za Sade in ostale mamice
Nekoč sem pri zdravilcu Domančič-u srečala babico s hiperaktivnim vnukom.
Ta vnuk je bil tako hudo hiperaktiven, da je bil celo hospitaliziran na pediatriji-psihiatrični oddelek..
Po vseh medikamentih, ki pač pomagajo samo toliko časa, dokler jih jemlješ so se odločili za alternativo pri g. Domančič-u, ki dela v hotelu Larix in za drugačno prehranjevanje-nič vroče hrane.
In stanje se je po nekajkratnih obiskih Domančiča in prehrane izboljšalo za kar nekaj %.
Ta otrok je imel tudi tike. Ne vem če je to povezano??
Slišala pa sem, da so ponavadi bolj hiperaktivni dečki (tudi ve pišete samo o sinovih), katerih očetje so bili tudi v otroštvu zelo živahni-pa se takrat o tem še ni govorilo, kot o hiperaktivnosti.
Z leti pa se ta hiperaktivnost umiri, vsaj pri večini.
Ritalin-a pa čimmanj.
Srečno
Draga April,
lepa hvala za sporočilo, opazila sem ga šele zdaj, dober mesec in pol po tvojem pisanju. V vmesnem obdobju smo bili obremenjeni z dnevnim ritmom (služba, šola – učenje in z hiperaktivnostjo). Sama pa sem pred dnevi odgovorila tudi Mamici3 na njeno pisanje in povedala, da pride čas, ko človek potrebuje mir. Mir zato, ker je fizično in psihično popolnoma izčrpan od vsega, kar je do tega trenutka počel za otroka in sama se nahajam na poti resnice o hiperaktivnosti že celih šest let.
Mamici3 sem napisala, da smo prekinili z Ritalinom in da živimo naprej, v šoli gotovo bolj uspešno kot prej, za kar ima Ritalin svoje zasluge. V domačen okolju pa nekoliko manj uspešno.
Zadnja oseba s katero smo želeli stopiti v stik v zvezi s sinom je bil lama, tibetanski menih, ki zdaj živi v Sloveniji. Obiska pa žal nismo realizirali, no, ne še.
Glede pripombe o nagnjenosti hiperaktivnosti pri otrocih pa lahko povem, da je očitno ta res pogostejša pri fantih, da pa sem jo v našem primeru gotovo jaz prenesla na otroka.
Sama se spomnim, da sem bila kot otrok izredno nemirna, kar sem še danes, saj delam tri stvari hkrati, skočem sem in tja in funkcioniram dobro predvsem takrat, ko delam pod večjimi obremenitvami. Meni ni nihče pomagal, pomagala sem si sama, kolikor sem lahko. Čeprav sem v življenju, če gledam z vidika kariere, dosegla kar nekaj, pa mi včasih manjka notranji mir, ki si ga tako zelo želim, in ki je morda prekletstvo hiperaktivnih ljudi.
Lep pozdrav
Sade
April in za druge mame,
o morebitnem hkratnem pojavljanju in odnosu med prisotnostjo tikov in HKS sem na kratko pisala pod naslovom “tourettov sindrom” na našem forumu.
V zvezi z izboljšanjem stanja pri HKS na osnovi spreminjanja prehrane ali z uporabo različnih diet pa sem pisala pod naslovom “hiperkinetični sindrom-kako naprej”.
Lep pozdrav
Francka
Draga Sade,
tvojo izčrpanost popolnoma razumem, in samo zato se pravzaprav oglašam.
Mi smo našemu fantu aprila začeli dajati homeopatsko terapijo (neke rastline, ginko biloba in podobne) in se je stanje v dobrem mesecu in pol odlično uredilo. Tudi naš fant je neverjetno sodeloval oz. sodeluje: čeprav je zadeva grenka in se je treba precej potruditi, da jo pogoltne, to stori in še celo sam opozori, kadar pozabimo dati; tako dobro se po tem počuti.
