Hiperaktivnost – še 1x
Pozdravljeni!
Za začetek v nadaljevanju objavljam tekst, ki sem ga pripravila za revijo PANIKA, ki je izšla v septembru 2004 in ki na kratko povzema našo zgodbo!
____________________________________________________
OTROK S HIPERKINETIČNO MOTNJO V RAZVOJU
Sem mati desetletnega fanta s hiperkinetično motnjo v razvoju, ki se v njegovem primeru kaže predvsem na vedenjskem področju. Otrok je bil že v vrtcu zelo živahen in težje vodljiv, zato smo v zdravstvenem domu obiskovali pedopsihiatrinjo, kjer smo se prvič srečali s pojmom hiperaktiven otrok.
Ob vstopu v prvi razred devetletke so se pojavili resni problemi. Otrok se namreč v novem okolju, obkrožen z novimi ljudmi ni znašel. Svojo nemoč je kazal z agresivnostjo do drugih otrok, kletvicami, nevodljivostjo – skratka z nesprejemljivim vedenjem v šoli. Težave v šoli so se stopnjevale do skrajnosti, zato je bila sprejeta odločitev, da se otrok hospitalizira. Otrok je tako prenehal hoditi v šolo ter doma čakal na sprejem na pedopsihiatrični oddelek. Čas hospitalizacije (3 mesece) je bila izredno težka izkušnja za celotno družino, predvsem pa za otroka, vendar glede na situacijo do katere so se razmere stopnjevale, očitno edina rešitev. Nevzdržne razmere so bile prekinjene, pa tudi doma smo po vseh zapletih začeli nekako na novo graditi odnose.
Otrok je potem nadaljeval šolanje z delnimi prilagoditvami pri pouku. Pred poukom jemlje Ritalin. Otrok sedaj obiskuje peti razred devetletke. Šola kaže veliko razumevanja za otrokove težave in sodeluje s Svetovalnim centrom v Ljubljani, tako da so se stvari kolikor toliko normalizirale.
Glede na to, da sva z možem pogrešala svetovanje strokovnjakov z izkušnjami, smo se na lastno željo usmerili po pomoč v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski ulici v Ljubljani. Poleg strokovnega svetovanja so nama z možem precej pomagala tudi predavanja v Šoli za starše, saj sva predvsem v času hospitalizacije otroka, pogrešala izmenjavo mnenj s starši otrok s podobnimi težavami.
Veliko lažje bi bilo, če bi imela družba razumevanje za težave otroka. Vendar pa se otroku na pogled ne vidi, da bi bil kakorkoli prizadet, kar pri ljudeh običajno vzbudi sočutje ter spodbudi strpnost. Ljudem otrok na pogled deluje kot nevzgojen otrok, ki potrebuje trdo roko. Pa vendar ne moreš vedno nekomu razlagati, da ima otrok motnjo v razvoju in potrebuje ogromno potrpljenja ter prilagojenega ravnanja. Poleg tega ob razlagi, da ima otrok težave, vsi takoj pomislijo na to, da ima učne težave ter je manj inteligentnem.
Pa to sploh ni res, moj otrok nima učnih težav, prav nasprotno: otrok je zelo radoveden, veliko stvari ga zanima, matematika mu gre zelo dobro, angleščina mu je zanimiva; nasploh ima rajši učne predmete kot pa vzgojne (likovni pouk, glasba, …). Pri pouku se bolj pozna slabša koncentracija ter grafomotorika.
Družinsko življenje nenehno prilagajamo otroku: ne družimo se z ljudmi, ki otroka ne sprejemajo takega kot je, marveč ga imajo za nevzgojenega, ne hodimo na prireditve in na kraje, kjer vemo, da se otrok ne znajde in bi lahko prišel v konflikt z drugimi.
