Najdi forum

PRED 10 MINUTAMI SEM PRIŠLA IZ ŠOLE, KAMOR ME JE KLICALA UČITELJICA MOJEGA 9 LETNEGA SINA. IN SICER: KONČAL JE PRVO TRIADO DEVETLETKE IN V ČETRTEM RAZREDU JE PRIŠLO DO TEGA, DA JE NOVA UČITELJICA OPAZILA DA JE SIN NEZBRAN, DA NE DELA NALOG, DA ŽIVI V SVOJEM SVETU, DA MU HITRO PADE KONCENTRACIJA… TE SEM VSE ŽE VEDELA, VENDAR GA JE PREJŠNJA UČITELJICA TOLERIRALA, DA JE ŠE MAJHEN, DA NIMA TAKO RAZVITE FINE MOTORIKE, DA JE ŠE OTROČJI…
NAJVEČJI PROBLEM JE PRI SLOVENŠČINI, KO JE TREBA KAJ NAPISAT… BERE DOBRO, SNOV RAZUME, POVE VSE LEPO – KO PA JE TREBA OBNOVO NAPISAT, NASTANE TOTALNA BLOKADA. NAJPREJ JOČE, KOLIKO JE, NATO ZAČNE PISATI KAR NEKAJ ( SE NE NANAŠA NA OBRAVNAVANO ), DELA POLNO NAPAK IN KO SE GA NA TO OPOZORI, ZAČNE VPITI, NAS ZMERJATI, SOLZE IMA KOT KROKODIL… PREJ SVA SKUPAJ DELALA NALOGE, GA NAGRADILA ČE JE BILO LEPO IN BREZ NAPAK, SEDAJ PA NAJ BI BILI MALO SAMOSTOJNI…LAŽE, DA NIMA NALOG, DA V ŠOLI NISO DELALI NIČESAR POMEMBNEGA…DOKLER ME NI POKLICALA UČITELJICA. V DRUGIH PREDMETIH JE SUPER, TESTI SO BREZ NAPAK, LE PRI SLOVENSKEM JEZIKU – PRI PISAVI JE PORAZNO – KOT DA IMA NEKAKŠNO BLOKADO…. KAJ NAJ STORIM? GA BOM LAHKO SAMA ( S POMOČJO UČITELJICE ) PRIPRAVILA DO TEGA, DA BO LAHKO SAM USTVARIL IZDELEK, KATEREGA JE SPOSOBEN? NI LEN, KAJ JE , NE VEM….KO BEREM TALE FORUM, ME JE KAR MALO STRAH, SAJ SEM NAŠLA PRECEJ ZNAČILNOSTI NJEGOVEGA OBNAŠANJA V NEKEM ČLANKU, KI JE GOVORIL O ASPERGERJEVEM SINDROMU.
KAM NAJ SE OBRNEM? NA ŠOLSKO PSIHOLOGINJO? PRED LETOM SEM GOVORILA Z NJEGOVO OSEBNO ZDRAVNICO, PA JE REKLA, DA NI POTREBE PO PSIHOLOGINJI, VENDAR MI JE ŽAL, DA NISEM VZTRAJALA….MOGOČE SEM TUDI SAMA PANIČNA, VENDAR SEM BILA OB KLICU IN VIDENJU ZADEVE ŠOKIRANA….SMO IZ POSTOJNE
MALI OTROCI MALE SKRBI, VELIKI OTROCI VELIKE SKRBI

Nina,

vidim, da vas je res zajela “panika” – velike črke namreč uporabljamo, ko kričimo.

Ali je težava obnove prisotna le pri slovenskem jeziku? Če bi recimo moral kaj obnoviti pri naravi in to zapisati, bi bil tudi problem? Kje vidite njegov problem? Zna ustno obnoviti vsebino prebranega? Če zna, se težave pojavi samo pri zapisu te vsebine? Kako je z branjem in pisavo drugače (pri drugih predmetih – je tudi “porazno)? Zna svojo pisavo tudi prebrati? Kako je z njegovim govorom? Izgubi včasih rdečo nit, ko pripoveduje (vseeno kaj), skače iz teme na temo, išče besede? Je nemiren in dolgo ne vzdrži pri neki aktivnosti? In zakaj se, po vašem mnenju, težave pojavljajo?
Zakaj menite, da bi vaš otrok imel Aspergerjv sindrom?

