Selektivni mutizem
Lepo pozdravljeni!
Moja hči (kmalu bo stara 4 leta) je septembra začela obiskovati vrtec. Že na prvih govorilnih urah me je vzgojiteljica opozorila da hči v vrtcu ne govori. Po značaju je bolj zadržana in sramežljiva pa sem mislila saj počasi se bo navadila, ker večjih težav z vrtcem ni bilo. Pa v vrtcu še danes ne govori. Zadnjič pa sem čisto slučajno naletela na forumu na članek o Selektivnem mutizmu. In v tem sem prepoznala svojo hči.
Ker se s to motnjo očitno ne bomo mogli spopasti sami, ampak bomo rabili pomoč psihologa me zanima, če mi lahko priporočite kakšnega psihologa, ki se ukvarja tudi s tem ali pa mi vsaj svetujete kje lahko najdem kakšnega. Smo iz okolice Kranja.
Ko je imela hči pri 3 letih sistematski pregled pri psihologu mi o tej motnji ni bilo nič rečenega (res je da takrat še ni hodila v vrtec), čeprav sem zdravnico opozorila, da je izredno tiha in sramežjiva.
Želim vam lep dan.
Andy Pandy,
ni vsaka sramežljivost že kar selektivni mutizem.
Ne govori tudi s sovrstniki ali le z vzgojiteljico? Kakšna je v stikih z sorodniki,
znanci? Kakšen je njen govor doma?
Že glede na to, da se omenjene težave “vlečejo” že od začetka vpisa v vrtec, je zagotovo potrebno ugotoviti vzrok.
Lahko se obrnete na Svetovalni center v Ljubljani, tam vam bodo znali najbolje svetovati.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
V vrtcu ne govori z nikomer, ne z vzgojiteljico ne z otroki. Kakšno besedo reče samo ko jo pridemo iskat in je torej eden od staršev zraven. Pa še to reče samo adijo oz. kaj podobnega. Ampak ni samo to da ne govori. Tudi v igro se ne vključi. Samo če jo ostali otroci oz. vzgojiteljici dobesedno potegneta potem se igra. Pa jo ostali otroci ne odkljanjajo ali karkoli podobnega sprejeli so jo pač tako kot je, torej da ne govori.
Doma pa je čisto drug otrok. Stalno nekaj poje, se pogovarja z igračami, pove mi vse kaj se je dogajalo v vrtcu. Ima tudi mlajšega bratca in sta prava “kompanjona”. V dobrem in slabem. Tudi s sorodniki normano komunicira (babici, strici in njihove partnerke).
Z drugimi poznanimi ljudmi pa ne govori. Tudi na direktno vprašanje ne odgovori. Mogoče prikima ali odkima. Odvisno od osebe. Če gremo kam na roj. dan kjer pozna vse se ne igra z drugimi otroci pa čeprav bi se rada (ji vidim v očeh) drži se blizu mene.
Vem da ni vsaka sramežjivost selektivni mutizem a za svojo hči sem prepričana, da trpi za to motnjo. Pogovarjala sem se tudi z vzgojiteljico in ji dala prebrati članek o tem in tudi ona se strinja, da ima moja hči to motnjo. Prilagam še link do članka:
LP
Poskusaj poiskati se kaj informacij na kaksnih tujih spletnih straneh in se vsekakor obrni na Svetovalni center. Vseeno pa se mi zdi, da je se preuranjeno govoriti o tej motnji. Morda je le zelo plasna in sramezljiva pred ljudmi, ki jih ne pozna tako dobro. Ne zdi se mi prav, da vzgojiteljica otroka tako pogumno popredalcka in oznaci za celo zivljenje – in to potem ko jo pozna pol leta in otrok prej se nikoli ni bil v vrtcu in se je ona sama s problematiko te motnje seznanila preko enega samega clanka! Narediti mora vse, da se deklica bolj vkljuci in se pocuti varno in sprejeto. Ce jo mora k igri povabiti vsakic, naj jo pac vsakic povabi in stvari se bodo premaknile same po sebi – ce ne cez pol leta, pa cez eno leto. Najbolj enostavno je otroka popredalckati in ga pac pustiti ob strani, “saj je itak nekaj narobe z njo”. Ne glede na to, ali ima to motnjo ali ne, jo je treba spodbujati in se z njo toliko bolj ukvarjati in dolocen napredek prav gotovo bo. Vecina otrok pa se socializacije, igre in druzenja z vrstniki v bolj intenzivnem smislu itak zacne uciti sele v vrtcu.
