Vprašanje: plačilo donorjem ali ne?
Kot morda veste, naš “zakon o zdravljenju neplodnosti….” prepoveduje plačilo donorjem za darovane celice tako, da donorji dobijo samo pol dnevnice in plačane potne stroške. Splošno je znano tudi, da donorjev primanjkuje, tako moških kot tudi ženskih. Pri moških donorjih bi lahko odpravili pomanjkanje donorjev z uvozom celic iz priznanih svetovnih spremalnih bank (npr. danski Cryos ali kakšna od prvovrstnih ameriških bank) pa je ta predlog Društva naletel na neodobravanje pri pristojnih organih. Še težja situacija je z ženskimi donorji. Teh je tako malo, da so čakalne dobe precejšnje, več kot tretjina parov pa potrebuje donorske ženske celice. Namesto, da bi te postopke delali doma, moramo paciente pošiljati v Prago in še kam drugam. Pri tem nastajajo pacientom in zdravstveni zavarovalnici visoki stroški (ki jih zavarovalnica niti v celoti ne povrne) parom pa potovanja in stresi povzročajo številne preglavice.
Države imajo donorske programe urejene različno. Večinoma pa je donorstvo plačljivo, saj bi bilo sicer nemogoče pridobiti dovolj donorjev za vse boolj številne pare, ki imajo težave z neplodnostjo. Pri nas zakon plačevanje prepoveduje. S tem, po mojem osebnem mnenju, se od donorstva odvrača številna populacija, ki bi bila ob primernem plačilu pripravljena darovati spolne celice (predvsem študentje). Za razliko od darovanja krvi ljudje donorstva spolnih celic ne jemljejo tako altruistično kot bi si mislili. Zato bi kazalo razmisliti o tem, ali bi donorjem ponudili ustrezno plačilo za darovane celice pod pogojem seveda, da bi te celice ustrezale vsem strogim medicinskim preiskavam in, (da bi se izgonili donorstvom določenih marginalnih skupin, predvsem narkomanom in podobnim) da se razišče tudi socialni status donorja/ke in njegovo/njeno psihološko stanje.
Zato vas prosim, da mi poveste, ali menite, da bi (ob upoštevanju zgoraj navedenega) bilo smiselno spremeniti zakon v delu, ki se nanaša na plačevanje donorjev. Torej: za plačilo donorjem ali proti?
Hvala za vsakršen komentar.
LP
Tomaž Babič
Spoštovani!
Pri darovanju spolnih celic veljajo določeni etični normativi, ki zakonsko veljajo tudi v Sloveniji. Osnovno etično načelo, ki velja v evropskem prostoru in ga zagovarjata dve izmed najpomembnejših evropskih inštitucij na tem področju – Etični komite Sveta Evrope ter Evropsko združenje za humano reprodukcijo in embriologijo, je, da je darovanje spolnih celic altruistično. Ti normativi so seveda le priporočeni okvir, ki pa zagotavlja minimalne etične okvire strokovnega in etičnega delovanja v humani reprodukciji!
Minimalni etični okviri ščitijo vse, tudi šibkejšega, tistega, ki težje varuje svoje pravice. V primeru darovanja spolnih celic je “šibkejši člen” potencialni darovalec oz. darovalka, ki ga moramo na vsak način zaščititi, da ne bi postal “belo blago” in bi zaradi svoje objektivne ali subjektivne finančne stiske daroval-a spolne celice zaradi plačila in ne zaradi pomoči drugemu. Plačevanje za take storitve je namreč enako prostituciji ali trgovini z belim blagom. Zato je plačevanje za darovane spolne celice nesprejemljivo, prav tako kot je v civilizirani družbi nesprejemljiva trgovina s telesnimi organi! Dojeti je potrebno dejstvo, da je trgovina s spolnimi celicami kriminal!
Res je, da marsikje po svetu darovalcev in darovalk primanjkuje, če je darovanje altruistično. To dejstvo nam lahko samo odpre oči, da je darovanje genetskega materiala izjemno občutljiva odločitev in da ne moremo od nobenega zahtevati, da nam bo priskrbel spolne celice, niti ni prav, da ga izsiljujemo z bogatim poplačilom! Lahko smo le hvaležni vsakemu posebej, ki se za to odloči neodvisno in iz želje pomagati drugemu! Zato je treba tudi sprejeti dejstvo, da ni mogoče vsem in takoj priskrbeti darovane spolne celice. Prav tako je treba sprejeti, da človek včasih ne more dobiti vsega v življenju, kar želi; predvsem pa ne na neetičen način. Spodbujanje plačevanja darovalcev/k za to, da bi pridobili čimveč spolnih celic, je samo izraz človeškega pohlepa in egoizma. Ob vsem vedenju in zavedanju, ki ga imamo, tega ne moremo zanikati!