Čeprav ste sami vedeli (kot ste napisali), da ima vaš otrok nekaj težav, vas je dejstvo, da vam je to učiteljica povedala (na glas) zmedlo in presenetilo.
Naše slutnje izrečene na glas dobijo “novo” težo in nov pomen, saj vas postavijo pred dejstvo – res je tako, kot smo si mislil ali razmišljali. Je učiteljica v svoji oceni pretiravala ali ne? Na vse zadnje vi najbolj poznate svojega otroka – bolj kot vsi, ki se tako ali drugače z njim srečujejo.

Nina, sedaj pa “globoko vdihnite” in v miru razmislite o mojih vprašanjih.
Zapište jih in se oglasite.
Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (14-09-05 17:28)

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Nina in vsi, ki ste v dvomih…. Kot mati, ki jo je tudi svoje dni grabila panika vam svetujem, da se poskusite rešiti svojih skrbi na način, da izveste… Nič ni narobe z obiskom psihologa. Ampak mogoče pa, da se dokončno pomirite- naročite se pri kakšnemu razvojnemu nevrologu- ta vam bo povedal ali gre za kakšno motnjo ali ne. In tako boste vedeli, pri čem ste.

Sama bi se sigurno obrnila na dr. Macedonijevo, ki je specializirala razvojno nevrologijo v ZDA- M.i.N.D. inštitut. Številka, kjer se boste naročili je 01 5225189.

Mislim, da s takim obiskom pri zdravniku ne naredite otroku nobene škode, sami pa se pomirite. Če je kaj narobe lahko ukrepate, če pa ni pa boste pomirjeni.

Lep pozdrav, ga Petra ( tokrat z malimi črkami )…

Težava pri pisanju se je pojavila pri vseh predmetih, s tem, da je šele sedaj treba napisati kaj več stavkov. Otrok je nemiren, stalno pozablja, kaj je napisal nazadnje, tudi kakšno besedo napiše še enkrat oz. jo ponovi , ker se sploh ne zaveda, kaj je napisal – najbrž ne prebere. Piše grdo, spacano, tudi sam ne zna prebrati nič, saj je vse prečrtano, popravljeno, …
Ko vadiva, zadnji stavek prebere, vendar je to takrat že sploh pozabil, kaj je bil stavek poprej… Ustna obnova ( ko sva brala skupaj ) je temeljita, včasih preveč dolga, saj se dobro spominja, kaj je rekla ta oseba ali ta – se spušča v detaljle, vendar je celotno vse zmedeno. Je nemiren in nikoli ne zdrži dolgo pri neki aktivnosti, edino pri igranju kakšne igrice pri računalniku ( pa še to sem opazila, da on same igrice ne igra zato, da bi prišel do cilja, ampak gleda kakšni so liki, kar nekaj sestavlja, tudi pri poučnih igricah – recimo matematičnih nalogah se nikoli ne potrudi, da bi najprej izračunal in nato poklikal pravilni odgovor, glavno da se ti liki premikajo in opozarjajo. Če je naloga prav, kaj bolje. )
Vedno sem mislila, da je res še otročji, vendar menim da bi pogovor s kakšnim psihologom malo pomagal. Iz panike in radovednosti sem šla na ta forum in ko sem brala izkušnje drugih mamic, sem našla obnašanje v aspergerjevem sindromu ( čisto po naključju ).
Kadar se učiva kakšno snov, jo ponovi ustno in teste za druge predmete piše v redu, pri slovenskem jeziku pa itak ni bilo treba pisati dolgo, ampak par besed, pri nareku nekaj stavkov. Sedaj, ko pa bi moral napisati celo stran, se je zataknilo, saj ni bil sposoben napisati dva pravilna stavka ( njegov spis je bil dolg 4 stavke – nepovezane ), pa še to je pisal celo šolsko uro. Upam, da je to samo neka prehodna lenoba. Aja, tudi pri risanju – še nikoli ni narisal neke risbe povezane, vedno je narisana z eno barvo, tudi pobarva ne natančno, ker enostavno ne zbere malo koncentracije in se potrudi, le da je čimprej narisano. Tako da je v eni risbi vključena npr. roža, grad, par vojakov, malo krvi, kakšna ptica in vse je narisano s svinčnikom, čeprav ima na izbiro kar nekaj barv in je vse nerazločno, skracano.
Še to, velikokrat se razburi za vsako malenkost. Takrat kriči, da je ves rdeč, maha okoli sebe, grozi, da se bo ubil ( ponavadi je to zaradi šolskih obveznosti ).
Mogoče zdaj res gledam vse črnogledo, toda…. Hvala za vaš odgovor

Vesna,

Zanima me ali dr.macedonijeva dela v zasebni ambulanti ali na kliniki. Kaksne so cakalne vrste?