Zares nočem delati reklame, ampak samo imenovati tisto, kar je mojemu otroku pomagalo: zeliščne kapsule ATTEND. Če hočeš, poglej na http://www.waxa.com (žal ne znam narediti aktivnega linka). Waxa je podjetje, ki izdeluje ATTEND in še kup drugih pripravkov.
Menda je koristno tudi za odrasle, saj jih kar precej trpi zaradi motenj pozornosti, impulzivnosti, nemira.
Srečno!
Od otrokovega 6.mes.sem začela opažati določene zadeve, pri dveh letih je bilo že precej jasno, da ni čisto navadno živahen otrok, potem pri petih pa sem nedvoumno ugotovila, da je klasičen ADHD.
K sreči je opremljen, da bo sčasoma vse skupaj manj opazno, in da ne bo imel večjih učnih težav.
Se javim po dopustu, lahko izmenjava izkušnje, poglede …
Lepo poletje!
A mi lahko poveste kako ste že tako zgodaj začele opažati, da so vaši otroci na dobri poti k hiperaktivnosti?
Tudi jaz imam dvojčka in se mi zdi eden totalno “odštekan”. Pa ne zato, ker je drugi toliko bolj miren, ampak je tale zares ŽIVO SREBRO, in totalno neukrotljiv.
Hvala za informacije in prijeten delovni teden vam želim.
Pri nas je bilo tako, da je bil fant do svojega drugega leta čisto normalen otrok, lahko bi celo rekla, da je bil zelo umirjen. Potem pa, kakor čez noč, se je vse obrnilo na glavo. Ne samo stoodstotno, dvestoodstotno.
Ker sva imela s partnerjem v tistem obdobju zakonsko krizo, sem se bala, da se najin nemir ne bi slučajno projeciral na otroku, zato sem pri dveh letih in pol obiskala psihologinjo na oddelku za mentalno higieno v zdravstvenem domu. Ker je bil sin takrat še premajhen, z njim ni mogla opraviti psiholoških testov, ki so lahko ena pot za ugotavljanje hiperkinetičnega vedenja. Sva se pa zato medve toliko bolj pogovarjale in prav zaradi nje, se tudi zakonska kriza hitro uredila.
Načeloma je pri majhnih otrocih vsaj po medicinski poti težko ugotoviti, ali so hiperkinetični ali ne. Lahko jih le opazujemo in prebiramo knjige, v katerih imamo opisane tipične pojave hiperkinetičnega vedenja. Mi smo lahko z gotovostjo šele pri petih letih dokazali hiperaktivnost. Sicer pa je to vse stvar opazovanja.
Lp
S.
MiMa,
Ne vem, koliko sta stara vaša otročička, predpostavljam, da sta še precej majhna.
Z odkrivanjem in postavljanjem diagnoze HA otrok so strokovnjaki zelo previdni. Da se lahko potrdi dg. HA je namreč potrebno natančno opazovanje (kot vam je že zapisala Sade) in zelo veliko različnih informacij o otroku:
– intervju s starši (ocena otrokovega vedenja glede na kriterije, opredeljene v diagnostičnem in statističnem priročniku Ameriškega psihiatričnega združenja in pridobivanje podatkov o otrokovem razvoju)
– intervju z otrokom (opazovanje simptomov, situacij v katerih se pojavljajo in v katerih ne, otrokovo razpoloženje, odnosi s prijatelji, sposobnost vzpostavljanja kontaktov, otrokov govor in jezik …)
– družinski intervju (vloge v družini, način reagiranja na težave …)
– uporaba različnih različnih standardiziranih lestvic (ki jih izpolnjujejo starši)
– informacije o otrokovem delovanju v šoli (če je že šolar)
– ocena otrokovega kognitivnega funkcioniranja (delovanja)
– in še kaj.