Razprave na to temo kažejo, da nekateri pri nas nimajo pravega občutka za etične dileme v darovalskih postopkih. Morda zato, ker to področje strokovno premalo (ali ne) poznajo, verjetno pa tudi zaradi lastne etične neobčutljivosti – katere se ne dotaknejo globlji etični vidiki občutljivih medicinskih postopkov in žal niti ne osnova medosebna etika. S strani (katerekoli) etike je seveda strašljiva lahkotnost “ugotovitve”, da bi bilo plačilo za darovanje privlačno npr. za študente.
Lep pozdrav,
Dr. Pinter,
sam sem imel (v času, ko smo preučevali možnost uvoza spolnih celic) kontakte z več kot 10 spermalnimi bankami po celem svetu – od Cryosa do Xytexa . Vse večje spermalne banke plačujejo darovalce. Spermalne banke so namreč komercialne ustanove, ki zbirajo in “odkupujejo” spolne celice, jih pregledujejo (kar je ogromen strošek, ki se splača le ob velikem številu celic) in jih potem prodajajo centrom za OBMP. Slovenske ženske pošiljamo hodijo v Prago – ali vemo, kako je urejeno zbiranje celic v Pragi? To, da morda Čehinje dobivajo za svoje celice denar, naše pacientke prav malo zanima.
Nihče ne govori o trgovini s spolnimi celicami. Glede tega se ni potrebno razburjati. Celice bi lahko odkupoval le pooblaščeni center za OBMP, ne govorimo o preprodajanju celic na ljubljanskem živilskem trgu. Povsod po svetu so zadeve urejene dovolj natančno, tako s pravnega kot tudi z medicinskega stališča. In nikjer na svetu plačevanja za spolne celice ne smatrajo za kriminal.
Zakaj bi bilo potrebno darovalca/darovalko zaščititi mi ni jasno. Da bi jih kdo izsiljeval z bogatim plačilom??? Te besedne zveze ne razumem – izsiljevanje z bogatim poplačilom. ??? Jaz bi temu rekel kvečjemu stimulacija – izsiljevanje bi bilo, če bi jih kdo s silo privlekel na kliniko in s pištolo na glavi zahteval njihove celice.
Vsi vemo, da ima slovenski donorski program težave, še posebno z darovanjem ženskih spolnih celic. Društvo za večjo rodnost in plodnost je pred enim letom predlagalo, da se začasno, dokler se ne reši zaostanek, ki je nastal zaradi 7 letnega protizakonitega moratorija na izvajanje heterolognih donorskih postopkov, izvede uvoz celic iz priznanih semenskih bank. Glede na dejstvo, da GK za donorski program dobi letno preko 20 milijonov SIT, ena slamica najkvalitetnejših celic pa stane 100 USD, je bil predlog tudi ekonomsko upravičen. Žal naš predlog ni bil sprejet, češ, da je program v Sloveniji stekel. Lepo. Sprašujemo se le, ali je program res tako učinkovit kot se prikazuje. Na tem mestu bi bilo dobro izvedeti, kdo so pravzaprav darovalci na GK. Ali gre za ljudi, ki pridejo darovat iz altruističnih razlogov, popolnoma brez povezave z postopki OBMP ali pa gre večinoma za zdrave partnerje žensk, ki imajo same težave z zanositvijo….
Dr. Pinterjeva – v kratki anketi, ki sem jo opravil na forumu Neplodnost in ki si jo lahko tudi sami ogledate, so pacientke z veliko večino izjavile, da podpirajo plačevanje darovalcem/darovalkam. Plačevanje spolnih celic z etiko nima nič. Seveda je lepo podpirati altruizem, če je darovalcev dovolj, če pa jih primanjkuje je potrebno izstopiti iz ozkih kvazietičnih okvirov in delovati v korist pacientom. Vsekakor je bolje osrečiti par in podariti življenje kot biti pravičniški in se s plašnicami na očeh držati nekih (svojih) visokih moralnih načel. Malo si preberiti forum o Neplodnosti, pa boste videli, s kakšnimi stiskami se soočajo pari, preberite si tisto, kar ne slišite v ordinacijah in na hodnikih GK.