Hvala za odgovor in lep pozdrav
Jasmina

Nisi napisala zakaj sumiš na Aspergerjev sindrom oz. ali opažaš še kaj drugega?
Če je samo to, potem to ni AS. Kar pomisli, se tudi tebi dogaja, da kadar bereš kakšen zdravniški leksikon, da imaš vsako drugo bolezen?
Tudi nas je kot strela z jasnega zadela novica o težavah v šoli – podobnih, kot jih opisuješ ti, ampak je vse že preteklost. Otroka smo vlačili okoli psihologinj, vsaka je imela različno mnenje oz. podala drugačno “diagnozo”, koristi pa ni bilo nobene. Pa tisti njihovi testi npr. WISC, na osnovi katerih si tudi pomagajo k diagnozi. Pri prvi je imel na dveh podtestih podpovprečno št. točko – menda značilno za HP (pri vseh ostalih pa nadpovprečno), 8 in 6 točk (10 je povprečje) in diagnozo hiperaktivnost, čez tri leta pri drugi pa je imel na teh dveh istih podtestih 14 in 17 točk??? Pri prvi je bilo precej nihanj, pri drugi pa precej manj in se ji sploh ni zdel HP. Pri drugem testu bi moral dobiti manj točk (smo bili opozorjeni, da je težji), pa je dosegel še višje rezultate.
Če ga nameravaš peljati k psihologu, ne vzemi vsega za sveto! Tudi učiteljic ne, lahko so zelo netaktne in sprožijo pravo paniko! Naša je že bila, saj ne tiste prej ne kasneje iz tega niso delale problemov in stvari so se počasi urejale same od sebe, tudi koncentracija. Otroci so si zelo različni in moraš dati času čas! Če včasih nekdo odstopa od kalupa ni nujno, da je kaj narobe z njim – zato hiti počasi! Za razliko od ostalih gre našemu v šoli vsako leto boljše, zato tudi jaz danes mislim, da eni dozorijo bolj zgodaj drugi pa te mejnike dosežejo kasneje.
npr. za obnovo ali spis: mi smo mu kupili kasetar. Povedal je poved in jo posnel. Pa spet naslednjo. Vsake toliko časa je prevrtel in poslušal, pa spet nadaljeval. Zdelo se mu je zabavno. Potem je vse skupaj zapisal. Pa seveda branje, branje….Še vedno je v OŠ, teh težav pa ni več – bolj opažam tiste pubertetniške.
Če pa tudi drugače opažaš težave, ga le pelji. Že zato, da se potolažiš.

Meni opis še najbolj ustreza hiperaktivnemu otroku z motnjo pozornosti. Pri tem pa mislim, da lahko zelo veliko pomaga specialni pedagog, ki ga ima pravico dobiti otrok v šoli.

Dr. Macedonijeva dela na pediatrični kliniki- nevrološki oddelek in en dan na teden v ambulanti- ne zasebni, od klinike.
Kolikor vem sedaj že naročuje proti koncu oktobra. Pokličite jo takoj- jutri ali v ponedeljek- da se naročite. Ali pa jo celo prosite, če lahko prej- to pa ne vem kako bo lahko.

Ona ne dela le na področju avtizma in njegovem spektru ampak na vseh razvojnih motnjah- tako da je v bistvu specialist za vse.

