Defektologija
Spoštovani!
Ne vem, če moje vprašanje spada na ta forum a jaz bi nujno potrebovala Vaš odgovor.
Stara sem 19 let in končujem 4. letnik gimnazije. Že 7 let imam hude težave z zdravjem in letos so mi dodelili status dolgotrajno bolnega otroka. Vpisala sem se na defektologijo, ker me ta študij zelo zanima in že nekaj let delam v eni od prostovoljnih organizacij z ljudmi s posebnimi potrebami in to delo mi je zelo všeč.
Problem je v mojem zdravju. Psihologinja mi je ta poklic odsvetovala, ker ne smem dvigovati težkih bremen in zato naj ne bi bila primerna za ta poklic. Tudi drugače imam ogromno težav in komaj zdeklujem šolo ob dodatni pomoči učiteljev in sošolke. Obupana sem, ker ne vem, če sem se prav odločila. Zanima me ali je možno, da bi imela težave pri zaposlitvi zaradi bolezni?
Hvala že vnaprej!
Obupana dijakinja
Linam,
Sem vesela, da ste se odločili za študij defektologije in da vas delo z ljudmi s PP veseli. Čisto drugače je, če delamo nekaj kar nas veseli kot pa če delo opravljamo pod prisilo. To naj vam bo tudi osnova za izbiro vrste defektologije (kot najbrž veste je defektologov več vrst) in kasneje za izbiro službe.
Čeprav nas marsikje potrebujejo (vrtci, šole, društva, zavodi, zdravstveni domovi, bolnice, CSD), pa se pogosto »zatika« pri denarju. Kakšna bo situacija, ko boste končali študij, je težko napovedati. Nekaj bo odvisno od vaše iznajdljivosti in interesov, npr.se vidite tam, kjer ste prostovoljka? Mogoče lahko svoje težave obrnete v svoj prid in pomagate dolgotrajnim otrokom? Ali pa se vidite kje drugje?
Poznam kar nekaj oseb s PP, ki so defektologi, običajno prav pomagajo ljudem z podobnimi težavami, kot jih imajo sami.
Mislim, da lahko po novem tudi študentje z PP uveljavljajo svoj status, čeprav je vse velikokrat odvisno od fakultete. Na PF imajo študentje sistem tutorstva, kjer je vsakemu študentu tutor nekdo iz višjega letnika (vsaj lani je še bilo tako) – kar vam bo tudi v pomoč.
Upam, da sem vsaj malo razjasnila vaše dvome –če ne se oglasite. Predvsem pa vem želim veliko sreče pri študiju.
Lep pozdrav, Petra
Pošlji oblikovano (31-03-04 22:17)
Drga Bria!
Meni je za to možnost povedala psihologinja na šoli. Svetujem ti, da jo tudi ti vprašaš na svoji šoli, ker ti bo zelo pomagalo. Lahko pa pokličeš Darjo Sedej Rozman na Zavod za šolstvo, ki to ureja. Telefon 013005173.
Zelo pa bom vesela, če mi boš pisala na mail in si bova izmenjali izkušnje. Lahko pa me tudi pokličeš na 031418408.
Veliko uspeha!
Draga Linam!
Sem defektologinja z desetimi leti delovnih izkušenj. Delam z otroki s cerebralno paralizo in zato se ti javljam. Otroci potrebujejo velikokrat tudi našo pomoč ne samo tako, da jim posredujemo snov in nova znanja. Potrebujejo tudi to, da jih dvignemo, jih nesemo in preložimo,… Zato je zelo pomembno da veš, da ti otroci niso vedno otroci, da tudi zrastejo in lahko postanejo težki. Sama sem začela delati z otroki, ko so bili še majhni, sedaj pa so že pravi odrasli ljudje oz. mladostnik. Je pa razlika med tem ali želiš delati z osebami s cerebralno paralizo, ki so mentalno normalni ali pa s takimi, ki imajo tudi druge posebne potrebe. Sama delam z otroki, ki imajo poleg cerebralne paralize tudi težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Če te še kaj zanima se oglasi.
MIJA
Živjo!
Glede tvojega vprašanja ti žal ne znam svetovati… upam in želim ti pa najboljše! Tud mene je zanimal ta študij… verjetno ker je moj sestrič eden izmed prizadetih otrok…
Hotela sem te pa vprašati nekaj druga… pri kateri prostovoljni organizaciji delaš in s katerega konca slovenije si?
Ker sama razmišljam o kakšni takšni stvari… ali pa kaj podobnega z otroci pač, pa ne vem kje bi lahko našla kakšne informacije kam iti?
Hvala za odgovor pa drži se!
Anita
Živjo!
Vesela sem bila tvoje pošte. Delam pri skupini Vera in luč, doma sem iz Cerkna.
Prosim, piši mi na [email protected].
Napiši mi prosim kaj o sebi, vesela bom, če se bova spoznali!
Jaz pa ne razumem v čem naj bi bil problem. Mislim kje je kaka povezava med študijem specialne pedagogike in dvigovanjem težkih bremen? Saj si pedagog. Učiš, diagnosticiraš…otroka dviguje spremljevalec, ali fizioterapevt ali kak drug terapevt ki skrbi za otrokovo fizično zdravje. Kot specialni pedagog tvoja naloga ni fizično asistiranje otroka, tudi če ima cerebralno paralizo. Če si zaposlen v šoli s prilagojenim/posebnim, kot specialni pedagog učiš, določaš nove načine poučevanje, iščeš razlage ki bi bile najbolj razumljive, po fizični plati morda kdaj popraviš pravilni prijem svinčnika ali pravilno držo pri sedenju. Otroka dviguje in premešča spremljevalec, ki ga tak otrok ki sam ni sposoben premikanja pač mora imeti. Če delaš na svetovalnem centru, preverjaš sposobnosti, diagnosticiraš. Spet ne rabiš početi nič fizičnega. Če si zaposlen na redni osnovni šoli spet preverjaš sposobnosti, iščeš strategije in podobno. Otrok mora spet imeti spremljevalca. Če si zaposlen v zavodu, je tvoje delo spet primarno učenje, strategije, prilagoditve. Če že kogar ni zraven in če je nujno potrebno nekoga premakniti, pač dvigneš, ampak če tega ne smeš, ne zmoreš, pač pokličeš tistega, ki to dela – torej spremljevalca.
Mislim neke cvetke. Kar precej let sem delala v posebnem programu, pa ne vem če sem enkrat ali dvakrat dvignila kakega učenca, ker pač spremljevalca v tistem trenutku ni bilo zraven. Nisem v službi zato, da dvigujem te otroke ampak zato, da jih kaj naučim.