Pozdravljeni !
Imam hči, staro 15 let, ima težave pri pisanju in branju, prav tako pri govoru izpušča veznike, včasih je njena pripoved malce manj razumljiva. Zdaj je v puberteti in ji te težave delajo velik problem (nesamozavest), predvsem ko je v družbi, ko mora komunicirati, ker se boji da bo rekla kaj nerazumljivega in bi se ji posmehovali. Zato je postala tudi v šoli bolj zadržana in veliko manj ustno sodeluje pri pouku. Tudi mene njen problem zelo skrbi, zato ji skušam čim bolj pomagat.
Kaj nama svetujete ?

Maša,

kot ste omenili v naslovu vprašanja, se opisane težave »vlečejo« že dalj časa. Verjetno ste težave v govoru opažali tudi že prej, v pred šolskem obdobju.

Včasih se, kljub pomoči (npr. logopedski terapiji) govorno – jezikovni zaostanek in težave zrcalijo še najprej. In čeprav otrok na splošno dobro govorno- jezikovno funkcionira (npr. se pogovarja), ima težave na posameznih govorno – jezikovnih področjih , npr. opisovanje, sestavljanje stavkov, obnavljanju itd, pa – seveda – tudi težave pri branju in pisanju.

Običajno je tudi tako, da z zahtevnostjo šolske snovi, te težave na teh področjih pridejo tudi bolj do izraza.

Svetujem vam , da poiščete pomoč na najbližjem Svetovalnem centru (ali pri najbližjem logopedu). Tam bodo ocenili hčerkine težave in presodili, če hčerka spada v kategorijo otrok s posebnimi potrebami in zato potrebujejo pri šolskem delu pomoč ali prilagoditve.
Pa tudi svetovali vam bodo, kako in na kakšen način lahko pomagate hčerki pri branju, pisanju in komunikaciji.

O samozavesti pri najstnikih vam bo v kratkem svoj odgovor napisala Francka.

Lep pozdrav, Petra

Maša,

Predpostavljam, da je vaša hči zadnje leto v OŠ. Težave, kot jih opisujete, pa ima že daljši čas (naslov pošte) in s tem tudi ogromno dobrih in manj dobrih izkušenj z odzivanjem okolja na njen način pogovarjanja. Zagotovo je povečana stopnja zaskrbljenosti povezana z vstopanjem v čas mladostništva, pa najbrž tudi s tem, da bo v prihodnjem letu morala v novo šolsko okolje, med nove sošolce, učitelje … Doslej se je bolj ali manj dobro znašla, zagotovo ima tudi prijateljice, ki njeno posebnost sprejemajo in je sploh več ne opazijo. Vašo hčerko sprejemajo takšno kot je. Če česa ne razumejo vprašajo, če hči opazi, da je nekaj rekla manj razumljivo se popravi in pove še enkrat … Skratka v varnem, sprejemajočem, poznanem okolju razpolaga z množico različnih, učinkovitih načinov, kako premagati težave v pogovarjanju. In tako je tudi čisto dobro in prav.

Če si je vaša hči doslej nabrala več pozitivnih kot negativnih izkušenj (predpostavljam, da je tako saj ne pišete o kakih izrazito trpkih izkušnjah) bodo le-te njeno varovalo tudi v prihodnosti.
Pozitivna samopodoba oz. samozavest namreč temelji na dobrih izkušnjah, ki jih imam o sebi. Seveda jo sestavlja to, kar sam mislim o sebi, kar drugi mislijo o meni in kar mislim, da drugi mislijo o meni.
Če imam o sebi dobra sporočila (to ti gre od rok, super si, lepo to počneš, dobro si povedal, s teboj je res prijetno, pravi prijatelj si in še in še) in če verjamem in zaupam vase (to zmorem, to sem že premagal, to lahko uresničim, to je moje področje, zadovoljen sem s seboj in še mnogo drugih misli) potem mislim (verjamem), da tudi drugi dobro mislijo o meni. Z vsemi temi (ali pa obratnimi) slikami, predstavami, čustvi in mislimi vstopamo v vsakdanje stike z drugimi ljudmi. Ljudje s pozitivno samopodobo (in seveda polno vrečo dobrih občutkov in zaznav v zvezi s seboj) relativno dobro prenesejo tudi nekatere poraze ali neuspehe, ki jih kdaj pa kdaj doživljamo vsi.
Je pa res, da je obdobje mladostništva izjemno zahtevno, še posebej, če ima posameznik kakršnokoli posebnost. Vprašanja kot npr: kdo sem, kaj, kje je moje mesto, kdo želi biti z menoj, kdo me odklanja, rad bi bil, rad bi uspel, moram dokazati, da … so lahko zelo boleča, če ne sodim v čisto povprečno sliko mladostnika oz. celo v sliko, ki je zaželena v trenutnem okolju, kjer živim. In mladostnikom se kot normalno, lepo, zaželeno prikazuje tudi skozi medije marsikaj. Samo pomislite, kako hudo je debelušnim, debelim mladostnicam, mladostnicam nizke rasti, mladostnicam, ki imajo izrazite težave s kožo, kakršnokoli telesno hibo.