Vse to služi temu, da se izdela »slika o otrokovem delovanju« pri čemer se opazujejo težave, ki se pojavljajo na področju:
– pozornosti in koncentracije (saj veste, da je pri malih otroci še zelo, zelo kratkotrajna, hipna)
– zaznavanja
– motorike
– učenja
– mišljenja
– (socialnih) odnosov
– emocionalnosti
– vedenja
– spanja
– …
Osebno menim, da starši dokaj hitro zaznajo, da je otrok na nekem področju različen od vrstnikov, vendar je lahko to povsem prehodno in povezano z razvojem samim in njegovimi značilnostmi.
Imate dvojčka, ki sta seveda različna, eden manj in drugi bolj zahteven. Otroci so resnično zelo različni. Sami že izključujete možnost, da bi na osnovi tega, da je eden bolj miren drugemu pripisali večjo nemirnost.
Mnogo razlogov za otrokovo »živo srebro« bi bilo potrebno izključiti, preden bi otroku »pripisali« HA. Npr: ali so se v času nosečnosti, poroda, po porodu pojavljale kakšne posebnosti, specifične situacije, ki bi lahko sprožile določene različnosti, kako je z različnostjo po spolu in še marsikaj.
Osebno sem kot psihologinja in kot mama zelo previdna preden se odločim pripisati otroku to ali ono težavo, še toliko bolj kadar gre za zelo male otroke.
Ker pa ste zaskrbljeni je prav, da se o svojih opažanjih posvetujete s pediatrom ali psihologom.
Tale nasvet pa sprejmite, če se zdi tudi vam pameten, sicer pa ga kar izpustite:
Dokler otrok ne bo (mogoče pa nikoli) imel postavljene dg. HA, tega tudi sami ne uporabljajte. Opisujte vedenja, ki vas pri otroku skrbijo, motijo, predstavljajo napor v zvezi z vzgojo, nikar pa ne recite: »Mislim, da je HA ali ima znake HA otroka, takšen je ker je HA«. Vi veste na katera vedenja in težave s tem mislite, ni pa nujno, da enako mislijo tudi drugi.
Rado se namreč zgodi, da ljudje naenkrat pri otroku začenjajo opažati vedenja, ki sodijo v »sliko HA«, čeprav je takšno vedenje povsem razvojno pogojeno in prav nič povezano s težavo kot je HA.
Se pa v taki situaciji pogosto začne povsem po nepotrebnem napletati nek krog brez konca.
Kot vam je že napisala Sade opazujte svoja otroka, berite o razvojnih značilnostih otrok v posameznih obdobjih odraščanja, pogovarjajte se o svojih opažanjih s pediatrinjo, ki vaša otroka spremlja in seveda pozna.
Lep pozdrav
Francka
Pozdravljeni!
Odločila sem se, da pišem na ta forum, saj sem že večkrat dobila dosti zelo koristnih nasvetov za naše vsakdanje težave s hiperaktivnim otrokom, posebej hvala gospe Francki za izčrpne in prijazne odgovore.
Vsakdanjih težav s hiperaktivnim otrokom je toliko, da bi lahko napisala nekaj strani, vendar to res ni mogoče. Rada bi se osredotočila na tiste, ki so trenutno pri nas najbolj pereči.
Z eno besedo bi lahko naše vsakdanje življenje poimenovala”norišnica”.
Imamo hiperaktivnega fantka,ki je star 7 let, starejši bratec je star 10 let.
S hiperaktivnim sinčkom se trudimo, da bi mu glede na to, kar sedaj že vemo o hiperaktivnosti po zaslugi psihologa, pedopsihiatra, vas na tem forumu in knjig, ki ste mi jih priporočali, čimbolj pomagali in olajšali življenje.
