imajo ‘visoko moralno drzo’. Mislim, da je najboljsa moznost za taksne pare, obravnava na kliniki za neplodnost v ZDA, kjer tak postopek niti ni tako drag, ce ima par svoje lastne zarodne celice in znano nadomestno mater (lahko je npr. mati ali sestra). V zgornjih objavah je bilo omenjeno, da je potem problem, kako otroka prinesti domov. Se ne strinjam. Ce je nadomestna mati Slovenka, gre noseca preprosto domov in ob rojstvu da otroka v posvojitev njegovim starsem. Mislim namrec (morda pa se motim), da mati lahko da otroka v posvojitev znanemu posvojitelju. Saj ji ni treba razlagati na vseh koncih, da je nadomestna mati…. Nihce se vedel ne bo. Seveda so to tezke odlocitve in hude dileme. Vendar kot si dejala zgoraj, ce omogocimo zanositi neplodnim parom, ki nimajo svojih spolnih celic ali pogojev za zanositev po naravni poti, potem bi se morala najti resitev tudi za zenske, ki so iz razlicnih razlogov ostale brez maternice, so pa drugace plodne. Ce se nadomestni materi surogatstva ne placa, potem tudi ne vidim analogije s trgovanjem z belim blagom, saj je njena pomoc v celoti altruisticna. Lep pozdrav vsem!
Ne vem, če je katera od vaju Pokec in danak že mati, sama sem že in trenutno v pričakovanju drugega. Naj povem, da sem bila tudi jaz pripravljena darovati svoje spolne celice, vendar pa nisem sama uspela zanositi pred 35-im letom, zato zaradi zakonsko določene starostne meje žal ne bom mogla več tega storiti.
To, kar bi rada povedala, pa je naslednje – zame je velika razlika med darovanjem celice in pa nadomestnim materinstvom. Od celic bi se zlahka ločila, ne da bi celo življenje potem razmišljala o tem, kar se tiče otroka, pa ne glede na to čigave gene bi imel v sebi, bi bil zmeraj moj. Težko si predstavljam, da bi se morala ločiti od bitja, ki bi ga nosila v sebi, se veselila njegovih brcik, … Vem, da sem zaradi trenutne nosečnosti precej sentimentalna, ampak ravno v tem je tudi poanta, da ne dovolijo tovrstnih postopkov. Lahko je o sebi hladno razmišljati, kot o nadomestni maternici, dokler bitja ne čutiš v sebi, ne morem pa si predstavljati ženske, ki bi ga po devetih mesecih hladno izročila drugi ženski in šla naprej skozi življenje, kot da se ni nič zgodilo.
Vsa čast, če katera zmore toliko altruizma, ampak kljub najboljšim namenom ne moreš vedeti, kako bi ti v primeru, da se res spustiš v to,
ponagajali hormoni. To je sicer samo moje razmišljanje, moj pogled na zadevo, se ne postavljam na nobeno stran, ampak malo pa le razmislite tudi v to smer, preden začnete pljuvati po okorelosti našega zdravstvenega in sodnega sistema.
Draga Pupa!
Pravkar sem noseca in to z dvojcki. Izgleda, da nosecnost vpliva na vsako nosecnico drugace. Ti pac razmisljas z vidika, ki si ga opisala. Vidis, jaz pa razmisljam s tega stalisca, da prenekateri zenski nikoli ne bo dano doziveti veselja, ko cuti kako brca v trebuhu njen otrok, niti da bo pestovala svojega otroka, pa ne po svoji krivdi. Kako bi se ti pocutila, ce bi pri 24- tih letih bila ob maternico in bi ti povedali, da po nasih zakonih nikoli ne bos imela moznosti biti mati, ceprav si drugace plodna. Ja saj vem, pravicnezi bodo rekli, da naj posvoji otroka. Ampak jaz si vendarle zelim svojega otroka, ki bo podoben moji mami, imel take oci kot moj moz, se smejal kot moj brat ….
Prav tako te vprasam – ali mislis, da ne bi bila pripravljena donositi otroka svoji hceri ali sestri? Sama nosim dve puncki in mislim, da bi bila to pripravljena storiti. Dati zavetje novemu zivljenju za devet mesecev in ga roditi na ta svet je verjetno najvec, kar lahko storis za drugega clovega (razen morda, da mu resis zivljenje). Kadar vmes niso financne koristi, tudi skoraj ne vidim bolj plemenitega in pogumnega dejanja. Zakaj pogumnega? Ker je jasno, da bi me veliko ljudi iz moje okolice obsojalo, ker razmisljajo tako kot ti.
Razumem tvoj nacin razmisljanja in pac odobravam tvojo odlocitev, da ti ne bi bila nadomestna mati. Vendar vidis v tem je razlika – midve moznost odlocitve imava, zenske, ki so iz kakrsnegakoli razloga bile ob maternico pa te moznosti pri nas nimajo. Pravis, da si noseca. Ja, jaz tudi. One pa nikoli ne bodo. Zal. Ce bi vedele, da ni nobene pomoci, bi bilo to verjetno lazje sprejeti. Tako pa nekje na tem svetu obstaja moznost, da tudi one nekoc pestujejo svojega otroka. Vendar ne v nasi drzavi. Kar avtomaticno pomeni, da je ta moznost na voljo le bogatim ljudem – tistim, ki si lahko placajo odhod v tujino, nadomestno materinstvo … Ali je to bolj posteno in moralno? Zame ne. Seveda se vedno postavlja dilema – zakaj bi to dovolili pri nas, ce to dovolijo drugje? Koga bi prizadeli, ce bi dovolili nadomestno materinstvo? Ne vem. Tudi ne mislim, da bi bila odlocitev lahka. Sele sedaj, ko nosim svoja otroka, sem v celoti doumela njihovo izgubo. Jaz bi jim dala moznost odlocitve. Ti pac ne bi. Verjetno imava obe prav. Nasa oblast in stroka pa se vsekakor strinjata s teboj.
