Psiha
Jaz nisem bolan, je pa moja 17-letna hči, pa me zanima, če kaj premišljujete o psiholoških vzrokih za nastanek MS-a. Jaz namreč veliko in sem prišel pri tem že do nekih spoznanj, ki bi jih rad na nevsiljiv način podelil z vami, če je možno. Mogoče pa lahko drug drugemo kaj pomagamo.
Lep pozdrav
draghci
to ni v zvezi s temo, ampak kako pri 17 letni punci ugotovijo MS???
kaj se ji je zgodilo, da so do tega prišli? jaz imam namreč kar nekaj problemov in moja zdravnica ko sem ji omenilamožnost MS samo skomigne z glavo….pa pravi da bi že skup padla, če bi blo kaj tako hudega…
mravljinčenje in utrujenost pa se samo stopnjujeta, pa tudi ko gledam mi slika včasih kar “zmrzne”, stara sem 25
me pa zanima to glede psiholoških vzrokov nastanka bolezni,..
Hm, Byba, a je to samo naključje ali si ista Byba kot na nekem drugem forumu. Če si Byba iz Kranja, potem že približno poznaš moj primer in veš kakšno je moje mnenje. Tam sem se kar veliko razpisal o tej temi in kaj dosti več pametenga niti ni za povedat. Lahko povem samo to, da sem se malo izvil iz strahu in zadržanosti in da zadnje ćase malo bolj samozavestno ugotavljam pozitivni napredek pri naši mali bolnici. Vedno bolj postaja jasno “kam pes taco moli” kar se tiče vzroka za MS in kaj storiti, da se ta vzrok eliminira.
Tazja, pri moji hčerki so takoj ugotovili MS, je pač imela tako očitne simptome. Vsi testi so brez pardona pokazali, da je tako. Opažam pa, da pri drugih ni tako jasna slika, in imajo s tem kar dost problemov. Variant, ki se vrtijo okoli MS-a je res veliko, so pač možgančki na majhnem mestu, v bistvu pa upravljajp z celim telesom in en centimeter lahko pomeni veliko.
Se še vidmo.
živ živ
Je pa res naključje, da se takole srečava! Poznam, kar si napisal tam, imam pa občutek, da bi lahko napisal veliko več.Mi je žal, da se nisva nič pogovarjala o vzrokih moje bolezni. Ampak forum res ni prostor, kje bi govorila o čisto osebnih stvareh.Škoda, Bi me zanimalo tvoe mnenje.
pozdravček
Vzroki so v psihi, kje drugje naj bi bili? Verjetno ima hči nalogo, da vaju z ženo malce zdrma, da bo treba delat red po psiho-svetu v smislu preraščanja in ozaveščanja miselnih vzorcev. Veliko dela, rezultat pa v božjih rokah. S tem mislim, če vsem sodelujočim klikne in če je hčeri namenjena ozdravitev, se bo tudi na zunaj videl uspeh, drugače ne.
Mislim, da je vaša draga hčerka morda občutila v kakem posebnem trenutku
pomanjkanje ljubezni ali naj raje napišem pozornosti z vaše ali ženine strani.
Zaradi današnjega načina življenja, vsem se mudi in smo vsi v službi, ker moramo nekako zaslužiti svoj denar. Ne želim te nikakor ne okarati, da ste slabi starši. To ni moj namen. Je pač tak način življenja in vaša hči je verjetno precej občutljiva. To je le moje razmišljanje.