Sama sem bila v vrtcu glede zrelosti nad drugimi otroki in nisem govorila ne z njimi ne z vzgojiteljicami. Tudi v soli sem bila vecinoma ob strani, pa se sole in sosolcev vseeno spominjam kot zelo prijetnih in sem doma zelo rada pripovedovala, kaj se je dogajalo v soli, ceprav pri vecini iger in aktivnosti nisem sodelovala, ce me niso izrecno zvlekli zraven. Vedno me je zanimala umetnost; tudi danes sem umetnica in tudi, ce se druzim vecinoma z ljudmi, ki so mi podobni in zame velja kar nekaj stvari, ki so v tem clanku omenjene, ti zagotavljam, da nimam nobene kakrsnekoli tovrstne motnje in nisem nikoli zapadla v nobene depresije ali v mamila. Tudi na oder grem povsem brez tezav. 🙂
Vglavnem, kar ti hocem povedati, je, da mogoce tvoja hci ni ravno “moteno posebna”. Morda je le posebna kot oseba. Kolikor oseb, toliko zgodb in tudi ce to motnjo mogoce ima, grem stavit, da ta pri dveh ljudeh ni enaka.
Andy Pandy,
samo ugibanje, ali ima vaša hčerka selektivni mutizem ali ne, je brezpredmetno in mogoče v tem trenutku ni najbolj pomembno. Pomembna pa je pomoč (ki jo vaša hčerka in skupaj z njo tudi vaša družina potrebuje). Zato se obrnite na Svetovalni center v Ljubljani. Tam so strokovnjaki, ki vam bodo znali pomagati in svetovati, pa tudi pravilno “diagnosticirati” otrokovo težavo.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
p.s.
oglasita se po pregledih.
Vsem hvala za odgovore.
Kar se vzgojiteljic tiče smo se malo narobe razumele. Ima dve odlični res topli vzgojiteljici, ki se trudita. In jima ni vseeno.
Kar pa se tiče Svetovalnega centra LJ sem jih že poklicala, pa so mi rekli naj se najprej obrnem na psihologe v Kranju in če tam ne bo uspeha potem naj šele pridem k njim. Tukaj pa mi vse svetujete naj grem direkt k njim. Zdaj pa ne vem ali otrok iz drugih občin nočejo preveč sprejemati, ali imajo tak naval ali moraš biti preprosto “siten” in vztrajen da te vzamejo.
LP
Andy Pandy,
vseeno poskusite na Svetovalnem centru. Bodite vztrajni. Tam imajo izkušnje z različno paleto motenj in težav.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (16-04-06 16:28)
Vi se v Svetovalnem centru enostavno naročite. Seveda boste morali povedati, kakšne težave ima otrok, da vas usmerijo k primernemu strokovnjaku.
Ne pustite se prepričati za Kranj.
Za Svetovalni center ne potrebujete nobene napotnice in ne more “receptor” v Svet. centru odločati ali vi lahko pridete k njim ali ne.
Čimprej se prijavite, ker so čakalne dobe (cca 1 mesec), sploh pa se bliža konec šolskega leta, ko imajo največji dren.
lp, Sasi iz Kranja
Vas čisto razumem,da vas skrbi za vašo hčerkico in iščete najbolje zanjo. Samo nekaj se zavedajte:enkrat ko jo bodo obravnavali,se boste vrteli v nenehnih zdravniških krogih diagnisticiranja in vsega. To vidim jaz pri moji hčeri. Še pred pol leta je bila avtist z najhujšo motno s strani pediatrinje v RA. Šli smo še po mnenje drugi pediatrinji in kaj lahko rečem: čisto razočaranje,ker je naredila z njo samo Denverjev test,potem pa jo je poslala iz ordinacije in diagnozo poslala po pošti ( s tem,da sem ji jaz pustila cel kup izvidov) prepisano iz zadnjega poročila pediatrinje v RA. Me lejte-no coment.
To z diagnozo selektivni mutizem,so pa sumili tudi pri meni,samo da se je pred 37 let drugače reklo tej diagnozi. Spregovorila nisem ničesar z drugimi ljudmi do svojega 8 leta. V vrtcu sem bila najraje sama. Morala bi iti v nadaljne preiskave,toda moj oče ni pustil,ker je rekel zdravnikom,da ne bodo naredili “bebčka” iz mene. Mogoče bi bilo to v današnjih časih avtizem,ali pa ta diagnoza…ne vem?
In kaj je narobe z mano-nič,čisto nič. Tam po 8 letu se mi je odprlo in sem začela govoriti v šoli. Prvi razred sem komaj izdelala (takrat so bile še ocene) potem pa vso OŠ sem bila prav dobra,tako srednjo in faks sem tudi izdelala.