Otroka ob pozitivnih zadevah pohvališ, spodbujaš močna področja, na katerih je uspešen, pa vendar je otrokova samopodoba slaba, saj mu vedno nekaj prepovedujemo in dopovedujemo.
Večkrat imam občutek, da se vrtimo v nekakšnem začaranem krogu: otrok naredi napredek, osvoji vedenje, ki je bilo moteče, pa vendar se vedno znova pojavljajo nove motnje. Poleg tega je otrok starejši in večji, okolica ima vedno manj razumevanja.
Prebrala sem kar nekaj literature o hiperkinetičnih otrocih, predvsem pa priporočam knjigo Eksploziven otrok, dr. Richard Green-a.
Ob vsem trudu, ki ga vlagam v svojega otroka, me še vedno spremlja občutek krivde. Želim si, da bi bila ob otroku vedno dosledna, polna razumevanja in potrpljenja, da bi lahko pravilno reagirala. Pa vendar si ob vseh naporih le človek, obremenjen z vsakdanjimi obveznostmi v družini, službi in na drugih področjih.
______________________________________
Tekst za objavo je bil napisan decembra 2004, ažurirala sem le otrokovo starost ter razred, ki ga obiskuje.
Trenutno se mi postavljajo naslednja vprašanja:
– otrok seveda za pouk jemlje Ritalin. V šoli pravijo, da učinkuje. Midva z možem seveda nisva navdušena, vendar v svetovalnem centru utemeljujejo, da imajo dobre izkušnje ter da ima za otroka ogromno dobrih ter praktično nič negativih učinkov. Večkrat sem že pomislila na alternativne metode, vendar z otrokom ne želim ekperimentirati. Poleg tega ne upam sama prekiniti z Ritalinom, ki verjetno ne gre skupaj z alternativo.
– v obdobju, ko imamo težavna obdobja, tako v šoli kot doma najbolj pogrešam kakšno skupino strašev, ki bi se ob vodenju kakega stokovnjaka srečevala (mogoče 1x mesečno) ter predebatirala svoje težave in izkušnje pri težavah otroka. V Svetovalnem centru v Ljubljani sicer deluje Šola za starše, to so predavanja z različnimi temami. Glede na to, da je otrok s HKS veliko mislim, da bi bila taka skupina zelo dobrodošla.
Vnaprej se vam zahvaljujem za vaše odgovore in mnenja ter vas lepo pozdravljam!
Sasi,
zelo podpiram vaš predlog in zelo verjamem, da bi bila takšna srečanja (lahko rečemo samopomočniške narave) ugodna za veliko staršev in še več otrok.
Ni boljšega “zdravila” kot vedenje, da nas nekdo čisto zares in iskreno razume in podpira.
Prepričana sem namreč, da lahko skupaj z drugimi prej in lažje uvidimo kaj in kako nekaj razumemo, kako (smo) ravnamo, kje smo se zapletli in samo zato, ker nismo “videli” tega, kar lahko v naših odzivih in ravnanjih opazijo drugi, poslabšali situacijo.
V skupinah gre predvsem zato, da nam drugi sporočijo (kot ogledalo) kaj je bilo v ozadju našega doživljanja in ravnanja. Sami mnogih motivov in povodov ne moremo prepoznati (ali si priznati). Prav zato je skupina, ki ji zaupamo in v kateri se počutimo varno tako zelo dragocena. Če razumemo sebe veliko lažje razumemo otroka, prepoznavamo situacije itd.
Moram reči, da ni nujno vedno potreben strokovnjak za takšne skupine, lahko je lahko ni. Od strokovnjaka se vedno pričakuje, da bo nekaj razrešil, dal pravilen odgovor, presodil o nečem, mogoče tudi to, da bo prevzel del neke odgovornosti.
