Moj dve leti star otroček kar naprej in naprej ponavlja eno in isto besedo, za katero niti jaz, niti moj mož nisva nikoli slišala. Beseda se glasi nekako kot “gugdi”. Otrok še ne hodi v vrtec, tako da ne vem, od kod je pobral to besedo. To besedo izgovarja vedno, ko nekaj hoče od naju, vendar to ni hrana, lulanje, kakanje ali kakšna druga fiziološka ali čustvena potreba. V bistvu si želi le pritegniti najino pozornost. To besedo ponavlja tudi vedno, ko zanj nimava časa… Ko sva ga vprašala, kaj pomeni ta njegova beseda, pa je postal agresiven… Kaj naj to pomeni? Je to le vzgojni problem ali imava otroka s posebnimi potrebami?

Micka in Janez,

ne gre za nikakršne vzgojne probleme. Pa tudi, če se otrok sicer »normalno« razvija, ne gre za otroka s pp.

Otrokove začetne besede so lahko podobne odraslih, lahko jih otrok pove na pol ali pa jih »skuje po svoje«.
»gugdi« je lahko skovanka, lahko pa beseda (v kateri je otrok zamenjal, izpustil kakšen glas ali zlog). Kaj je otrok mislil s to besedo, pa boste najlažje presodili sami. Lahko pomeni, da vas kliče, ker želi da naredite nekaj točno določenega.

Med 2. In 3. letim otrok se uri v preciznosti in natančnosti izreke besed. Zato je možno, da bo čez čas ta njegova zloženka prerasla v “pravo besedo”.
Nekateri otroci lahko skovanke (ali posebne geste) uporabljajo tudi dalj časa, tudi do 5. leta in jih šele potem zamenjajo s pravimi besedami ali pa jih opustijo.

Reakcija otroka pa je pričakovana. Do sedaj ste se na »gugdi«, odzivali – sedaj pa ste mu z vprašanji dali vedeli, da ga ne razumete. Boljše, kot da ga sprašujte, kaj beseda pomeni (ker vam ne bo znal razložiti), poimenujte situacije, predmete v okolici. Npr. otrok reče: »gugdi« – vi pa: A bi rad, da te vzamem v naročje?«. Potem pa reagirajte glede na njegove reakcije in govor.

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (18-12-05 20:28)

Sigurno beseda nekaj pomeni, vendar je otrok ne zna prav povedati. Zato postane agresiven, ker je vi ne razumete. Čez nekaj let otroka vprašajte, kaj je ta beseda pomenila in povedal vam bo.

Živjo!

Podobno je bilo pri nas.

Starejša hčerka se je zelo rada igrala igrico, da smo na začetni glas iskali besedo, ki se na taglas začne. Tudi mlajši sin (star je bil nekje 2,5 leta)se je hotel vedno pridružiti in je postavljal glas L. In vse besede, ki so se začele na L niso bile prave in postal je agresiven . Vedno je odgovoril Lam. In ko smo mu enkrat odgovorili Lam ,je bil srečen.Nikoli pa nismo vedeli,kaj v resnici pomeni. Dokler nisem čisto slučajno ugotovila ,da je to njegovo ime-Blaž.
Od takrat smo ga klicali Lam .Njegova agresivnost pa je bila predvsem zaradi tega, ker ga mi enostavno nismo razumeli.

Verjetno je tudi pri vašem kaj podobnega in verjetno bo potrebno še nekaj časa, da boste to ugotovili . Takrat boste presenečeni in se čez čas temu tudi nasmejali. Vsaj pri nas je še danes tako, ko se spomnimo na tiste čase.

Pa lep pozdrav in veliko užitka pri raziskovanju novih besed.

Vesna.

Tudi pri nas je bila beseda Koki nekaj posebnega, pa še kakšna bi se našla. Sicer smo kmalu ugotovili, da tako kliče očka. Tako je sprva pač zaznal to besedo in jo izgovoril po svojih močeh. Kar nekaj mesecev jo je uporabljal, vmes ga nismo nikoli popravljali ali kako drugače poučevali o pravilnosti izgovorjave.

Še pred drugim rojstnim dnevom je vsake toliko časa nekaj momljal, kot da prepeva in pri tem uporabljal roke, priklone itd. Nikoli ni hotel povedati, kaj počne, je pa vse skupaj izpopolnjeval, začel uporabljati razne predmete (knjigo, lep kozarec, svečnik), bolj jasno izgovorjavo besed in kretenj. In vesete kaj je počel? Maševal. Kar dolgo časa je trajalo, da smo to ugotovili.

Potrpljenje in dobra volja, čas bo pokazal kaj si je mali zamislil. Otroci imajo neverjetno domišljijo in sposobnost dojemanja okolice, bolj kot znajo to v besedah izraziti.

Srečno

Midva pa misliva, da to le ni normalno. Naj vam pojasnim, da vedno, ko pokličeva svojega otročka po imenu, odgovori “gugdi”. Na svoje ime se sploh noče odzivati, ampak hoče, da ga kličeva Gugdi! Katastrofa! Ne vem, kje je pobral to ime.

Tudi sama sem se znašla na tem forumu zato, ker sem želela slišati izkušnje drugih, pameten nasvet. Kaj storiti v dani situaciji ali je potrebna strokovna pomoč.

Kot sem že prejšnjič omenila besedo Koki – to je navadno ime za papagaja, s tem, da ga nimamo in tudi nihče v krogu naših prijateljev. Kje jo je našel?

In ker sem omenila ravno maševanje:
župnik je bil Bujna, Kristusovo telo pa Kičo sloto.

Nikakršne povezave z ničemer kar bi se nam zdelo smiselno. Takrat ga je to pač izredno impresioniralo, danes (3,5 let) prodaja, operira, pa še marsi kaj. Govori zelo jasno. Veliko mu beremo in se pogovarjamo. Nikoli se ne pogovarjamo v popačenkah ali pomanjševalnicah.Takše so naše izkušnje.

Vsak otrok je zgodba zase in vi ga najbolje poznate. Morda ga lahko preverite na drugih področjih, s strokovno pomočjo in si tako ustvarite bolj jasno sliko o razvoju svojega otroka, predvsem pa morda pomirite. Trenutki, ko smo v dvomih in ne vemo prave poti so najtežji.

Meni so prispevki namenjeni reševanju mojega problema pomagali, da sem se premaknila z neke mrtve točke razmišljanja in naredila korake, ki so se mi po presoji glede na našo situacijo zdeli najbolj smiselni. In kot pravi knjiga, ki jo ravno berem: za naše otroke se je vredno potruditi.

Srečno

Micka in Janez,

otrok ima “vso pravico” do svojih skovank, zloženk ali pa, da kakšno besedo pove po svoje.

Otrok raste in se razvija počasi. Pri tem se njegov razvoj odvija po določenih tirnicah, a je kljub temu invididualen. Individualne so tudi njegove zloženke ali skovanke. Pa naj se vam še tako zdijo “nenormalne” ali bedaste, so del otrokovega razvoja.

Micka in Janez – na poti odraščanja utegneta “videti” še veliko stvari, ki se vama ne bodo zdele normalne ali ne bodo “tako kot piše v knjigi” ali bodo skregane z vso logiko in razumom … :))

Srečno 2006 in lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (26-12-05 12:09)

Zdita se mi nenavadno zaskrbljena.Opažata še kaj posebnega?