Motivacija otroka z DS
Lep pozdrav!
Prosim vas, pomagajte mi. Jaz ne vem več kako se obrnit pri tej težavi.
Moj sin je star 17 mesecev in ima blažjo obliko Downovega sindroma. Samostojno še ne hodi, le če ga držimo za roke (mislim pa, da bo vsak čas shodil). Govori ata, deda, baba, maba (to naj bi bila mama) in non stop nekaj čeblja in vpije. Problem je ta, da ga s partnerjem nikakor ne moreva zaposlit za samostojno igro. Najbrž je krivo tudi to, da se iz strahu do nazadovanja malo preveč ukvarjamo z njim in najbrž zato non stop pričakuje pozornost in akcijo.
Samo ena igračka ga pritegne – to je majhen božiček, ki igra na pritisk. To je pa tudi edina igrača, ki ga motivira. Ima veliko didaktičnih igrač, a na nobeno se ne osredotoči (tudi če ima samo eno igračo pred sabo) za dalj časa. Zelo hitro se naveliča stvari. Zelo rad pa se prime za stranico kavča, se tam drži in se poteguje gor in dol. To je redka aktivnost pri kateri ga lahko pustiva vsaj nekaj časa samega. Ali pa če hodi po stanovanju. Zelo rad pa ima stvari (igrače ali kaj drugega), ki zelo ropotajo, ki z njimi lahko razbija… Takrat je tudi zelo srečen.
Vem, da imajo ti otroci probleme s koncentracijo. Kako jo izboljšat? Kako mu pokazat, da je lahko kakšna igračka zelo zanimiva zanj? Kako mu malo odtegnit pozornost – brez tega, da bi se jokal? Ali je to sploh smiselno? Obiskuje redni oddelek vrtca. Tudi tam ga je treba non stop motivirat. Drugače postane žalosten.
Prosim vas za pomoč, za kakšno psihološko “finto” kako drugače ravnat z njim. Ker na koncu dneva sva midva čisto izmozgana, fizično in psihično. Oba hodiva v službo, jaz pa moram še doštudirat. Je najin edini otrok.
Natalija,
Razumem vašo stisko in se včasih kar malo jezim, ker si različni strokovnjaki ne vzamejo dovolj časa, da bi staršem stvari, ki jim jih rečejo tudi razložili, zakaj je nekaj dobro. Še posebej pa to, kaj pomeni VEČ.
Res je, da se je potrebno z otrokom z DS ukvarjati morebiti več kot z otrokom brez razvojnih motenj, predvsem zato, ker se sami manj odzivajo na okolje. Torej, spodbujati njihov razvoj z različnimi dražljaji (od različnih materialov, ki naj se jih otrok dotika, okusov, zvokov, vonjev, oblik …), ob tem pa seveda otroku marsikaj pripovedujemo, ko mu npr. kažemo slike, ko ga sedaj vi učite hoditi in mu že spontano pripovedujete o stvareh, ki jih vidita, so vama na poti ipd.
Veliko staršev pa se ujame v past, kot ste se vi. Otrokova miselna podoba življenja s katero se je srečal in jo pozna je približno takale: vsakdan = jaz + mama ali oče ali oba + igrača (ali aktivnost), ki jo jaz opazujem ali me gledata ko nekaj počnem.
Razvoj pa ne pomeni srečati se vsakdan z množico nečesa novega, pač pa tudi imeti čas nekaj podoživeti, o zadevi razmisliti, jo samostojno opaziti, prepoznati, uporabiti, tako kot jo uporabi nekdo drug (preizkušati ali eksperimentirati z njo). Torej imeti čas učiti se, ponavljati stvari. Delati sam.
Pri vseh majhnih otrocih je zelo pomembno, da začutijo nek družinski ritem. V tem med nami ljudmi pač ni razlik.
Torej: zjutraj vstanemo, sedaj jemo, sedaj se oče in mama pogovarjata, sedaj se ukvarjata z menoj, sedaj moram biti malo sam, sedaj se gremo umivati, pravljica in spanje. Če obstaja ritem se otrok počuti dobro in varno (enako odrasli, seveda točno vemo, kdaj je potrebna improvizacija)
Kakorkoli. Mislim, da bi bilo prav, da se z možem dogovorita:
– kako si bosta razdelila čas ukvarjanja z otrokom (medtem ima drugi nekaj časa zase in naj se v tem ne priključuje igri)
– kdaj boste imeli skupen čas (ko nekaj počnete kot družina)
– kdaj pa si bosta z možem »vzela čas zase« (poskrbite vsaj enkrat tedensko tudi za vajin »prosti čas«)
Prepričana sem, da lahko gre otrokom dobro samo, če gre dobro staršem (ki so uspeli vsaj malo poskrbeti tudi zase.)
