Spostovani,

moj brat je star 11 let in ima neskoncno energije, kar pomeni, da je vcasih prav problematicen in ga tezko krotimo, sicer je pa izredno bister in sposoben. V soli ima dobre ocene, ceprav se zelo tezko spravi k domaci nalogi. Popoldneve vecinoma skupaj z mlajsim bratom prezivi pred televizijo. Poleg tega ga najbolj zanima sport, saj hodi na nogomet, ki ga tudi kar resno jemlje in dosega dobre rezultate. Pa tudi sicer se pri sportu ponavadi dobro odreze.
Tezava je v tem, da ima prevec prostega casa zaradi cesar mu ostaja ogromno energije. Res je, da se starsi mnogo premalo ukvarjajo z njim, jaz imam cel kup obveznosti in tako sta z mlajsim bratom pogosto bolj ali manj prepuscena sama sebi. Poleg tega smo ga kot dojencka prevec razvajali in rojstvo se enega otroka v nasi druzini je bil zanj pravi sok in nekako takrat je postal problematicen. Vcasih kar znori, ves cas nagaja bratu, nic noce slisati o tem, da bi kaj pocel, namesto da gleda TV…
Zanima me, kako, na kaksen nacin motivirati tega otroka, saj je, kot pravim, zelo bister in se mi zdi skoda, da odvecno energijo porablja za preganjanje in nagajanje ter za obcasne bolj resne izpade.

Hvala in lep pozdrav.
Metka

Metka,

bila sem odsotna, pa tudi sicer je v šoli v tem času dela čez glavo zato se nisem oglasila prej.

Kaj naj ti rečem? Hvala bogu, da zaznavaš težave in razmišljaš ter celo iščeš rešitve za brata. Lepo, da te ima, pa vendar menim, da bi morali vse to s čimer se ti ukvarjaš početi tvoji in njegovi starši.
Vzgoja k odraslosti in samostojnosti je temeljna naloga staršev in ne sorojencev. Po eni strani zato, ker si ti sama v razvoju in bi potrebovala njihovo pomoč in podporo (ali pa si urejaš svoje lastno samostojno življenje), po drugi pa ti tvoja pozicija v družini pač ne daje moči zahtevanja in nagrajevanja, ki jo imajo starši. Ti si sestra. Kolikokrat ti lahko brat zabrusi: “Kaj pa si ti meni? Saj mi nisi mama, oče…” Ne bom!Nočem! Nehaj!” ipd. Mogoče se potem še ti jeziš, se huduješ, da imaš tega dovolj ali mu na nek drug način izražaš nemoč, nezadovoljstvo ipd. Tako se samo krha vajin odnos. Ali ga ni škoda? Vsaj tebi, tako čutim ni vseeno, vendar nimaš (starševske) moči, ki bi jo za vlogo, ki si jo nalagaš, potrebovala.

Če te samo povzamem, bi rekla, da gre za bistrega otroka, ki se dolgočasi, ne pa za kakšne druge posebnosti. Torej je njegovo moteče vedenje (obiranje najlažje poti: TV, ne vlagati truda, ne delati DN, nemir …) posledica načina življenja. Pred njim ni ustreznih izzivov, ki bi ga “vlekli, provocirali, za katere bi se bil pripravljen tuditi…” Hkrati pa to pomeni, da ne doživlja tistega prijetnega občutka “žgečkanja” in ponosa, ko nekaj za kar si se trudil uspe. Šele to je namreč motivacija za naslednjo aktivnost in naslednjo …

To, kar ti lahko rečem je, da se nujno pogovori s staršema (z vsakim posebej ali obema ali kakorkoli presodiš sama, da bi bilo smiselno).

Tvoj brat in še mlajši otrok, ki bo starejšega v marsičem posnemal (zate nove težave) resnično potrebujeta nekoga, ki se bo z njima ukvarjal, ju usmerjal, spodbujal in nenazadnje zahteval vse tisto, kar glede na razvojno stopnjo že sama zmoreta. Pa tudi ti. Mislim (ne vem, koliko si stara), da si zelo zrela, resna in odgovorna. Pravzaprav bolj, kot bi bilo treba.

Ne glede na katerikoli razlog (ne vem, kako naj razumem tvojo izjavo, da se ne ukvarjata preveč) bosta morala starša in ne ti razmišljati o problemu. Odrasli imajo veliko več možnosti, poznajo mnogo več variant, kako bodo to uredili kot pa ti.

Glede motiviranja ti težko rečem kaj na kratko – saj si ti tega ne moreš nalagati – si pa že sama povedala pravo stvar: ZA OTROKE MORAJO/ SO DOLŽNI, ODGOVORNI SKRBETI STARŠI- oni se morajo VEČ ukvarajti z njim oz. njima.

Pogovorite se, potem pa se še kaj oglasi,
Francka