Za konec: ne vem na koga ste merili, ko ste govorili o lastni etični neobčutljivosti. Si pa mislim. Ker pa menim, da je forum namenjen izključno izmenjavi mnenj in informacij v zvezi s postopki OBMP, verjamem, da bi medsebojna obračunavanja le zasedala prostor na forumu in tako škodovala pacientom. Zato vam lahko zaželim le veliko uspeha pri vašem delu (ki ga sicer zelo cenim), predvsem v donorskem programu, vsem parom pa čimkrajše čakanje na postopek.
Lp
TB
Spoštovani!
V Sloveniji smo se odločili, v skladu z že omenjenimi etičnimi priporočili evropskih strokovnih forumov, da je darovanje spolnih celic altruistično, kar je zapisano tudi v našem zakonu. V Evropi in svetu pa se seveda najdejo banke, ki jim ni mar za etiko, ampak v želji za čimvečji “pretok” spolnih celic ponujajo plačilo – brez katerega se marsikateri darovalec ne bi odločil za darovanje, odloči se pa zaradi plačila. Seveda ta neetičen način delovanja ni naše merilo! In tu je past, v katero v imenu zdravniške etike ne smemo pahniti potencialnih darovalcev in darovalk.
Izkušnje kažejo, da nekateri ljudje, ki nimajo dovolj strokovnega znanja oz. niso bili deležni temeljitega pouka iz medicinske etike, težko dojamejo ali celo ne dojamejo širine etične dileme. Zato se vedno znova trudimo, da bi ti ljudje razumeli vsaj to, da ne morejo soditi o etiki darovanja genetskega materiala. Tudi zdravniki se soočamo z dvomi, zato o teh etičnih dilemah ne odloča eden strokovnjak, ampak forum strokovnjakov. Na drugi strani pa vemo, da osebna etika lahko prenese vse, tudi to, da se komu zaradi osebne stike ne zdi neetično, če dobi darovalca/ko za plačilo…
Vendar stroka pri medicinskih postopkih upošteva medicinsko etiko! Ta etika tudi upošteva, kje so meje pravic tistega, ki potrebuje darovane celice in kje se začnejo pravice in zaščita integritete tistih, ki bi lahko darovali.
Še odgovor na vprašanje o naših darovalcih. Večina naših darovalcev in darovalk niso naši (zdravi) pacienti v postopku OBMP, ampak altruistični darovalci iz različnih koncev Slovenije. Naši pacienti/ke so o možnostih darovanja obveščeni, vendar se redki odločijo za darovanje. To kaže, kako težka je odločitev, saj se tudi tisti, ki problem zelo dobro poznajo, težko odločijo za darovanje. Kar seveda še vedno ni opravičilo za to, da bi darovalce/ke “kupovali”. Tudi večina dopisovalk/cev na spletnem forumu, ki ga omenjate, podpirajo pridobivanje darovalcev na tak ali drugačen način, vendar se ne odločijo, da bi darovali svoje spolne celice. Lepo je, če se vprašamo, ali lahko od drugih pričakujemo, da storijo za nas več, kot smo sami pripravljeni storiti za njih.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
na žalost se sama zdravim zaradi neplodnosti. In sodelujem na forumu Neplodnost in podpiram plačevanje ali uvoz spolnih celic. Sama bi morda darovala, ampak ne darujem predvsem zato, ker imam v vsakem psotopku ivf komaj dovolj jajčnih celic zase, kaj šele, da bi jih lahko odstopila drugim. Vem in čutim pa, kaj je to bolečina, ko je neplodnemu paru odvzeta možnost starševstva. Bolečine in razočaranja nas – neplodnih parov – ob spoznanju, da se naš odnos morda nikoli ne bo nadaljeval v starševstvo, si žal ni mogoče predstavljati. In kako naj v takšni situaciji, ko se prebijamo z vsemi problemi in čustvi iz dneva v dan, sploh razmišljamo še o darovanju? Ko se tresemo pred vsakim UZ-jem v postopku, če bo dovolj celic za oploditev in če bo sperma dobra, kakšen bo zarodek ali dva in če bo prišlo do transferja…? Mislim, da je pričakovanje na donorstvo iz vrst ivf-parov neprimerno, saj se moramo še sami boriti za lastne kvalitetne celice.