Če želite pomagati vaši hčerki jo spominjajte predvsem na njene kvalitete. Kaj vse je že uspela, osvojila, kako je dragocena. Tudi s tem, da jo njeni trenutni sošolci sprejemajo, da je del njihovega sveta in da bo tako tudi v bodoče.
Pogovarjajte se o tem, da bo vedno srečala ljudi, ki jo bodo sprejemali pa tudi ljudi, ki ji ne bodo naklonjeni. Pa sploh ni nujno, da zaradi njenega načina pogovarjanja, pač pa ker eni lažje navežemo stike z enimi, drugi z drugimi. Najbrž bodo vmes tudi taki, ki se ji znajo prvi hip posmehniti ali jo drugače prizadeti s pripombami glede njenega načina komuniciranja, vendar ona sedaj tudi že ve, da pa so drugi, ki jim je vseeno, kako govori, enostavno radi so z njo.
Če ima v šoli težave (postaja zadržana) predvsem zato, ker se že v naprej boji, da se ji bodo smejali ali če ta možnost resnično obstaja potem se takoj o tem pogovorite z njeno razredničarko. Pomembno je, da ima vaša hči v obeh primerih njeno podporo. Na eni strani, da je učitelji ne izpostavljajo preveč (dolgi odgovori, teksti, govorni nastopi …) na drugi pa, da vaša hči čuti njeno podporo (npr. da se dogovorita za nek neverbalni znak, npr. pogled, pokimanje ali kaj podobnega preden jo učiteljica pokliče, vpraša ipd. Tako ima vaša hči možnost, da se za hip zbere, predenj odgovori. Saj veste, vsi se zmedemo, če naše ime prileti kot »strela z jasnega«.
Na podoben način ji pomagajte tudi, ko bo šla v nadaljnje izobraževanje. Zelo zgodaj mora razrednik poznati njene posebnost, najbolje prej preden se lahko zaradi nevednosti zgodi, da bodo sošolci odreagirali s smehom zato, ker ne poznajo njene težave. O tem se lahko še pred začetkom šolanja pogovorite s šolsko svetovalno delavko/delavcem na izbrani šoli.
S kakšno novo sošolko naj tudi sama spregovori o svoji stiski. Ljudje dobro sprejemamo tisto, kar razumemo in včasih prav neumno reagiramo na neznano ali na nekaj kar nas preseneti. In žal se včasih tega ne da več popraviti.

Nanizala sem vam nekaj misli. Predvsem pomagajte svoji hčerki s tem, da iščete in ji ozaveščate njena močna področja, kot vam je že svetovala Petra pa obiščita še logopeda.
Mnoge težave pri govoru je mogoče do določene mere korigirati tudi z različnimi tehnikami (različne tehnike dihanja, počasnost, hitrost govora, miselno nadzorovanje govora npr.izgovorjava težje besede in še kaj).

Predvsem pa podpirajte vašo hčerko v druženju z vrstniki. Najbolj nespametno bi namreč bilo, če bi zaradi opisanih težav začela opuščati stike z drugimi in se bolj zapirati vase.

Lep pozdrav
Francka