obup
Tudi mi imamo podobno izkušnjo: kar nekaj časa je otrok pripovedoval o pripombah, ki jih sliši s strani učiteljice in ki so prestopile mejo padagoškega ravnanja tako z otroci kot z otroci s posebnimi potrebami, ki res potrebujejo več potrpljenja in ZNANJA.
Ocenila sem, da ne bo dovolj razgovor z razrednikom, zato je bil sklican sestanek: ravnateljica, pedagoginja, socialna delavka, specialna predagoginja ter midva z možem. Glede na to, da sva zahtevala sestanek je bilo predlagano, da se pogovorimo o konkretnih pripombah. Bilo je zelo neprijetno vendar pa potrebno. Učiteljica je sicer pripombe zanikala, vendar sem prepričana da so bile izrečene.
Razmere so se umirile, pripomb do mojega otroka ni, vendar mislim, da če je učiteljica kot osebnost taka, da otroke ponižuje in šikanira ter dela razlike med njimi, se ne bo spremenila. Le zdržati moramo do konca šolskega leta.
Sicer pa se med učitelji vedno najdejo taki, ki ne znajo delati z otroci.
Sedaj vem, da bi morala po prvih pripombah opraviti razgovor z razredničarko, tako pa so šle stvari predaleč.
Ugotovila sem, da moram še več komunicirati s šolo ter vsako stvar, ki ni jasna, zahtevati pojasnilo.
Lp, Sasi
Pika,
Tudi jaz sem mama in tudi jaz sem že šla iz šole z »praznim« občutkom, da nisem nič dosegla, da me niso slišali, da sem »poražena«, da bi morala za otroka narediti še kaj, da ni bilo pravično, prav in še in še. In najbrž bom to še kdaj čutila.
Ko sem se pomirila sem vedno ugotovila, da nisem šla na razgovor dovolj dobro pripravljena. Šla sem bolj ali manj razburjena, večkrat jezna, z občutkom, da moram »stvari urediti« in podobno.
V šoli pa so me »razorožili« mogoče z informacijo, ki mi jo sin ni povedal. Pa ne, da bi se jezila nanj – saj vsega on ne vidi tako kot množica drugih ali kot odrasli, on mi je samo povedal svojo plat zgodbe, včasih tudi tako, kot sem jo želela slišati jaz. Razumela sem ga.
Danes ne grem v šolo, če mi, kolikor zna in zmore, ne pove vsega, kar se spomni. Vedno mu rečem, povej vse – tudi tisto, kar je tebi neprijetno – samo, če vem vso resnico, tudi ta boleči del – te bom lahko mirno zagovarjala. In večinoma mi uspeva (ne vedno).
V šolo je dobro iti takrat, ko nam je čisto jasno, kaj nas moti in s predlogom, kaj pričakujemo.
Kakšna je bila pri vas situacija? Predpostavljam, da ima vaš otrok odločbo otroka s PP in tako podaljšan čas pisanja. To velja tudi za predmete pri katerih ga poučuje učitelj, ki sicer ni vključen v tim. Njegova zakonska obveza je, da upošteva odločbo in prilagoditve, ki so zapisane. Torej mora pri vašem sinu že zaradi svoje strokovnosti in poslanstva, ki ga opravlja izvajati prilagoditev, brez da bi to »očital« vašemu sinu. To sodi v njegovo delo tako kot mora voznik avtobusa menjati prestavo, brez, da bi se jezil, kolikokrat mora menjati. Hočem reči, da sploh ni vprašanje ali bo ali ne bo opravljal neko aktivnost. K temu ga zavezuje zakon.
Če imate občutek, da se ne morete pogovoriti z dotičnim učiteljem, če menite, da ima vaš otrok »slab občutek« na tej osnovi, je nujno, da se o tem pogovorite s svetovalno službo ali tistim učiteljem, ki je vodja tima, lahko tudi skupaj z ravnateljem. V kolikor se pristop učitelja ne spremeni bi bilo smiselno napisati pritožbo na Zavod za šolstvo (ali drugi institucijo, ki je odločbo izdala) v zvezi s temi dogodki.
Pa še to. Na vaše pismo sta do tega trenutka odzvali še dve mami. Vendar vam njunih pisem ne morem posredovati pred ponedeljkom.
Lep pozdrav
Francka