Naj vam povem, da imate vse nekako prav in, da samo prepričujete prepričanega. To o čemer govorite, je meni že itak vse jasno. Ne strinjam se pa v tem, da bo neki kvazi idealen odnos v družini rešil hčerko pred njeno boleznijo. Bistvo je, da mora vsak delat na sebi in samo zase. To pomeni, da mora vsak sam najti izhod iz tega in ne pričakovat od drugega spremembo. Tudi moja hči, pa naj bo še v tako nezavidljivi situaciji je sama sebi odgovorna, kako bo skanalizirala svoje vplive iz družine. Razume se, da ne moremo hliniti odnosov, v neki zmotni iluziji, da bomo s tem hčerki za vzgled. V tem primeru lahko ona samo leži in čaka kdaj se bo okoli nje vse poštimalo. Tak način pomeni samo blokado razvoja. Tako kot svi mi, ima tudi ona za nalogo premagati svoje vzorce in to, da je izbrala take starše kot smo mi, pomeni, da smo očitno idealni za njen razvoj.
pa drugič naprej
Takole sem razumela:
“Presneto korajžen mora biti človek, ki bi na tem forumu želel debatirat o psihičnih vzrokih MS. Pa tudi pot do psihologa s tega foruma ni možna.”
Najprej se mi je razjasnila trdna ustoličenost miselnih vzorcev, ki pomagajo držat ljudi v nevednosti oz. v obolevnosti. Tik za to ustoličenostjo stoji strah pred spremembo. Res je namreč, če bi ljudje zapustili vzorce, tj. kalupe, ki jih držijo v primežu bolezni, s čem bi se potem ukvarjala medicina in njena pokroviteljica farmacija?
Vse to veje iz tega vprašanja! Če se boste poglobili, boste z lahkoto prišli do istih zaključkov, lahko tudi dlje. Ampak to leži globoko v podzavesti, da ne bo pomote.
Sem mislila, da ste bolj ironicno napisala. Psihosomatika in psichoneuroimunologija óbstoja za vse vrste bolezni, ne samo za onkologijo, tudi za nevroloska obolenja.
Psihoonkologija ni v tem smislu – tam se gre bolj za zivljenje z boleznijo, srecanje s smrtjo in odprtost za poti iz bolezni, psihosomatiko obravnavajo tako odklonjevalno, da se v tej temi sploh ne oglasim:) Ceprav je vzrok vedno vec faktorjev, ki pasejo skupaj.
LP
Se najlepše zahvaljujem za razlago. O psihosomatiki pa mislim, da bi lahko vsakdo, ki je izšel iz primeža bolezni, brez slabe vesti obelodanil, kaj se mu je posvetilo. Naj še drugi uporabijo izkušnjo ozdravljenca, če je le prenosljiva! Z zaprtostjo v svoj krog razmišljanj naredimo več škode kot koristi, to je mišljeno z zgoraj omenjenimi miselnimi vzorci.
Za pokušino sem vam skopiral Gerkmanov članek iz revije Aura. Za tiste, ki ga še niste prebral, bo to sigurno nov vpogled v to, kaj se sploh dogaja z človekom preden zboli.
Žistem ima dvojno nalogo: najprej komunikacije med človekovim notranjim in zunanjim svetom, nato pa tudi urejanja in uskladiščenja informacij, ki jih organizem sprejme bodisi s čutili bodisi s tako imenovanimi posredovalnimi procesi, med katerimi je najpomembnejše predstavotvorje.
MULTIPLA SKLEROZA
Bolezen je v začetnih stadijih včasih težko zanesljivo diagnosticirati pa tudi njen potek v zagonskem poslabšanju in izboljšanju je zelo nepredvidljiv. Povzroča jo razgradnja mielinskih ovojnic v možganskih in hrbteničnih nevronih. V tem procesu sodeluje napačno krmiljen imunski sistem, to pomeni, da organizem sam poškoduje svoj informacijski organ, namreč živčevje. Posledica je postopna ohromelost, pa tudi izguba čutnih zmožnosti, predvsem vida.
Multipli sklerotiki imajo težave z odločanjem. Radi bi bili videti zmeraj prijazni in prišli nasproti pričakovanjem okolice, zato nikakor ne marajo nujnih odločitev, ki s tem niso v skladu. Njihova nemoč konfrontacije z okoljem je regresijske narave, spominja na otroško nemoč. Njihova bolezen jim pobere vso energijo, tako da se v konfliktih ne morejo (beri: se jim ni treba) učinkovito postaviti zase. Znajdejo se najprej v invalidskem vozičku, pozneje tudi v plenicah. V tem položaju, ki pomeni simbolično razrešitev njihove dileme, ne morejo niti bežati niti napadati. Ne morejo odločati o ničemer pomembnem, zato so prosti tudi vsake odgovornosti.