Velik problem pri tem našem trudu je starejši bratec. Je sicer zelo simpatičen, zgovoren in bister fantek, pa tudi zelo živahen, njegova težko obvladljiva lastnost pa je eksplozivnost, ima zelo nizek prag strpnosti. Za čisto nepomembno stvar lahko popolnoma znori, cvili in skače. Tako vsak dan večkrat vzkipi in si skoči v lase z mlajšim bratcem, ko ta recimo sili vanj, ali ko ga mlajši bratec brez razloga udari, norčuje se iz njega, ko mu kaj ne gre (npr. ko ne govori pravilno, ko je nespreten pa se mu kaj ponesreči, ko grdo piše ali riše), namerno mu vzame kako igračo iz rok in mu je noče vrniti – dobro veste, kako na to reagira hiperaktiven otrok, preklopi mu televizijo na drug program, ko mlajši najbolj gleda risanke ipd.
Najhuje je seveda, ko moramo biti doma, v stanovanju, ki tudi ni ravno veliko, takrat sta si v laseh recimo 70 % časa. Lahko si mislite, da tega ni lahko prenašati,pretepanje, cviljenje, jok itd., spravim ju narazen, pa je čez kakšnih 15.20 minut zopet isto.
S starejšim sinom se tudi kolikor moremo ukvarjamo, da se ne bi počutil izpostavljen, na lep način mu skušamo razložiti, da ne bi malega nalašč izzival, vendar je vse zaman. On pravi, da je bratec “tako srčkan, ko se razjezi”, da ga mora izzivati. Včasih že imam občutek, da se mi bo zmešalo.
Kolikor moremo, gremo ven, vendar se bliža jesen in zima, pa bo hudo.
DRug problem pa so ostali domači, ki se ukvarjajo z našim hiperaktivnim otrokom. Prvi je mož, ki sicer skuša otroka razumeti in se mu prilagoditi, vendar je v glavnem še vedno bolj prepričan, da otrok mora ubogati na besedo (brezpogojna takojšnja poslušnost) , da je koristna kazen, ali pa kakšen udarec “po riti”. Seveda pa take metode pri našem sinčku prav nič ne učinkujejo, prav nasprotno, njegov “afekt” je potem še hujši. Ko se o tem pogovarjava, mi pove: pa saj te tvoje “metode” tudi nič niso učinkovite, vidiš da ni nič drugače, preveč mu popuščaš, zato pa je takšen ipd., te knjige ti že ne bodo nič pomagale in podobno. Tako so hudi prepiri zaradi otrok pri nas skoraj vsakdanja stvar, včasih je že kar nevzdržno.
Da ne govorim o tašči in tastu, ki občasno pazita na otroka. Da je otrok tak, pravita, sem sama kriva, ker sem ga razvajala, in mu popuščala, otrok mora ubogati na besedo, in pri tem je treba vztrajati, ne sme divjati okrog kot brez glave, to ni primerno obnašanje, vedno ga je treba kaznovati za neprimerno obnašanje. Naš sinček tistih nekaj ur, ko je pri njiju zaradi močne avtoritete babice res vzdrži, da je miren in priden, zato pa pozneje vse nadoknadi, pa preveč rad seveda ne gre tja. Kako jih naj prepričam, da nimajo prav?
Seveda hodim kot večina mamic tudi v službo, ki je tudi zelo stresna, ko pridem domov, pa se začne “napet program”. Že sem popolnoma izčrpana, mislim da bom kmalu sama rabila kakšno pomoč.
(Spet nisem mogla napisati na kratko!)
Lep pozdrav vsem, Helena
Helena,
Težko bi rekla, da mi ob vašem pisanju pade kaj pametnega na misel, vas pa lahko zelo dobro čutim. Okoli vas je toliko dogajanja, pritiskov, informacij, kritik, »pametnih nasvetov«, vzbujanja dvomov v vas samih, drobnega in močnega nemira, da si najbrž nikoli ne oddahnete do konca ali, da se nikoli resnično ne sprostite.
Torej ste vedno v nekem stanju napetosti, določeni stopnji stresa, ki vam seveda onemogoča »jasno razmišljati in postavljati prioritete«. Tako v prispodobi bi rekla, da ste vedno v vlogi gasilca, da rešujete nastale situacije in preprečujete »še večji požar«, vedno pa veste, da je nekje ostala iskrica, ki bo gotovo sprožila nov ogenj. Ker nenehno gasite niti nimate časa, niti volje, niti energije za iskanje te iskrice.