Nekdo mora samo prevzeti organizacijo in informirati zainteresirane ljudi, torej kdaj in kje bi se srečali vsi, ki imajo podoben cilj. Seveda se potem skupina strukturira (nekaj pravil – med njimi nujno tisto, ki pravi, da se izven vaše skupine ne govori o intimnostih, imenih, skratka nič takega, kar bi posameznika identificiralo)
Že samo na našem forumu je bilo veliko staršev, ki se srečujejo s HA. Mogoče bi bili zainteresirani le-ti. V začetku tudi ni nujno, da vas je veliko. Pa tudi sicer menim, da tovrstna skupina naj ne presega 10 do 12 članov.
Kakorkoli, vaš predlog je dober. Upam, da se vam bo kdo odzval. Strokovnjake pa lahko povabite na vaša srečanja glede na temo, ki jo obravnavate.
Želim vam veliko uspeha.
Lep pozdrav
Francka
Jaz bi bila za srečanje. Postalo sem zelo otopela do vsega in čutim, da mi zmanjkuje energije, posebej, ker želim zaključiti osebne cilje in to se tudi pozna na družini. Vsi trpimo, ker jaz kot dežurna rešiteljica v družini ne rešujem situacije. Počasi mi postaja vse že tako vseeno, da bi sina najraje dala za nekaj časa v rejo. Vem, hudo in to pravi oseba, ki je v življenju vse hudo že prestala. Polhn kufer imam vsega. Res. Ko sem sinu reklu, da bomo spet začeli z Ritalinom je spet rekel, “Tega si ne želim, vem da lahko zmorem sam.” in mu zaupam in si tako želim, da bi mi pokazal, da zna. Ko pa sem bila ta teden pri šolski psihologinji, ker sem psihično popolnoma izčrpana, mi je rekla, da sva s sinom spet zamenjala vlogi, spet mi on govori, kaj želi in ne sledi mojim navodilom, jaz pa sem vedno verjela v to, da je nekaj najlepšega, da pustiš otroku, da razmišlja z lastno glavo in postaja tako osebek.
Dogovorimo se za srečanje, tokrat ne bi rada modrovala po elektronski pošti, mislim, da je srečanje naslednji korak.
Sade
[email protected]
Sade,
prav je, da otroci izbirajo in sprejemajo odločitve ter, da seveda okušajo posledice (dobre ali manj ugodne). So pa tudi stvari o katerih vendarle ne morejo odločati otroci. Ali ni tudi zanj “neuspeh”, če si srčno želi in tisti trenutek tudi trdno verjame, da bo zmogel. Toda HA ni nekaj kar bi lahko otrok nadzorova,l če si tako želi. In prav tu potrebuje trdno, odločno in s tem tudi varno referenčno osebo.
Zelo, zelo si želim, da vam uspe to s skupino. Mogoče bi bilo za začetek dovolj že to, da sta dve.
LP
Francka.
Tudi jaz sem za. Moj sin je sedaj star 15 let, obiskuje srednjo šolo, na Ritalinu je 4 leta. Najine izkušnje radevolje preneseva še drugim.
Predlagam, da se prvič srečamo nekje v Ljubljani (recimo na čaju v kavarni Union). S seboj prinesemo dobro voljo in predloge. Primeren dan bi bila sobota dopoldne.
P.S.
Sade, jaz sem pred kratkim dosegla 7.stopnjo izobrazbe. Moje šolanje je bilo spodbuda sinu.
Dopovej sinu, da Ritalin pomaga njemu, samo njemu. Sin si brezmejno želi premagati svoje možgane. Pa ne gre in verjetno brez pomoči zdravil vsaj do konca pubertete ne bo šlo. Njegovi možgani delujejo drugače, povej mu to. Ni neumen samo funkcionira drugače. Sam mora to drugačnost razumeti, sprejeti. Psiholog in/ali psihiater ga ne prevzgaja. Njemu, staršem in učiteljem pomaga razumeti težave.