Lep pozdrav!
Spoštovani!
Hvala vam za vaše pismo! Popolnoma razumljivo je, da se ne morete odločiti za darovanje jajčec, če jih imate premalo za lasten postopek. Tega od vas ne pričakujemo, tudi če bi imeli več celic. Mi pare samo informiramo, preko plakatov in zloženk, o možnosti darovanja. Potencialne darovalke – IVF pacientke – zavarujemo tako, da lahko pacientka daruje le v primeru, če pri punkciji dobimo najmanj 6 celic, v tem primeru lahko daruje eno celico. Če pri punkciji dobimo 7, 8 ali 9 celic, lahko daruje največ 2 celici, če pa dobimo 10 ali več celic, lahko daruje največ 30% lastnih celic (in vedno, če želi, manj!). Od odločitve za darovanje lahko pacientka odstopi kadarkoli, celo tik pred ali po punkciji. Vse te odločitve so nam razumljive in jih ne obsojamo.
Med našimi IVF pacienti/kami se je za darovanje odločilo 8 zdravih partnerjev naših IVF pacientk, pa tudi 5 pacientk, ki so darovale celice v lastnem postopku IVF.
Lep pozdrav,
Ce mi dovolite se moje skromno mnenje : Zakon bi gotovo morali spremeniti venda se da ogromno narediti, ce bomo nasli voljo in skupne cilje, tudi v okviru tega zakona.
Najpomembneje : Urediti je treba vrednotenje postopka. Sedaj ni vazno kaksen je IVF – navaden, donorski-zenski ali donorski moski…. Klinika mora vsaj za donorski postopek z jajcno celico dobiti vec, kot pa za navaden IVF. Zavarovalnica mora v skladu s sprejeto drzavno druzinsko politiko in zakoni odobriti tudi dodatno kvoto, ki se tice samo donorskih postopkov.
1. Na Ceskem, Angliji in Belgiji ne placujejo spolnih celic, so pa odskodnine za bolecino in izgubljeni cas vecje kot pri nas. Ce bi samo objavili, namesto da se 100x ponavlja, da darovanje ni placano, da dobi vsaka dajalka(-lec) ze danes okoli 60.000 SIT povrnjenih stroskov, bi bilo ze nekaj. Za bolecine bi ji jaz takoj primaknil se 60.000, ki jih v angliji skrijejo za stroske oglasevanja in administrativnimi stroski – ne vem pa ali ta denar zadrzi klinika ali pa ga dajo dajalki. V proces donorstva naj se vkljuci tudi drustvo, ki bo zastopalo interese uporabnikov.
2. Donorstvu stojijo na poti tudi druge ovire, ki jih ne bi bilo trebna.
– Postopki darovanja so do skrajnosti zakomplicirani za dajalce, saj se mesajo z navadnimi pacienti in pacientkami ter cakajo skupaj z njimi. Vemo koliko to stane.
– Organizacija!!!!! – vecina donorjev odpade ze pri narocanju za prvi obisk!!!!!!!! do konca pa jih odpade se kar znaten delez !!!!!!! ZAKAJ ?????
– Zenski donorji morajo po 6. mesecih ponovno priti na pregled za AIDS. Po vsej pregledani literaturi, ki sem jo pregledal, nisem nasel dokaza, da bi se AIDS lahko prenasal z jajcno celico. Po mojem laicnem mnenju, je tudi zaradi zelo majhne verjetnosti, da ima dajalka sploh AIDS, DRUGI test AIDSa popolnoma nepotreben. Zaradi tega testa pa prejemniki cakajo dodatne 6 mesece. Ce ne bi bilo tega testa bi bil lahko prvi postopek opravljen z nezamrznjenimi celicami, s katerimi je po izkusnjah v Bruslju in Pragi vecja verjetnost zanostve.
LP in veliko uspeha pri delu
Jurij
Se vprasaneje za razmislek :
Zakaj je vseh 5 klinik(Bruseljska je drzavna, druge privatne), ki jih poznam izjemno profitabilnih in zakaj ne bi mogla biti profitabilna tudi nasa GK. Moje mnenje je, da je to zlata jama, iz katere bi morala GK (in z njo mi) veliko vec dobiti.