Ker sem prepričana, da se dobro zavedate (poznate) mnogih pasti in težav, ki jih v svojo okolico nenamerno »prinaša« HA otrok in ker opisujte svojega starejšega sina kot bistrega otroka bi rekla, da mu poskušate na preprost način razložiti, kakšna je težava mlajšega brata. Menim, da je lahko starejši sin resnično v marsikaterih situacijah »užaljen«:
»Njemu (bratcu) je dovoljeno, meni pa ne!«
»Njega pohvalijo za grdo risbico, z mojo pa niso posebej zadovoljni«
»Če bratec naredi dovolj pritiska, dovolj zasitnari dobi, kar želi, jaz pa moram razumeti …«
»On je prej na vrsti kot jaz, ker je neučakan« in še in še in še
In tu ne pomaga drugega kot vedeti (poznati, razumeti zakaj gre)
Razložite starejšemu sinu, zakaj ravnate različno, zakaj npr.prej popustite (ker želite zaščititi pred morebitnim še večjim izbruhom vso družino, tudi njega in njegovo razpoloženje, da mlajši tega ne počne namerno, da se ne more obvladati tako kot on, da stvari razume drugače, da presoja situacije drugače kot on sam in kot večina, ker ima težave npr., da si nekaj zapomni, da zdrži pri neki aktivnosti le kratek čas, da ga roka ne uboga kot bi želel, da ga to da ne nariše tako kot ima sliko v glavi prizadene in reagira z nepremišljeno razburjenostjo ali silnim nemirom (pa niti sam ne ve zakaj) in podobno.
Seveda pa vedno zaščitite starejšega, kadar ga mlajši udari (ali mu stori krivico) ali mu na nak način »skoči v lase«. To pa naj bo stvar, ki nikoli, v nobeni situaciji NI DOVOLJENA. V teh trenutkih ni potrebno posebej raziskovati vzroka, ker ga tako ali tako človek le redko najde. O razlogih za to, da je eden drugega udaril se lahko pogovorite nekoliko kasneje, ko se vsi pomirite.
Iz vašega pisanja imam občutek, da ima vaš mlajši sin vendarle nekaj rezerve oz, da se je mogoče sposoben kontrolirati bolj, kot si mislite. Pravite namreč, da je ob očetu (ki je bolj zahteven, pri tem pa nikakor seveda ne odobravam kakršnegakoli fizične ali psihične grobosti) in babici bolj miren. Prava težava HA otrok je kaže ravno v tem, da se otrok ne zmore kontrolirati ne glede na pritiske okolja. V tistem delu, kjer pa se nek otrok lahko kontrolira leži možnost, da mu pokažemo kaj želimo, cenimo, pričakujemo (pozitivne spodbude) kot npr. »Ponosna sem, da si toliko časa zdržal« ali »Dobro se je včasih zadržati, tako kot si storil ta trenutek« ali kaj podobnega.
Tako npr. tudi meni mož včasih reče: »A veš, da sta bila fanta celi popoldan pridna, ko si pa ti prišla je bilo naenkrat vse narobe (prepir, nemir, kar naprej vsak nekaj hoče ipd.). Torej, dokler me ni bilo »sta imela eno komando – pri očetu se ne splača, ko sem prišla pa drugo – pri mami je potrebno bolj težiti(ustvariti nemir) pa bova dosegla svoje.
Vem, da ste oseba, ki poskuša na vse načine vzdrževati ravnotežje v družini, pa še navzven (z drugimi ljudmi), po drugi strani pa vas mučijo različni strahovi (malo stanovanje, pa zimski čas, kaj bo ko …) To vam jemlje veliko energije, še posebej zato, ker pač človek vsem nikoli ne more ustreči, četudi se raztrga, strahovi pa se tako radi razraščajo v naših mislih in srcu in nas vedno bolj hromijo. Zato se čutite silno izčrpano.
