zanositev in multipla
Sama imam MS približno 2,5 let. Ves ta čas me spremljajo drobni simptomi od mravljincev, tresenja udov ob naporu, tresenja rok,…Močnejšega zagona do sedaj še nisem imela. Glede nato, da so moje težave zaenkrat še milejše oblke sem se odločila za otroka. Punčka je sedaj strara mesec in pol. Med nosečnostjo nisem imela nobenih težav, delala sem do konca. Določeni simptomi MS so tudi docela izginili ali se delno izboljšali. Tudi porod je potekal po normalni poti. Majhne težave pa so se začele po porodu, nekje tri do štiri dni po njem. Simptomi so se okrepili, predvsem tresenje udov ob naporu, tudi mravljinci so pogostejši, pojavile pa so se tudi težave z vidom, ki jih prej nisem imela. K zdravniku nisem šla, upam da bo zagon, če ga imam, čimprej izvenel. Verjetno tudi ne bi dobila kortikov oz. jih ne bi hotela vzeti, ker želim čim dlje dojiti.
Glede nosečnosti se naj ne boji, kaj bo pa po porodu, pa je verjetno odvisno od vsakega posameznika.
Lp
Čau!
Posledic po porodu prve 4 mesece nobenih pol jih je blo kar neki in so trajali cca. 1 leto od tega sem 5 x dobila infuzije zdaj se je pa to umirilo. Dojila sem pa itak samo 6 m ker našemu detetu se ni dalo več. Tako da tudi glede tega nisem mela problemov. Je pa zadnje tromesečje nosečnosti bilo pa eno boljših obdobij v zadnjih letih tako da jst bi bla kar naprej noseča:))
Ne ni vprašanje občutljivo je čisto logično in je na mestu.
Po moje se za otroka odločiš ko imaš določene stvari v življenju poštimane, partnerja na katerega se lahko 120% zaneseš (vsaj kar se otroka tiče). Ne vem pa zakaj bi morala svoje življenje v celoti prilagodit bolezni naj se bolezen malo prilagaja tudi meni in verjemite se. Nosečnost je bila čisto normalna (čudovito obdobje), prvi meseci po porodu ki so dejansko za prilagajanje vseh pomembi so bili pa tudi čist uredu.
Če enkrat ne bom zmogla vseh stvari je tukaj oče, moja sestra in tudi razne pomoči na domu. Otrok tudi kot veste raste in ni skozi nebogljen in stalno potreben neke pomoči.
Če pa kdaj bom invalidna ne bom pa čisto nič slabša mama kot druge. So mame ki svoje otroke zanemarjajo, so odvisnice od raznih substanc, otroci rastejo v neurejenih družinah in še kaj bi se našlo pa zrastejo tudi v normalne ljudi in ne vam zakaj ne bi moj. Mogoče zato ker imam MS?
p.s.
pa brez zamere če je mogoče malo ostro napisano
Lep večer
Za Tara 74
ja meni se je tudi zdelo tako da se me loteva vse in da tega ni nikoli konec; PA Je vrjemi. Blo je pa vsega dovolj od težke hoje, nisem mogla po stopnicah, desna noga je bila omtvičena, pisat nisem mogla, vrtoglavice, slabost,utrujenost, to da bi norela z otrokom samo sanje (hvala bogu za moža in mojo sestro), do preprostih stvari kot so tuširanje in umivanje zob in še bi se kaj našlo.
Ampak epilog vsega tega je da jst lahko pomivam okna, preživim cel dan sama brez pomoči z otrokom, da druge stvari počnem čisto normalno kot vsi zdravi ljudje.
