Pogovor z dr. Milanom Zverom
Delo – Pon, 03.04.2006
Pogovor z dr. Milanom Zverom
Med drugim piše tole:
…Tudi integracija otrok s posebnimi potrebami je za nekaj milijard tolarjev podražila storitev, pri tem pa imamo za to usposobljene posebne zavode – tudi to je bila tudi ena od nedomišljenih sistemskih sprememb….
Kaj porečete na tako razmišljanje???
Luna,
omenjenega pogovora nisem brala.
Je pa zelo nehvaležno glede na del besedila ali iztrgan stavek (če ne poznaš celote) podati svoje mnenje.
Lep podzrav in lep dan, Petra
Njegovo ministrstvo je izdelalo spremembe Pravilnika o razvrščanju otrok s PP, s katerim se zmanjšujejo možne dodatne ure za strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami. (Uradni list 9.3.2006)
Otroci z mejnimi (duševnimi) sposobnostmi sploh niso več upravičeni do dodatne strokovne pomoči (glejte tudi pisma bralcev v zadnji Oni, 18.4.2006) , da je mera polna, pa se po tej spremembi Pravilnika sploh ne morejo več vključiti v redne osnovne šole.
Zmanjša se število ur dodatne strokovne pomoči za vse otroke s PP, razen za dolgotrajno bolne.
Čudno se mi zdi, da se nihče ne razburja!! Jaz se že in to zelo.
Samo polna usta besed o integraciji, v praksi pa bo izgleda šlo spet nazaj
na obdobje izpred 20 in več let.
Kaj pravite ostali?
Pozdravljeni!
Vse se začne in konča pri denarju.
V eni malhi je toliko denarja , kolikor ga pač je.
Problem je v tem, kako je razporejen. S tem, ko je prišlo do premika otrok v OŠ, je šel tudi denar za njimi. V šolah s prilagojenim programom ga je pač adekvatno manj.Zato mislim, da pritisk teh šol ni zanemarljiv.Tudi delo najbrž postane terensko in nekaterim se je verjetno težko seliti iz šole v šolo, pa tudi stane.
Poleg tega je prisoten še kar precej močan glas učiteljev (kar jim dam do neke mere prav),ki se upirajo poučevanju otrok s PP z nezadostnim predznanjem ,kaj šele znanjem. Nihče se ne potrudi , da bi izobrazil vsaj tiste učitelje, ki jim ni vseeno za te otroke in, ki se želijo izobraziti. Prepuščeni so sami sebi.Namreč izobraževanje stane.
No, in tako smo tam, kjer smo bili prej. Miselnost, da je potrebno take otroke “strpati” v neke izolirane javne zavode je ZAME naravnost GROZLJIVA. (Je pa to baje bolj poceni).
Zato, ker sem že zdavnaj presegla okvire naše družbe,ki se tako boji spoprijeti z drugačnimi od sebe, zato ker je potem treba delati. In , če kdo dela, ga je seveda treba tudi nagraditi. Ja, to pa stane, ljudje moji.
Saj bodo kmalu volitve(občinske) in vsi bodo polnih ust. Otroci pa bodo samo sredstvo za njihovo dosego ciljev. Ja, tudi tu je denar ,ampak za politiko!, ki je veliko bolj pomembna kot naši otoci, kaj šele otroci s posebnimi potrebami. Morda pa bo še vmes par referendumov in seveda parada.
Pa lep pozdrav, Vesna# (ki je ob takih vprašanjih naravnost BESNA)
Vesna#,
vašemu razmišljanju je težko kaj dodati. Res se vse konča in začne pri denarju.
Res pa je tudi, da bi se (če bi bile določene stvari bolj povezane in “koordinane” s strani različnih ministrstev) lahko še marskaj bolj naredilo bolje in bolj optimalno.(tudi če gledamo iz vidika otroka, pa tudi denarja). Npr. zgodnja intervencija, različni centri za določene motnje, boljši individualizirani načrti (ne samo za šolsko populacijo), usposabljanje učiteljev, strokovnjakov, prostovoljno delo in … še marsikaj drugega.
Po drugi strani pa je skrajni čas, da se država odloči kakšno obliko izobražavanja želi za različne otrok s pp sedaj in kakšna je vizija za prihodnost – bo to interacija, segragacija, okluzija ali kaj novega… Jaz osebno pogrešam to vizijo.
To je seveda samo moje mnenje.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (20-04-06 22:05)