S psihoterapijo ni posebno težko osvetliti karakterne vzročnosti te bolezni, težko pa jo je zaobrniti. Bolnik se namreč odgovornosti in krivde boji dosti bolj kot telesnega propada. V fazah izboljšanja praviloma pretirava s svojim entuziazmom in poskuša nemogoče. Zelo je dovzeten za lažna pričakovanja, malo pa za demistifikacijo ogroženosti s krivdo in odgovornostjo.
GROBO ZATAJEVANI VZGIBI
Večina teh bolnikov je zrasla v družinah s precej ekstremnimi vzorci, ki jih je v življenju težko uskladiti. Oče je bil po navadi strog, če ne celo tiranski, mati pa preveč podredljiva. Otrok se je v taki klimi skušal izvleči s pretirano prilagodljivostjo, z zaviranjem vsakega zdravega odpora in upora. Na zunaj ti ljudje zavrte agresije delujejo dokaj veselo in prijazno. Ta fasada pa v bistvu pomeni snubljenje okolice: »saj vendar počnem, kar hočete, saj sem priden in prijazen«. Po očetu so povzeli trdoto zahtev in meril, po materi popuščanje in zatajevanje čustev. Imajo perfekcionistično visoke ideale, približati pa se jim ne zmorejo. Ne znajo se prepustiti danostim, toku življenja. Somatizacija nemoči kaže, da si je ne morejo odobriti na duševnem področju. Propad telesnih sil je zanje edini mogoči alibi. Narava jih mora prisiliti k popuščanju in prepustitvi.
Seveda pa tako vedenje pomeni grobo zatajevanje lastnih vzgibov in odzivov, zato se v takem človeku kopiči veliko jeze. Ustavljena energija jeze, ki ne najde zunanjega odvoda, se obrne proti človeku samemu: začne razjedati njegov komunikacijski sistem. Bolniki si ne upajo svoje jeze pokazati predvsem zato, ker so zelo čustveno odvisni in ker jih mučijo zelo hudi strahovi pred ločitvijo in razhodom. Njihov strah pred samostojnostjo je tako velik, da jo podzavestno v celoti odvržejo, saj so kot invalidi vse bolj odvisni od tuje pomoči. Postopna slepota, ki jo bolezen prinaša, pomeni tudi težavo – sprevideti svojo umikajočo se življenjsko strategijo. Nemoč zadrževanja urina kaže na nemoč držati stvari v oblasti, pa če si tega še tako želi.
Napačni vzorec, ki povzroča multiplo sklerozo, je domneva, da samostojnost pravzaprav pomeni osamljenost in zgubljenost, pripadnost pa da si zagotoviš samo z zatajevanjem lastnih vzgibov. V resnici je ravno obratno. Samostojen človek je bolj privlačen in zanimiv, četudi ni tako vodljiv in prilagodljiv na muhe okolice, kot pa nesamostojen. Njegove pripadnosti do bližnjih so bolj svobodne in bolj izpolnjujoče ter manj obremenjujoče kot pri nesamostojnežu.
Začetek zdravljenja torej pomeni vizija, da je suverena odrasla samostojnost vredna več kot pa otroška nemoč, ki kliče po zaščiti. Strah pred odgovornostjo pa je treba zmanjšati z demistifikacijo principa krivde. Konflikt in konfrontacija prinašata trenja, ki so nujno potrebna za proces dozorevanja in ozaveščanja, ne pa zgolj nepotrebno zlo. Pozitiven odnos do konfliktnosti in dojetje njene relativnosti sta torej prav tako zdravilna momenta v premagovanju te hude somatizirane zavrtosti. Za konfliktom vedno pride pomirjenje. Oboje je del življenja in drug drugemu dajeta vrednost in pomen.