Spoštovani,
rada bi povedala samo svoje mnenje. Verjamem, da je odločitev za darovanje celic zelo kompleksna, vendar pa se strinjam z gospodom Tomažem, da denar pripomore k lažji odločitvi. Res govorimo o etiki, a v današnjem svetu je denar pomemben element inspiracije. Moram reči, da sem na forumu brala, kako zapleteni in tudi delno boleči so postopki darovanja ženskih celic in moram priznati, da plačilo samo ne odtehta niti stroškov samih, vloženega truda, časa, bolečine, kje je šele kakšna nagrada.
V sedanjem času pa ljudi zanima denar, vedno manj je interesa za družbeno dobro, večina ljudi gleda samo nase.
Trenutno pravite, da se srečujete z velikimi težavami, kako najti donarje. Denar bi vsaj delno olajšal odločitev ljudi, ki jim ena spolna celica ne pomeni veliko, nimajo prevelikih etičnih meril, bi bili pa pripravljeni za primerno plačilo pustiti jo drugemu paru.
Saj tako je povsod, plačaj in dobiš.
LP, Metka
Spoštovani!
Kako zelo se potrebna jasna medicinsko etična stališča, odslikava vaš predlog, “da bi denar delno olajšal odločitev ljudi, ki nimajo prevelikih etičnih meril”. Medicinska stroka ne more in ne želi sodelovati v postopkih, v katerih bi kdorkoli – dajalec ali prejemnik – bil žrtev, zavedno ali nezavedno, neetičnih postopkov.
Koncev koncev, predpostavimo, da bi vašemu hipotetičnemu otroku, ki je še študent, nekdo ponudil dobro plačilo za darovanje spolnih celic. Vaš otrok bi se zaradi trenutne finančne stiske odločil za darovanje, dejanje pa bi nato, čez nekaj let, obžaloval… Bi želeli, da bi kdorkoli spravil v takšno situacijo nekoga, ki vam je drag, ali celo vas osebno? Tu se mora začeti sočutje, pri zaščiti darovalcev! Zato je altruizem, želja pomagati drugemu, edini zdrav temelj darovanja spolnih celic.
Stališče “tako je je povsod, plačaš in dobiš” je lahko sprejemljiva norma za marsikoga, kar se žal kaže tudi v agresivnih medosebnih odnosih in pričakovanjih do drugih – “vse lahko dobim, saj lahko vse plačam!”. Ta norma v urejeni medicinski stroki ne velja, tudi ne za darovanje genetskega material (pa tudi krvi, telesnih organov,…), saj je pravica do varovanja osebne integriete darovalca nad pravico prejemnika.
Lep pozdrav,
Še sama sem neplodna in marsikdaj sem si zaželela plačati takšno “uslugo”.
Kljub temu, če razmislim – zdravstvo naj bi bila ta zadnja branža, kjer bi se vse vrtelo okoli denarja. In si mislim – kje je denar, je biznis, kje je biznis, jaz nikoli ne bom dobila donerja, saj bo vedno nekdo, ki tudi mogoče čaka manj, plačal več in bo dobil, kar si želi. To pa res presega meje etike.
Lp vsem.
Ko, vas takole berem, res je veliko govora o etiki, zato se sprašujem, a tiste države, ki pa vseeno plačujejo za darovanje spolnih celic, pa ne ravanjo etično?!?
Ga. Pinter, napisali ste, da bi nekdo v stiski bil pripravljen darovat spolne celice zaradi plačila, kasneje pa bi to obžaloval. Pa vas vprašam, če tisti, ki to naredijo brez plačila ne morejo obžalovat tega? Mislim, da ste dali dokaj slab argument. Ko človek nekaj podpiše in naredi, je za to odgovoren sam in če mu je še tako žal, se tega ne da spemenit. To velja za vse odločitve v življenju, plačane ali neplačane, se vam ne zdi?
Sama imam k sreči tri zdrave otroke, stara sem 28 let, se odločam, da bi morda le darovala celice in priznam, če bi bilo vsaj malo poplačano vse skupaj, bi veliko raje šla skozi ta postopek.
Lp
Aleksandra
Spoštovani!
Ja, res je, da države, ki dovoljujejo plačevanje in trgovanje delujejo neetično! To so primeri ZDA, držav Latinske Amerike, Danske… V zvezi s tem je zelo presenetljivo, kako so nekateri strokovnjaki brezbrižni do splošnih medicinsko-etičnih norm, ki veljajo v ginekološko-porodniški stroki, tako na svetovnem kot evropskem nivoju.
