Pozdravljeni!

Mogoče se vam bo tole “vprašanje” zdelo čudno, pa vendarle…

Včeraj sem imela kar nekaj sestankov na to temo in med drugim je bilo tudi rečeno, da naj bi se zaradi pomankanja sredstev ta zakon drugo leto ne “izvajal”.
Sama sicer ne vem kako bi to bilo mogoče- pa vendar- baje naj bi se že letos prekoračila “predvidena” kvota otrok, ki naj bi bili deležni takega usmerjanja, ki jo je država predvidela.

Zna kdo povedati kaj več o tem?

Vem, da je v svetu trend naraščanja najrazličnejših motenj- npr. razvojnih- in vem, da na žalost včasih nismo imeli podobnega zakona, ki bi otrokom omogočal takšne usmeritve kot danes. Vendar pa- če je to njihova pravica, če gre in ravna v tej smeri vsa Evropa… ali imajo možnost “zamrzniti” izvajanje zakona?

Mogoče sem vprašanje oz. problem narobe formulirala- pa vendar mislim, da razumete kaj želim vprašati.
lp,
Vesna

Vesna,

delam v OŠ, na delovnem mestu, na katerem prejemam informacije kot prva, predvsem te o obsegu dejavnosti za naslednje leto, pa tega, kar pravite še nisem zasledila. Vem pa, da se veliko govori o pretiranem obsegu DSP na šolah.

Problem, ki ga navajate je zame kot dvorezen meč. Na eni strani povsem podpiram vse oblike DSP, na drugi pa me skrbi ali je resnično “razdeljena” tako, kot je to potrebno. Strinjam se, da je več odkritih in seveda opredeljenih težav, motenj, specifičnosti pri otrokih. Zato potrebujejo prilagoditve. Zato vtis, da je tega več kot nekoč.
Obenem pa ne smemo svojih otrok prehitro opredeljevati kot otroke s PP. Prej bi rekla, da je potrebno najti in uvajati sistemske rešitve, ki bodo npr. vrtec, šolo … bolj približale današnji mladini, njihovemu načinu življenja, njihovi prihodnosti. Prepričana sem namreč, da se je ob tolikšni spremembi načina življenja, življenjskega okolja, možnosti, tehnologije in če hočete tudi tega, kar si želimo, cenimo, kar “lahko dobimo”, če le imamo denar … izgubil pravi občutek za vzgojo in izobraževanje otrok. Želimo hitre, preproste rešitve. Prepogosto želimo, da nekaj opravijo za nas drugi (ker sami več ne zmoremo, ne znamo, nimamo časa). Ob vsem tem pa se osnovne človekove potrebe seveda niso spremenile kaj dosti. Še vedno (otroci in odrasli) potrebujemo predvsem zadovoljitev osnovnih fizioloških potreb, varnost, sprejetost, potrditve in možnosti, da razvijamo svoje potenciale. Torej spremenil se je le način zadovoljevanja naših potreb, ne pa tudi njihova vsebina. Okolje v katerem živimo pa se tako hitro spreminja, da ga , po moji presoji, zelo težko obvladujemo. In če nam, odraslim, ni jasno, kaj naj počnemo, kako, kje, kdaj, kaj je prav in kaj ni, kaj so prave vrednote, kaj virtualne … kako naj to presojajo naši otroci. Staršem olajšuje vzgojo jasnost, trdnost, preglednost v življenjski realnosti, jasna predvidenja in želje za prihodnost naših otrok, toda današnje okolje, katerega edina stalnica je pravzaprav sprememba, temu ni naklonjeno.
Osebno sem prepričana, da mnoge težave otrok (ki seveda dajejo sliko npr. motenj) izvirajo prav iz te stiske in stresne življenjske situacije nas staršev.

Se pa z vami povsem strinjam, da je DSP potrebna, da je integracija prava smer. Prav pa je tudi, da je dodeljena otrokom in učencem, katerim je po strokovnih merilih namenjena. V nasprotnem primeru se nam bo zgodilo ravno to, kar pište vi. Administrativno bo omejena in potem nas je lahko res “strah”, da je ne bodo dobili otroci in učenci, ki jo resnično potrebujejo, ki jim je potrebna in seveda namenjena.

Težko si predstavljam, da bi se Zakon o usmerjanju OPP karkoli spreminjal, še posebej ne za prihodnje šolsko leto (saj za to najbrž sploh ni več časa – za celotno proceduro), lahko pa se pojavijo naročila, priporočila in seveda strokovno argumentirane zahteve, da se naj DSP dodeljuje v okviru svojega namena.

Če se bo DSP “preveč razširila” bo s tem izgubila svojo vrednost, namen, strokovno utemeljitev in s tem bodo največ izgubili (zopet) prav tisti, ki jim je resnično potrebna.

Lepo pozdravljeni
Francka

Se popolnoma strinjam z gospo Francko. Veliko je staršev, ki dajo vlogo za obravnavo svojega otroka kot otroka s posebnimi potrebami, samo zato, ker dosega slab učni uspeh. Doseganje slabega učnega uspeha pa ni vedno posledica zgolj slabših intelektualnih zmožnosti ali kakšne bolezni. Velikokrat gre samo za slabe delovne navade in odsotnost zanimanja za učenje. Tako so bili v Ljubljani lansko leto zasuti s 400-timi vlogami staršev.

Glede na to, da sedanja vlada išče najrazličnejše možnosti za ukinitev po njihovem mnenju prevelikih stroškov, je čisto možno, da bodo spremenili tudi Zakon o usmerjanju. In tu bodo spet potegnili kratko učenci s posebnimi potrebami.