Poskusite najti nekaj, kar radi počnete. Ni potrebe, da traja dolgo. Npr. pojdite s fantoma (ali sami) vsak večer, ne glede na vreme na sprehod ali krajši tek. Določite cilj poti že doma, da bosta oba fanta vedela do kod greste in se odločila ali pojdete z vami ali ne. Naj postane to takšna stalnica kot je umivanje zob pred spanjem. Temu lahko dodate različna pravila, npr. do cilja se bomo pogovarjali, na cilju se bomo ustavili in poslušali, kako nam bije srce (npr. 30 sek. ali minuto), po poti nazaj pa bomo hodili, tekli tiho, čisto brez besed.
Če bosta začela tekmovati kdo bo prvi in bo to seveda za vas prej napor kot neka sprostitev jima to razložite, povejte, da imata naslednji večer še eno možnost, če ne bo šlo gladko lahko uporabite kriterij napredka: če sta se trudila torej nista več tekmovala, sta pa še govorila jima razložite napredek in kaj še pričakujete, da bosta upoštevala, sicer pa ju pustite tretji večer doma in jima povejte, da bosta imela četrti večer spet priliko.
Seveda pa bi bilo zelo smiselno, če bi si lahko našli čas za tisto, kar vas najbolj sprošča, veseli, polni z energijo, da bi lahko vedno znova naši lastno notranjo mirnost. S tem bi razpoloženju v družini lahko najbolj koristili.
Na Štajerskem koncu imamo tudi na Svetovalnem centru dobro strokovnjakinjo, ki vodi različne skupine staršev (Šola za starše, Učimo jih sreče, …) Sama sem, tudi po službeni poti, obiskovala dva in bila zelo, zelo zadovoljna.
Kakorkoli, tekst je dolg, v njem je nekaj predlogov, ki pa seveda kažejo na to, da rešitve nikoli niso enostavne (Zagotovo vam gre po glavi, kje pa si naj vzamem čas, če pa mi ravno tega primanjkuje). Razmislite, katere stvari počnete, ki niso zelo nujne, odložite jih ali jih preložite v času ali na nekoga drugega, poiščite pomoč prijateljice ali … Samo tako boste pridobili nekaj časa zase. Osebno sem prepričana, da ni delo mame samo v tem, da skrbi in osrečuje druge pač pa da je to dolžna storiti tudi zase. Z drugimi besedami drugim gre tako dobro kot gre dobro mami in seveda tako slabo kot gre slabo mami.
Napišite še kaj.
Lep pozdrav
Francka
Francka,
najlepše se vam zahvaljujem za vaš trud in izčrpen odgovor, vaša pisanja mi vedno dajo novih moči.
Vprašala pa bi vas, kje je nam najbližji Svetovalni center, ki jih omenjate v vašem pismu (doma sem iz Prekmurja). Vredno bi bilo poskusiti tudi s tem, težave pri nas doma so dokaj hude.
Lepo pozdravljeni, Alenka
Helena,
Svetovalni centri (Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše) so v vseh večjih mestih: LJ, MB, KP, predpostavljam, da je tudi v Murski Soboti.
Najlažje je, če pogledate v telefonski imenik, lahko pa tudi vprašate na vam najbližji šoli – šolsko svetovalno delavko.
Ko sem vam pisala o seminarjih Šola za starše, Učite jih sreče sem imela v mislih mariborskega.
Seminarji trajajo 8 tednov, 3 ure tedensko, delo poteka v skupini vsaj 10 do 15 staršev in so resnično učinkoviti. Vem tudi, da jih strokovnjakinja SC Maribor izvaja v zelo različnih delih Slovenije. Organizirajo (povabijo jo) pa jih različne ustanove. Npr. pri nas so v Svetu staršev starši izrazili to željo in smo enega od seminarjev tudi organizirali. Ker sodimo na MB področje (dogovor med občinami)glede financiranja) je bil prispevek staršev simboličen.
Lep pozdrav
Francka