Altruistično darovanje zagotavlja, da darovalca/ke ne vodijo drugi motivi kot želja pomagati drugemu. In še v takih jasnih primerih si kdo premisli in prekliče darovanje. To se dogaja tudi pri naših darovalcih in darovalkah. Darovalci/ke so pri nas do neke mere zaščiten, saj je darovanje možno preklicati kadarkoli pred prenosom zarodkov.
V naši državi je darovanje urejeno tako, da so darovalci/ke upravičeni do povračila pavšala potnih stroškov in polovice dnevnice, kar znese 6.000 SIT na obisk. Za eno darovanje nas darovalec/ka obišče 8-10 krat.
Lep pozdrav,
Spoštovani,
prebrala sem gornje poste in želim pridati samo to: tudi če si altruist, pripravljen pomagati, se pri stroških neha. Obiskujem krvodajalske akcije, ker s tem storim nekaj dobrega, za povračilo mi pripadajo potni stroški, malica in prost dan. Krvodajalska akcija je v kraju, kamor se sicer vozim v službo. Tudi jajčno celico bi darovala, vendar sem si na hitro preračunala stroške.
Do Ljubljane imam v eno smer 100 km. 200 na obe, avto porabi 8,5 na 100 km. Torej 17 litrov bencina po 200 sit je okoli 3.500 SIT. Računajmo še 700 SIT cestnine, da se ne peljem po vseh starih cestah, parkirnino v LJ, kjer je parkirno mesto zelo težko dobiti (stroška ne poznam), npr 500 SIT. Ker na dneve, ko sem v LJ dobim bolniški dopust, je moja plača na tiste dni 80%. Če zaslužim 10.000 na dan, je to vsak obisk 2.000 izgube. Ker se v službo vozim, mi pripada tudi 2.500 SIT potnih stroškov dnevno + nadomestilo 700 SIT za malico. Tega takrat, ko koristim bolniški dopust, ne dobim. Koliko stroškov torej imam za altruizem, in v bistvu delam sama sebi finančno škodo, zapravljam čas v čakalnicah in se izpostavljam na cesti + si povzročam neprijetnosti in se stimuliram s hormoni, je lahko izračunati. En obisk me “stane” najmanj 9.900 SIT… Vi mi jih povrnete 6.000…. Deset obiskov, pa bom poleg jajčnih celic podarila še 40.000 SIT.
Tako da me je misel, kako bi pomagala komu, ki si želi otročička, v zadnjem času ne preganja več… Žal.
Pa lep pozdrav in veliko sreče vsem tistim, ki se trudijo za obogatitev življenja z otročičkom.
Tejka.
Seveda plačilo donorjem. Tukaj ni dvoma. Ravno tako bi morali plačati darovalce česarkoli drugega (tudi krvi), saj bi se s tem rešili problemov pomanjkanja.
Glede etike in ZDA ter ostalih držav. Metanje peska v oči. Najprej je potrebno pomesti pred svojim pragom. Sicer pa, kaj je bolje: imeti številne neplodne pare v obupu ali nekatere posameznike, ki bi čez x let obžalovali svoje darovanje spolnih celic ?
Kdo so tisti, ki si dovolijo tehtati, kaj je huje ?
Gospa as.dr. Bojana Pinter, dr.med., kdo lahko sodi, kaj je etično bolj ali manj sporno ? Odgovor je preprost – nihče.
O ti sveta preproščina !
Spoštovani!
Saj poznate rek: “Le čevlje sodi naj kopitar!”?
O etiki darovanja na srečo!!! sodijo strokovnjaki medicinske stroke in humanističnih ved, saj je za presojo takih dilem potrebno imeti dovolj strokovnega znanja, strokovnih izkušenj, pa tudi osebne širine. O takšnih zahtevnih dilemah ne odloča en človek, ampak “strokovno telo”, kot je npr. Etični komite Sveta Evrope. Če se želite podrobno seznaniti s stališči Sveta Evrope, ki sem jih že večkrat omenjala, obiščite njihovo spletno stran http://www.coe.int.
Žal pa še vedno srečamo ozko in plitko misleče ljudi, ki nikoli ne bodo zmožni uvideti širine in globine etične dileme darovanja spolnih celic in so seveda v svoji omejenosti nevarno predzrni. To pa je najhuje, saj menijo, da lahko krojijo etiko po svojih potrebah… Kot ste že sami ugotovili: “O ti sveta preproščina!”.