Seveda je to moje mnenje in od nikogar ne zahtevam, da se strinja z mano. Hvalezna sem usodi, da te dileme nimam in hkrati socustvujem z manj srecnimi od sebe. Lep pozdrav in vse dobro vsem.
Malo slabo si me prebrala, če se boš še enkrat potrudila razumeti moj prispevek, boš videla, da nimam nič proti in da občudujem, če je katera res sposobna oddati otroka od sebe, ker jaz tega ne bi zmogla. Sem tudi zato povedala, da bi bila pripravljena še vedno darovati celice, če bi mi zakon to dopuščal. Da ne bi kdo pomislil, da sem kakšna fanatična vernica, ki je absolutno proti kakršnimkoli OBMP postopkom. Se mi pa postavi meja pri nadomestnem materinstvu. Meni osebno. Ne grem na noben referendum, ne podpisujem nobenih peticij. Zato ne piši, da te obsojam, samo razumem ne, pač drugače čutim in tukaj ne gre za nobeno logiko ali argument, lahko bi se sprenevedala in delala junakinjo, pa sem samo mama, ki bi se ji utrgalo, če bi ji vzeli za vekomaj otroka iz naročja in ga izročili drugi, ker meni celice in kromosomi ne pomenijo veliko, otrok pa vse.
Tudi meni je hudo za vse, ki so prikrajšane za materinstvo, jih še predobro razumem, ker če ne bi bilo OBMP postopkov, bi bila tudi sama prikrajšana za to. Meni ravno možnost, da sem zanosila, rodila in dojila pomeni izredno veliko. Tega pa ženskam, ki bi jim druga donosila otroka, žal v nobenem primeru ne moremo dati, pa če bi še tako radi.
Če sama ne bi mogla zanositi, bi si bolj želela, da bi olajšali postopke mednarodnih posvojitev.
S prvim prispevkom sem hotela samo povedati, da ima marsikatera ženska v resnici dober in nesebičen namen pomagati, ko pa otroka enkrat čutiš v sebi, pa se ti lahko precej sesujejo predstave o tovrstni dobrodelnosti, ker dokler ne zanosiš, ne moreš vedeti, kako se boš potem počutila, potem je pa prepozno. In da razumem, zakaj nepristranski ne dovolijo tovrstnih postopkov. V tujini, kjer so postopki dovoljeni, so imeli kar nekaj tožb, ko se ženska – maternica ni mogla več ločiti od otroka, ki ga je nosila. Se pravi, eni so travmo odvzeli, drugi pa povzročili, torej niso rešili nič.
Zato pa mislim, da je kar prav, da o teh stvareh odloča stroka, ker kdor je čustveno vpleten, zagotovo ne more biti povsem nepristranski.
Lep pozdrav.
Na MON-u smo lahko o nadomestnem materinstvu brali iz prve roke: http://med.over.net/forum5/read.php?67,1729592,1729592#msg-1729592
Njej je baje uspelo…Srečno,A.
Hvala Ana! Me veseli, da ji je uspelo. Vseeno ta zgodba potrdi to, kar sem si mislila – pri nas je nadomestno materinstvo dostopno le premoznim parom. Mislim, da ima Brazilija to vprasanje bolje urejeno kot mi. Ja, je drzava v razvoju, vendar nikjer ne pise, da je prav Evropa tista, ki je odkrila edino pravo resitev tega vprasanja. Niti ni receno, da so prav evropske resitve pravicne. Primer nadomestnega materinstva, kjer financni razlogi zagotovo niso igrali nobene vloge
http://www.msnbc.msn.com/id/21083835/
Upam, da se bo tudi pri nas nekoc kaj spremenilo vsaj na tem podrocju. Lep pozdrav!
Pozdrav,
Pri problemu nadomestnega materinstva se povsod zagovarja, da je eticno sporen, da sta lahko custveno prizadeta nadomestna mati in otrok. Nikoli pa se ne govori o zenskah, ki bi nadomestno materinstvo rabile, ker zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo donositi otroka, vendar so lahko darovalke jajcec. Slovenija tem zenskam ne nudi nobene pomoci, celo nasprotno z zakonom jo onemogoca. Zakonodaja v primeru neplodnosti je precej dvoumna:
1. omogocamo umetno oploditev zenskam z darovanimi zenskimi spolnimi celicami. (otrok v tem primeru ni biolosko povezan z materjo) – (da ne bo pomote, na sreco je vsaj ta del zakonsko urejen in imajo vsaj nekateri pari moznost dobiti otroka)
2. ne omogocamo pomoci pri neplodnosti zenskam, ki imajo zdrave jajcnike, vendar otroka zaradi nepravilnost/bolezni/… maternice ne morejo donositi.
Moznost 2. si lahko par lahko privosci samo v primeru, ki ga je izpostavila Ana, ki pa je spet sporen, kajti ce to lahko naredis v tujini je eticno ok, ce naredis doma je eticno sporno.
Alja