Jaz vam svetujem,ne se zaleteti,dajte punčki čas.
No,da povem o naši “avtistični” hčeri. Zdej naenkrat je ful trmasta,ampak o avtizmu začuda ne duha ne sluha. Toliko o diagnosticiranju.
Vem,da me boste nekateri “spljuvali” da zato so strokovnjaki.Vem da so ampak toliko tega, kot je danes,hočem povedati toliko enih “kvazi” diagnoz in otrok s posebnimi potrebami,kot je danes,mislim da je malo preveč.
Pa menim,da se bo marsikateri sterš strinjal z mano.
anajmad,
škoda, da imate slabo izkušnjo. Vedno poudarim, da je potrebno na pregledih spraševati in spraševati. Da se običajno postavi “ta hujša diganoza”, ki so jo z različnimi pregledi, preiskavami ovrže ali potrdi. Prav zato je potrebno “vrtenje v zdravniških korgih diagnosticiranja”.
Kaj pa ste mislili s “kvazi” diagnozami? Z napredokom znanosti naraščajo tudi naša spoznanja in s tem narašča tudi prevelaneca različnih posebnih potreb. Temu botruje tudi dejstvo, da za vsakega izmed nas sije sonce in da je lahko vsak uspešen kljub svoji motnji, bolezni, težavi…
Gospa Petra,se boste pa tudi strinjali z mano,da toliko poklicev v zdravstvu na novo,ki nastajajo,jih nikoli ni bilo prej. Vem kaj mislite s tem. Je zato,da so strokovnjaki,da pomagajo otrokom s posebnimi potrebami vključno z vami.
samo nekaj je na tem:da eni zdravniki ali takoimenovani strokovnjaki opravljajo takšno delo s srcem in veseljem,eni pa samo,da imajo vzdevek in še enga pacienta več v svoji ambulanti,da lahko opraviči svoje delo in poklic.
Pa če ni res to?????
Andy Pandy,
ko sem brala vaše sporočilo in potem članek, ki ste ga pripeli, me je kar spreletelo. Točno tak je (bil) naš fantek (zdaj star 3 leta 3 mesece). Doma in z nekaterimi sorodniki se je normalno pogovarjal, če ga je kdo drug kaj vprašal, pa je strmel predse in ni nič odgovoril. Tudi če sem mu hotela pomagati in sem ponovila vprašanje, je izjavil samo ‘Ne vem’. Septembra je šel v vrtec – lepo se je vključil v igro in dejavnosti, spregovoril pa ni z nikomer. Med počitkom se je tudi včasih polulal (čeprav je doma tudi ponoči suh), ker ni hotel/zmogel vprašati, če gre lahko na WC. Na sistematskem pregledu pri treh letih sem vse to omenila pediatru, ki dečka dobro pozna, a je rekel samo, da bo že minilo. Mene sicer to ni potolažilo, a imel je prav (tudi pomočnica vzgojiteljice z dolgoletnimi izkušnjami je svetovala, naj ga ne silimo, da mora govoriti – po njenih izkušnjah kakšen otrok tudi celo leto ne spregovori v vrtcu, čeprav se dobro počuti, naslednje leto pa je prava mala čveka). Čez kakšen mesec se je tudi našemu fantu odprlo. Najprej so postali njegovega nenehnega govorjenja deležni še drugi sorodniki (s katerimi prej ni spregovoril), potem pa še nekateri prijateljčki v vrtcu, danes pa se pogovarja že tudi z vzgojiteljicama. V pičlih treh mesecih je sprememba ogromna. Upam, da bo tudi pri vas tako.
Anajmad,
delno se strinjam z vami, da poklici nastajajo zaradi potreb. Po drugi strani pa – tudi zaradi razvoja znanosti, novih spozanj prihaja do specializacije. Preprosto je nemogoče, da bi se ena oseba ukvarjala z različnimi dejavnostmi. Pa to ne nastaja samo v zdravstvu, ampak tudi na ostalih področjih.
Prej se je z celo paleto bolezni, odstopanj ukvarjala samo ena oseba. Nekatere prvine logopedske terapije so poznali že v Starem Rimu, ampak logopedija kot znanost pa se je uverjavila kot samostojna veda s koncem 19. in v začetku 20. stoletja.
To, da oseba delo opravlja s srcem ali brezsrčno, je prisotno tudi v drugim poklicih. Samo v zdravstvu, šolsvti, sociali… kje gre za delo z ljudmi, so stavri lahko veliko bolj vidne, občutljive, pristone…