Lep pozdrav,
Zelo dobro poznam ta rek. In ne trdim, da sem medicinski strokovnjak (ki ima ravno toliko znanja o etično-moralnih načelih kot strokovnjak kakšne druge, npr. moje stroke). Vem pa, da je tako tehtanje “bolečin”, kot ste ga prikazala vi, nevredno strokovnjaka.
Celotna Evropa pa je žal desetletja za ZDA. Praktično v vseh pogledih. Zato me mnenje enega komiteja Sveta Evrope niti najmanj ne gane. Upal bi si trditi, da bo veliko, v tem trenutku osovraženih stvari izhajajočih iz ZDA (od genetsko pridelane hrane do komercializacije darovanja spolnih celic), prej ali slej prišlo tudi v Evropo. Bolj verjetno, da prej kot slej. In kakšno težo bo potem imelo mnenje strokovnega komiteja Sveta Evrope ? Približno takšno kot sedaj, če ga nekatere države (Danska) ne upoštevajo.
No, grem uspavati mojega malčka (ne, z neplodnostjo pri nas ni bilo težav) … upam le, da ne bo tako slepo verjel zbirokratizirani Evropi kot večina Slovencev.
Lepe pozdrave vsem pomoči potrebnim parom (tudi naši strokovnjaki bodo, kot tolikokrat doslej, spremenili svoje mnenje … vkolikor ga bo mati Evropa)
Spoštovani!
Takšno posploševanje (“zbirokratizirana Evropa”, “napredna Amerika”, “slepo sledenje Slovencev”…) na prvi pogled deluje za nekatere privlačno. Posploševanje je za mnoge uporabno takrat, ko je potrebno krivce za svoje omejeno razmišljanje iskati zunaj sebe!
Sreča je, če imaš malo soli v glavi, da ločiš pleve od zrnja in lahko izbereš najboljše, kar obstaja, neglede na to, ali to prihaja iz Evrope, Amerike ali Slovenije. Na srečo ima stroka v Sloveniji na tem področju obilo soli v glavi! Pa brez zamere, to je dejstvo, tudi če vi tega (žal) ne zmorete uvideti!
Ste pa kljub vsemu po svoje lahko srečni, da se vam ni potrebno ukvarjati z neplodnostjo, da vam ni potrebno “tehtanje bolečin nevredno strokovnjaka” in že imate malčka. Vendar vam skrb za njegovo dojemanje sveta v prihodnosti sama po sebi še ne zagotavlja, da dovolj veste in zmorete soditi o strokovno etičnih dilemah. Morda pa vas bo radovednost gnala naprej in se vam bodo šele odprle nove perspektive. Morda boste še zelo presenečeni, predvsem nad samim sabo… Če se bo to zgodilo, nam pišite!
Lep pozdrav,
Lepo pozdravljeni
Še enkrat ponavljam, da se nimam za človeka, ki lahko razsoja o teh stvareh. Trdim samo, da tak tudi ne obstaja.
Izjave o teži oz. količini soli v glavi pa ne mislim komentirati. Pravtako ne verjamem mitom o superiornosti slovenskega zdravstva ali šolstva, ki jih nekateri naši strokovnjaki (in naša oblast) tako radi razpihujejo. To pa je, kot že nekaj odgovorov nazaj, za to temo popolnoma nepomembno.
Vse se začne in konča pri dejstvu, da se vi (s tem ne mislim samo vas osebno, temveč vse tiste strokovnjake oz. znanstvenike, ki vrednotijo trpljenje ali bolečino skupin oz. posameznikov – ne govorim o fizični bolečini) čutite poklicane za razsojanje o stvareh, ki presegajo strokovno področje vašega delovanja. Kako lahko nekdo presoja, kaj je bolj ali manj hudo ? Kako postaviti na tehtnico pare, ki ne morejo imeti otrok na eni strani in darovalce, ki bodo nekoč morda obžalovali svojo odločitev, na drugi strani ? Ravno plačilo darovalcem je po mojem mnenju eden izmed mehanizmov, kako pomagati enim in drugim. Seveda denar ni vse, ampak tak je svet, v katerem živimo (tudi sodišča nalagajo denarne odškodnine za psihično trpljenje).
Seveda je to samo moje mnenje. Ne zastopam nobene organizacije – niti prostovoljne niti komercialne.
Lepo se imejte še naprej.