Tole izjavo mojega sina po nekaj mesečni uporabi Ritalina pišem že drugič: “Končno mi misli ne bežijo drugam, končno lahko dokončam vsaj pol kontrolke ! Ti sploh ne veš kako je, če se počutiš kot računalnik z odprtimi tremi Irci hkrati. Pol se pa še zresetiraš. Ko se spet zberem, je ure konec. Zopet ni šlo, pa vse znam. Kako naj povem specialni pedagoginji, mami…”
Veš, ko sem začela hoditi po poti hiperaktivnega otroka sem vprašala specialno pedagoginjo na šoli, če so že imeli kakega podobnega otroka.
Odgovorila je:” Že, že ! Vaš me ravno te dni spominja na našega učenca, ki je pred dnevi dobil Prešernovo nagrado. Komaj smo ga stišali skozi osnovno šolo, vpisal se je v 2 letni poklicni program, potem v srednjo, na fakulteto…” Moje naslednje vprašanje je bilo:” Kako so pa starši zdržali ?”
Odgovorila mi je, da niso – zakon je šel narazen.
Brez panike ! Z možem in vsemi tremi otroci smo se vsedli za mizo in se odločili, da se to nam ne bo zgodilo. 8 let vsponov in padcev je za nami. Sin je iz zadnje smeti v razredu postal eden najboljših učencev. Družina je povezana bolj, kot prej.
Kmalu se vidimo, kajne ?
Dejmo se res dobivati. Ljubljana je ok. Sobota dopoldne pa ne, ker so vikendi naši. Sicer pa se lahko o tem pogovorimo zasebno. Sasi in 40letnica, pišita mi na mejl, ki ga najdete v povezavi imena, pa se točneje zmenimo.
Bogve, kdo vse se bo še opogumil? Dejmo, naredimo korak naprej!
Sade
(sem postala spet dobre volje, ker vidim, da je še upanje)
Seveda je še upanje!
Pa saj sploh ne moremo obupati, pa če je vse skupaj še tako težko in brezizhodno!
Pri nas je situacija TRENUTNO v redu, v najhujših trenutkih pa predlagam branje knjige Exploziven otrok (če ima človek toliko moči, da še lahko bere seveda).
Še boljši bi bil seveda pogovor s skupino staršev, ki ima podobne težave!
Starši otrok s HKS
POMAGAJMO SI – tako bomo najbolje pomagali svojemu otroku!
Lp, Sasi
Spoštovane Sasi, Sade, 40letnica
Resnično sem vesela vaše odločenosti, da se organizirate.
Mogoče bi bilo prav, da na forumu objavite kdaj in kje se srečate, da se vam lahko pridružijo še drugi (resni) zainteresirani. Po moje se vam tudi lahko priključi kdo, ki nima otroka s HA, ga pa to področje zanima. O tem se lahko pogovorite šele na prvem srečanju – treh mam, če sem vaša pismo prav razumela.
Dovolite mi, da vam napišem nekaj organizacijskih predlogov:
1. Vse, kar se boste pogovarjale naj ostane med vam oz. če želi kdo komu izven skupine kaj pripovedovati mora govoriti tako, da nikoli ne pove ničesar s čimer bi lahko obelodanil identiteto druge osebe, njene družine, službe, otroka ipd.
2. Določite si čas trajanja. Tudi za prvo srečanje. Naj bo npr. omejen na uro ali uro in pol in potem resnično zaključite. Če bodo srečanja predolga (neomejena) si boste največje stiske povedale, potem se vam bo zdelo, da je malo bolje (odleže) in ne boste več čutile potrebe in obveze srečevati se (naenkrat bo mnogo stvari pomembnejših kot srečanje). Morate pa vedeti, da bo napetost popustila le za krajši čas, stiske se bodo vrnile ve pa boste imele za seboj bolj neugodno izkušnjo s srečanji = saj smo le klepetale, nič konkretnega dorekle, nič spremenile. Se ne splača.