Da se vrjemi
vsak naj sam presodi ali bo imel otroka lai ne.jaz bi ga zagotovo imel.razlog je pa ta da ob meni stoji oseba ki se nanjo lahko zanesem 100% če sam odpovem..pa ljudje dragi,če imate MS to še ne pomeni da boste čez 5 ali 10 let nepokretni ležali v postelji.vsi vemo da pri MS nikoli ni mogoče napovedati kaj bo čez 20 ali 30 let.pozna osebe ki imajo MS več kot 40 let in še vedno hodijo.treba je biti optimist.
pipi,
če bi tvoja starša razmišljala tako, da zaradi bolezni enega od njiju ne bosta imela otrok, mislim da te ne bi bilo na svetu.
vsako življenje je drugačno in malokdo ima “popolnega” brez bolezni in porihtanega v nulo.
ravno težave nam dajo moč in spremenijo pogled na svet
mislim, da se ravno otrok od mame z MS lahko bolj naučil jubiti življenje in uživati v malih stvareh kot je sprehod v naravi ali pa guganje v parku…da stvari ne jemlje kot samoumevne in se veseli vsakega trenutka v življenju in s tem tudi ZARES živi.
pogumne ste, da ste se odločile vzeti nase mogoče kake dodatne težave, samo da ste dale malemu človeku novo živlljenje.
vsaka vam čast, punce
pa dosti poguma in MOČI še naprej
No, moram se dopolniti: če bi jaz osebno (prosim to je moje osebno razmišljanje) že imela diagnozo MS, gotovo ne bi zanosila. Bolj intenzivno bi se posvetila življenju in partnerju. Velikokrat ljudje razmišljajo tako bom rekla “romantično”, ker sami nimajo izkušenj z boleznijo oz. jim ni treba skrbeti za težko bolnega človeka. Nič ni romantičnega v tem, ko moraš dvigovati odraslega na vozičku. Moram pa reči, da jaz nimam izkušenj z MS, ampak z možgansko kapjo. Pa še to: moj oče je dobil prosto mesto v domu za starejše občane. Vedno bom zagovarjala stališče, da je to bila v naši situaciji najboljša možna rešitev tako za njega, kot za mojo družino.
Lp
osebne mislite da bi se to meni zgodilo ali v moji družini?
meni osebno ne, ampak v družini pa ja. pa je tudi kar osebno,smo vsi pomagali in skrbeli za osebo, ki je bila bolna.
in če ne bi bilo otrok, tudi soprog te osebe ne bi mogel sam porihtat in bi se bolj mučil, kot pa sedaj.
možganska kap, podobno kot pri vas.
meni se ne zdi romantično, da ima oseba z MS otroka, zdi se mi pogumno zaradi tega, ker se lahko zagoni bolj pogosto pojavijo, in pa ta bolezen lahko 30 let traja brez da si na vozičku, lahko si pa že po 5 letih nepokreten.
nihče nam ne da zagotovila, da bomo mi celo življenje zdravi in bomo lahko skrbeli sami zase.
redko kdo je še v starih letih sposoben popolnoma skrbeti sam zase, brez pomoči.naj se zato odločim,d a ne bom imela otrok, ker bi jim utegnila pri 60ih ali 70ih kratiti prosti čas zaradi moje bolezni?
sem pa tudi zagovornica domov, pa ne zaradi tega, da bi se človeka znebil in odgovornost preložil na druge, ampak ker je sokrba bolj redna in tudi bolj strokovna, nekdo je 24/7 pri človeku
pa oprostite, če je zvenelo, kot da vas obsojam
želim vam samo povedati, da se bolezen najbolje premaguje, če ji ne dovoliš, da obvlada tvoje življenje.
nekaj v zvezi z notranjo motivacijo : študije so bile, da ženske ki imajo starejše otroke dalje živijo, zaradi podzavesti, da morajo otroke spraviti h kruhu, bolj pozitivno gledajo na življenje in bolj skrbijo za zdravje. morda je podobno tudi pri “bolehnih” materah
Čisto po naključju sem vas odkrila in res sem vesela,da ste mamice tako optimistične.
Diagnozo ms so mi potrdili pred šestimi leti,na Avonexu sem štiri leta.Na zadnjem pregledu mi je nevrolog rekel naj ne razmišljam o otrocih,ker je potem velika možnost,da bom zaradi napora končala na vozičku.Najprej sem pomislila kako je lahko tako brezobziren.Naj povem,da imam na vsaki kontroli drugega zdravnika in se ne morem nič kaj pametnega pomenit.
Ampak sem si zabila v glavo,da se bova nekega dne z možem odločila za naraščaj.
Zopet ste mi vlili nekaj upanja.
Hvala,l.pozdrav