Popolnoma enako sem jaz opisovala svojega sina in verjetno bo tudi vaša diagnoza podobna (hiperaktivnost). A ne vzami tega tako tragično. Imela boš sicer precej več dela in porabila boš več živcev, sem pa skoraj prepričana, da se bodo stvari počasi, počasi začele urejati. Ti si tista, ki najbolje pozna svojega otroka, zato razumi, da tudi psihologinje nimajo čarobne palice, ki bi vse uredila. Lahko ti dajo napotke za nadaljno delo, ni pa nujno, da bo “vžgalo”. V tisti uri na mesec tudi ne morejo kaj dosti narediti. Včasih ti ponudijo Ritalin tablete, na kar mi nikoli nismo pristali. Lahko se povežejo s šolo, da dobi določene ugodnosti oz. obravnavo. Je pa to dolgotrajen postopek tako, da je pri nas prej prišlo do izboljšav (tudi oni včasih bolj svetujejo, da se poizkušaš dogovoriti z razredničarko). S šolsko psihologinjo pa nimamo izkušnje, morda lahko kaj več pomaga na licu mesta?
Začnita z majhnimi cilji (npr. osredotočita se na vsebino spisa in pisave sploh ne opazuj! – pri nas je bilo tako 2 leti, sedaj pa ima zelo lepe zvezke), znižaj kriterije in jih zelo, zelo počasi višaj (ne opazi vsake napake, ne zahtevaj popolnosti), drži se dogovorjenega, vedno ga pohvali (to zelo potrebuje, a bodi pri tem realna!), opazuj otroka in poskušaj ugotoviti njegov stil učenja, kaj mu pomaga pri težavah npr. preberita kratko pravljico in jo obnovita. Če pozabi, naj bere po odstavkih. Pri obnovi bo verjetno predolg. Potem naj ponovno prebere en del in zahtevaj, da to pove na kratko, v čim krajših stavkih! Sprva mu pomagaj, da vidi, kaj sploh misliš. Lahko tudi posnameta.
Druga možnost je “predvajanje slik” v možganih (zaradi vrstnega reda). Od začetka si lahko pomagata z risanjem sličic npr. Rdeča kapica
– sl.1 – hodi v gozd s košarico
– sl.2 – sreča volka
– sl.3 – volk požre babico
itd – slike so le simbolične (jih lahko hitro nakracaš – tudi ti)
Potem naj s kratkimi stavki pove obnovo na osnovi sličic. Kasneje naj si sličice le predstavlja.
Načinov je ogromno, kaj pomaga, pa boste morali odkriti sami. Vsekakor se pogovori v šoli z razredničarko. Takih otrok je ogromno in večina učiteljev te težave pozna. Pa še drugi ukrepi:
– v razredu naj sedi spredaj
– uvedita beležko: že v naprej mu napiši datume za cel mesec in razdeli na prostorčke. Tja naj vpisuje npr. kaj je za domačo nalogo itd. Če ni nič, mora napisati NIČ. Ob koncu pouka mora dati razredničarki za podpisat (delajte na tem, da se bo spomnil sam) – to lahko traja več mesecev
– obveščaj učiteljico in jo prosi za sodelovanje (npr. če ti ne boš polagala pozornosti na grdo pisavo, naj je tudi ona ne! – najprej dosežite in utrdite en cilj)
– domeni se, če bo kriza, da včasih pač ne bo kakšne domače naloge – naj bo to sicer izjema (pa tega ne povej njemu), a pri tem spoznanju sem sama bila prepozna in preveč zahtevna. Zato ti svetujem, naj ne bo vse samo šola. Našemu se je zaradi tega popolnoma uprla, tudi on je bil zelo razburljiv, grozil s samomorom. In nič čudnega, saj smo cele dneve delali samo za šolo – tudi meni se je že mešalo, poleg tega pa se mi je smilil, saj ni imel časa za nič. To mi je dalo misliti in potem sem si rekla, bo pač dobil kakšno slabšo oceno, saj zaradi tega ne bo konec sveta. A vseeno pazi, ne govorim o podpiranju lenobe (še vedno redno kontroliram zvezke, naloge…drugače popusti), to dopusti le takrat, ko res vidiš, da je preveč – na obveznosti pa ga moraš navaditi!
Predvsem bodi potrpežljiva. Pri nas so se stvari lepo uredile. Tudi jeza – verjetno zato, ker ima vsako leto več prostega časa. Vidim, da sedaj že raje hodi v šolo – ker mu gre vedno bolje. Izginil je tudi obup, da tega on ne more, ker je preveč, saj je spoznal, da je lahko tudi uspešen – in to je ZELO pomembno. Morda celo najbolj od vsega!
Še enkrat, bodi zelo vztrajna, potrudi se in še bolj spoznaj svojega sina, veliko se pogovarjajta, pomagaj mu… To je dolgotrajen proces, ne pričakuj takojšnjih rezultatov (ti otroci zelo nihajo pri delovnih učinkih), a se zelo izplača.

Nina,

Tako kot ste opisali otroka – gre najbrž za hiperkinetični sidrom (motnje pozornosti in koncentracije). Glede na opisano bo vaš otrok potreboval dodatno pomoč pri šolskem delu, za kar bo potrebna odločba o usmerjanju. Z širjenjem šolske snovi, se utegnejo težave, ki jih opisujete le še stopnjevati.
Če imate v šoli psihologinjo, pedagoginjo ali defektologinjo, se obrnite nanjo. Ta vam bo postopek usmerjanja tudi podrobneje razložila. Sicer je tako, da se prepisan, izpolnjen obrazec odda na Zavodu za šolstvo, otroka pa potem pregleda komisija, ki izda odločbo o usmerjanju.

Najbrž boste imeli še kakšno vprašanje, pa le na dan z njim…

Lep pozdrav, Petra

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Pomoč,
hvala za vaše bogate izkušnje.

Lep pozdrav, Petra

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

New Report

Close