Še enkrat o DS
Tudi mi imamo otroka s trisomijo. Star je dve leti in je pravi srček in sonček. V primerjavi z Natalijinim še ne hodi in se ne postavlja na noge, lahko pa rečem, da se zainteresirano igra. Obrača liste v knjigi, izbira igrače “na zahtevo”, prepozna jih kakšnih petnajst, čečka s svinčnikom…
Veliko beremo in se posvetujemo s strokovnjaki. Potrebovali pa bi praktične nasvete o tem, kako naj ga spodbudimo, da bi se začel plaziti in da bi začel jesti nepasirano hrano. Ničesar ne nosi v usta, odklanja vsak piškot, košček jabolka, banano. Pri vsaki trši hrani pa kar zamahne z roko.
Hvaležni vam bomo za vsak nasvet, veseli pa bi bili tudi izkušenj drugih staršev.
Dragi Ernest!
Vidim, da ste tudi vi ujeti v past trisomije. Napisali ste, da vaš sin še ne hodi, niti se ne postavlja na noge. Moram vam povedat, da smo mi našega fantiča na noge postavljali že od 3, 4. meseca dalje oz. se je kar sam že začel.
V to, da smo mi našega spodbudili k plazenju, je bilo potrebno veliiiiiko truda. Za to ima predvsem zasluge moja mama – njegova babica. Ona se je plazila zraven njega, mu prestavljala nogo za nogo, roko za roko… Nad njim je bila ona, pod njo pa Bor. Dolgo je trajalo, da smo ga naučili. Enostavno smo mu kazali kako naj premika noge in roke. Počasi in sigurno. Pred njega smo postavljali različne stvari, ki so pritegovale njegovo pozornost in jih počasi odmikali.
Glede trde hrane – mi smo dolgo imeli težave z bruhanjem. Naš je do 10. meseca užival v osnovi Aptamil AR. Potem smo počasi začeli z drugo hrano. Tudi Bor ne nosi kaj v usta. Preprosto mu je treba dat v roke in mu potisnit v usta. Dan za dnem, dokler sam ne pogrunta. Moram priznat, da ti otroci rabijo ogrooomno časa. Zelo veliko se je treba ukvarjat z njim, da se pokažejo rezultati. Naučili smo ga ploskati. Ko mu rečemo: Bor kako je BRAVO? on začne ploskat, zna nam pokazat kako je kaj DOBRO, DOBRO…
Upam, da sem vam kakorkoli pomagala. Lahko mi pišete na moj naslov [email protected] , lahko pa si dopisujemo tudi tukaj in mogoče tako pomagamo še drugim staršem.
Lep pozdrav, Natalija
Natalija in Ernest,
zelo bom vesela, če bosta vajine pogovore, izkušnje, misli in spoznanja še naprej izmenjavala preko foruma.
Odprla sta namreč zelo pomembno zelo življenjsko temo, ki ni zanimiva le za starše s podobnimi izkušnjami pač pa za vse ljudi.
Omogočata namreč (tako kot seveda vsi tisti, ki se pogovarjajo preko tega in drugih forumov), da se med seboj bolje spoznavamo, da bolje razumemo drug drugega, prepoznavamo pričakovanja drug drugega, da postajamo bolj gotovi, da ravnamo prav, pridobivamo nove in nove ideje, kako bi lahko dvignili kakovost svojega vsakdanjega življenja in življenja naših otrok, postajamo bolj občutljivi za potrebe drug drugega …
Prepričana sem, da je vzgoja (za katero pravzaprav v našem forumu gre) umetnost, ki se je nismo imeli možnosti “naučiti”, pač pa jo izvajamo po lastnih izkušnjah in vedno znova z željo, da bomo otroke uspeli pripraviti na čimbolj učinkovito življenje v hitro spreminjajočih se življenjskih razmerah. Ker pa so naši otroci (že moja dva sta dva različna otroka) zelo različni je pomembno, če izmenjujemo izkušnje in ideje (jih sprejemamo, zavračamo ali prilagajamo našim življenjskim pogojem, željam, pričakovanjem, potrebam nas in naših otrok), ki nam lahko pomagajo iz zagat, nas ustavijo, ko bi naredili napako, nas vedno znova vodijo k razmišljanju, nas včasih potolažijo ipd.