Zato naj nekdo skri, da se delo v času, ki ste ga določile tudi zaključi – ne preveč podaljševati, tudi ne krajšati in predvsem NE ZAPUŠČATI TEME!!
3. Srečanje strukturirajte: KAJ IN KAKO DELAMO:
– najprej se predstavite – na kratko
– nato naj vsaka pove neko težavo, stisko, problem (tu pazite – vsak pove toliko kot čuti, da želi – treba je poskrbeti zase) – brez prekinjanja, dodatnih vprašanj, pripomb ali česarkoli, kar bi lahko pripovedovalko zmedlo. Če sta na srečanju oba starša naj vsak izbere svoj problem (ali istega iz drugega zornega kota.). V tem primeru žena ali mož ne sme dopolnjevati, prekinjati, spreminjati partnerjevo pripovedovanje. Samo posluša!!!
– Odločite se za en problem, ki se zdi skupini najbolj zanimiv, je najbolj blizu vsem ali pripovedovalec posebej prosi, da se o njem pogovarjate.
– Član naj še enkrat opiše svoj problem (osvežitev spomina, usmeritev pozornosti na izbran problem)
– Vsak član naj potem pove svoje videnje, mnenje, izkušnjo, stališče do opisane situacije (Jaz bi rekla, Jaz vidim to takole, Jaz sem opazila, da si postala čisto bleda, ko si tole pripovedovala …., postavljate vprašanja itd.). pri tem bodite zelo, zelo spoštljive, ne dajajte receptov pač pa govorite o svojih opažanjih, podobnih izkušnjah.
– Vprašajte se, kaj lahko »lastnik obravnavanega problema naredi«. Naštejte zamisli, ideje, on/ona pa naj jih npr. razporedi glede na to, katera se ji zdi ta hip najbolj zanimiva, uporaba, primerna, skratka, kaj bo poskusila. Pri tem sploh ni važno kdo od članov je kaj predlagal. Vi delate SKUPAJ kot eno bi rekli.
– Nato naj vsakdo pove, kako se je počutil, kaj mu je bilo všeč, kaj manj…
– Ob koncu si lahko zaploskate, ali vsak pove neko lepo misel.
Temeljno pravilo pa naj vam bo: vsakega je potrebno POZORNO poslušati (nobenega skakanja v besedo, komentiranja, nobenih grimas, nihče ne sme govoriti z drugim medtem, ko nekdo pripoveduje svojo zgodbo. Bodite pozorni samo na to, da si nekdo ne vzame preveč časa. Takrat ga lahko kdo prekine (Prosim poskusi zaključiti zgodbo)
Čustva so dovoljena, jeza , jok (imejte kakšne skupne robce), nemoč, žalost. Posameznik naj o tem pripoveduje – ni potrebno posebej tolažiti, le podpirati in razumeti – zato je tam, tolažba pomeni le to, da boste »padli« v skupno smiljenje, lahko jamranje in to ni pomoč (pogled naprej, ideje, energija)
Naslednje srečanje lahko začnete s KROGOM (vsak pove) kako sem danes, sem doživel kaj posebnega, koliko imam energije – na kratko.
Nato naj tisti, ki je na prejšnjem srečanju predstavil svojo težavo pove, kaj je naredil in kako se je obneslo. IN izbira novega problema.
Poskusite najti intimen, miren, takorekoč intimen, varen prostor (mogoče v kakšni instituciji). Domače pecivo in sok sta dovoljena, vendar neobvezna in ne preveč – motita koncentracijo.
Želim vam veliko uspeha in verjamem, da boste uspele.
LP
Francka
Draga gospa Francka,
hvala za napotke. Zelo prav imate glede časa trajanja srečanja. Verjetno se nam bi kmalu zdelo, da smo si povedale vse in zato srečanja verjetno ne bi bili več potrebni.