Če pa se bosta odločila drugače pa tudi prav. Vesela pa bom, če bosta vajina skupna spoznanja kdaj pa kdaj delila tudi z nami.
Lep pozdrav,
Francka
Hvala za prijazne besede in uporabne nasvete. Pišem v imenu širše družine, zato bodo moji prispevki le občasni. Tudi pri nas veliko prispeva otrokova babica, a največje breme in zasluge nosita mamica in očka in prav z njima se moram še pogovoriti o dopisovanju.
Strinjam se, da je potrebno zelo veliko potrpljenja, vendar smo vsi v družini in tudi vsi naši prijatelji neizmerno veseli najmanjšega uspeha.
Prebrali smo knjižice “Majhni koraki” in v njih našli veliko nasvetov, vendar je po mojem mnenju vse kaj drugega, če lahko izmenjamo izkušnje s starši, ki poznajo vsakodnevne težave in napore celo veliko bolj kot strokovnjaki, poznajo dneve žalosti in dvomov, pa tudi neizmerne radosti, ki jih doživljamo.
Toliko za danes in prav prijazen pozdrav! E.
Ernest,
nekaj praktičnih nasvetov za spodbujanje in spremljanje (motoričnega, govornega, socialnega) razvoja boste našli v knjižicah Majhni koraki, ki jih je izdalo društvo Sožitje (Ljubljana).
Ali je vaš otrok vključen v fizioterapevtsko in logopedsko obravnavo?
Lep pozdrav, Petra
Tudi mi imamo 10 mesecev starega sončka z DS! Imamo 2 knjigi, ki bi vam utegnili biti v pomoč in sicer Fine motor skills in children with DS in Gross motor skills in children with DS.Knjigi dajeta praktične nasvete za spodbujanje fine in grobe motorike, od rojstva pa do 5-7 leta sarosti.Zraven so tudio slikice.Zelo priporočamo.Če ste zainteresirani pokličite 041/810-364.
Glede navajanja na gosto hrano pa tole – vaš malček je mogoče malo preobčutljiv v območju ust in ustne votline.Poskusite z masažo – najprej skozi igro s prsti, potem mogoče z mehko zobno ščetko…masirajte mu področje iokoli ust in usta sama, dlesni.Velikokrat pomaga.Potem začnite z mehko hrano, npr. zelenjavo, ki jo samo pretlačite in skuhate do mehkega…z veliko potrpežljivosti in dobre volje vam bo uspelo.Pa veliko lepih trenutkov vam želimo!
Tudi mi imamo 10 mesecev starega sončka z DS! Imamo 2 knjigi, ki bi vam utegnili biti v pomoč in sicer Fine motor skills in children with DS in Gross motor skills in children with DS.Knjigi dajeta praktične nasvete za spodbujanje fine in grobe motorike, od rojstva pa do 5-7 leta sarosti.Zraven so tudio slikice.Zelo priporočamo.Če ste zainteresirani pokličite 041/810-364.
Glede navajanja na gosto hrano pa tole – vaš malček je mogoče malo preobčutljiv v območju ust in ustne votline.Poskusite z masažo – najprej skozi igro s prsti, potem mogoče z mehko zobno ščetko…masirajte mu področje iokoli ust in usta sama, dlesni.Velikokrat pomaga.Potem začnite z mehko hrano, npr. zelenjavo, ki jo samo pretlačite in skuhate do mehkega…z veliko potrpežljivosti in dobre volje vam bo uspelo.Pa veliko lepih trenutkov vam želimo!Ernest napisal:
> Tudi mi imamo otroka s trisomijo. Star je dve leti in je pravi
> srček in sonček. V primerjavi z Natalijinim še ne hodi in se ne
> postavlja na noge, lahko pa rečem, da se zainteresirano igra.
> Obrača liste v knjigi, izbira igrače “na zahtevo”, prepozna jih
> kakšnih petnajst, čečka s svinčnikom…
> Veliko beremo in se posvetujemo s strokovnjaki. Potrebovali pa
> bi praktične nasvete o tem, kako naj ga spodbudimo, da bi se
> začel plaziti in da bi začel jesti nepasirano hrano. Ničesar ne
> nosi v usta, odklanja vsak piškot, košček jabolka, banano. Pri
> vsaki trši hrani pa kar zamahne z roko.
> Hvaležni vam bomo za vsak nasvet, veseli pa bi bili tudi
> izkušenj drugih staršev.