O kraju srečanja sem se želela pomeniti po zasebni pošti, ker se mi zdi, da to ne sodi več na forum. Ena od mamic se je tudi že oglasila. Obe predlagava kraj srečanja Ljubljano, vendar vsekakor čez teden, proti večeru (okoli 20. ure). Konec tedna se o teh stvareh ne želim pogovarjati, ker imam takrat odklop in se ne želim bremeniti še s tem. Kraj srečanja bo težje najti. Fino bi bilo najti prostor, ki ni prehrupen in ni zakajen. To z inštitucijo si pa ne predstavljam. Doma na domu pa ne bi želela, mislim, da mora biti teren nevtralen. Skratka, tisti, ki se boste morebiti še opogumili, mi pišite na elektronsko pošto.
Da bi kraj in dan srečanja objavila na forumu? O tem malo dvomim, vsaj kar se mene tiče, ker bi mi bilo silno neprijetno, da ne bi vedela, kdo vse bo prišel. Res varneje bi se počutila, da vem, da pride pet mamic /očetov, kot da sedim nekje in ne vem, če bo sploh kdo prišel.
Hvala seveda tudi Sasi za pobudo!
Sade
Sade,
to o objavi kraja, časa je bil le predlog o katerem pa se lahko pogovorite na prvem srečanju. Za tega pa se seveda dogovorite mimo foruma.
Tudi sama menim, da ni najbolje, da bi se srečevale pri nekom doma. Imela sem bolj v mislih kakšen prostor kje npr. v kateri šoli (zagotovo so popoldan še kje odprte, mogoče ima katera od mam kašno “vezo”, pri kakšni nevladni org., s pomočjo SC ali kaj podobnega).
Imejte se lepo,
Francka
Ljubljano sem predlagala, ker je v centru Slovenije. Zaradi službenih obveznosti si med tednom skorajda ne morem privoščiti poti v Ljubljano, sploh pa ne po 20 uri. Jaz bi vseeno reskirala sobotno jutro – vsaj za prvič, nekje na nevtralnem terenu.
Če ste pripravljene sesti na vlak, avtobus ali v avto se brez problemov lahko zbiramo v prostorih društva Sonček v našem mestu, preko društva kasneje naši klepeti lahko prerastejo tudi v kako širšo dejavnost (okrogle mize s specialnim pedagogom, nevrologom, alternativci….)
Pripravljena sem prevzeti organizacijo prvega srečanja, lahko tudi med tednom zvečer, vendar morate ve priti k meni. Javna objava prvega srečanja me ne moti. Mislim, da nas več kot 5-10 na prvem srečanju ne bo.
LP z Gorenjske !
Pozdravljena 40letnica,
če sem prav videla, je društvo Sonček na Jesenicah, drži? Hvala za ponujeno pomoč glede organizacije za prvo srečanje.
No, če je tako, da zaradi obveznosti čez teden ne utegneš v Ljubljano, te razumem, potem pa sem tudi jaz pripravljena priti eno soboto dopoldne nekam v Ljubljano. Ker sem z Notranjskega konca so mi Jesenice res predaleč, vsaj za prvič.
Bi prevzela predlog za prvo srečanje?
Lp
Sade
Torej sobota v Ljubljani. Določita še uro in lokacijo. Promet za tako majhno skupino lahko usmerja natakar v lokalu. Prva pove, da čaka prijatelje iz foruma. Naslednje vprašajo kje so člani foruma. Zaenkrat smo tri. Če je kje še kaka bralka/ec naj se javi. Malo nerodno bi bilo če bi nas bilo 20 namesto 5.
Ni straha, hahaha !
Predlagam, da se termin za 1. srečanje kar določi, prav tako tudi lokacija, ki naj bo lahko dostopna z avtomobilom (ne v centru mesta), saj termin nikoli ne bo ustrezen za vse. Če se pa kdo res ne bo mogel srečanja udeležiti, bo na teh straneh lahko povprašal za termin in lokacijo drugega srečanja!
Lep pozdrav,
Sasi