Najbrž tudi vašemu sinu ni najbolje, ko ste utrujeni, ko ste napeti in poskušate to prikrite in se še preko svojih moči ukvarjati z njim. On zagotovo čuti vašo stisko, si je pa seveda ne zna razložiti – zato postane tudi on zelo zaskrbljen in v svojem strahu še bolj zahteva vašo in očetovo prisotnost (varnost), kar je pravzaprav ravno obratno kot bi vi želeli. Da ne govorim o tem, da vas preganja še študij.
Ne vem ali joka od žalosti ali ker zahteva vašo pozornost. Iz drugih informacij v vašem pismu pa bi rekla, da ga glasovi, zvoki, toni zelo pritegnejo. Mogoče (verjetno ste že, pa kljub temu) bi poskusili s še kakšnimi glasbenimi igračami (zvoki so tudi v že v otroških knjigah, čestitkah, na kasetah) ali pa mu poskusite ponuditi kak instrument, da bo sam ustvarjal kak zvok (ne nujno bobenček, ali pa – odvisno od otroka).
Verjamem, da ima veliko igrač, zato bi jih jaz na vašem mestu večino za nekaj časa odstranila (škatla pod posteljo) in ponudila le nekatere, pa tudi kakšne druge (nenevarne premete, npr.liste, žlico ipd).
Lažje bi bilo, če bi mi konkretizirali kakšno situacijo ali dogodek, ki opisuje otrokovo tipično vedenje. Ne vem točno kaj pomeni »postane žalosten, če se vzgojiteljica ne ukvarja z njim – ali je vezan predvsem na odrasle osebe, kaj pa če ga posede k igri drugih otrok – ali gre vstran, jih opazuje, joka …
To, kar se mi zdi najpomembnejše je, da se z možem za začetek odločita za eno aktivnost (npr. z njim je le eden – ali eno uro, dve, en popoldan), ki bo pomenila neko stalnico v vašem življenju, pri tem je smiselno, da se drugi ta čas ne vmešava. Če menite, da bi otrok zahteval drugega starša že po 10. min. naj prvi vztraja (v začetku) vsaj 15-20 min. in otroku mirno pripoveduje: »Mama bo kmalu prišla, še 5 min., še 3. min. ipd«. Ko je čas lahko reče: »Ali jo bova sedaj poklicala?«.
Ta čas morate postopno podaljševati. Seveda ne sme manjkati pohval, da je vzdržal, da je počakal in podobno. Poskušajte mu stvari razlagati s potem (najprej spijem kavo, POTEM pridem, ne TAKOJ pridem.).
Koncentracija je pri starosti otroka kot je vaš še zelo kratkotrajna. Pomeni namreč vztrajanje pri neki dejavnosti daljši čas. Seveda je zato potreben določen miselni napor. Koncentracija je namreč nenehno izključevanje drugih dražljajev, ki silijo v našo zavest in kradejo našo pozornost ter jo vlečejo drugam. Ali se vaš otrok v vašem naročju umiri, posluša pesmico, opazuje sliko (takrat se koncentrirano odziva) – verjetno je bolj kot problem koncentracije težava v vaši stiski: fant širi svoje obzorje (bolj ko je gibljiv, več stvari doseže, več hoče spoznati) in vas nenehno jemlje s seboj na svoja potovanja. Vi pa si želite, da bi kdaj potoval tudi sam. Poskusite tako kot sem vam opisala. Ustvarite ritem, da bo vedel, kdaj naj (lahko) gre sam in kdaj boste šli vi z njim.
Lep pozdrav,
Francka
Spoštovana gospa Francka!
Najlepše se vam zahvaljujem za vaše obširno pismo. Bova preizkusila vaše nasvete. Odgovarjam pa vam na vaša vprašanje na podlagi katerih mi lahko mogoče šo bolj pomagate.
Mislim, da joka zato, ker zahteva najino pozornost. Navajen je, da ga oče vedno stisne k sebi in ga nosi po hiši. Takrat je najbolj srečen. Moram povedat, da je izredno navezan na očeta. Ko je z njim oče, mene sploh ne vidi. In če mu ga hoče kdorkoli vzet iz rok, se začne jokat. In zato se zgodi tudi to, da če oče samo gre mimo njega, se začne Bor (njegovo ime) jokat (ker ga ne vzame k sebi). Bojim se, da smo ga razvadili.
Bor ima pooolno glasbenih igrač. Velikokrat mu dajem pokrovke in kuhalnice, da razbioja po njih. Dajem mu čimveč navadnih stvari za razbijanje in te so mu tudi najbolj pri srcu (posode, žlice…). Kadar hodima, mu vedno govorim kaj srečujeva na poti in kaj se skriva za drugo stranjo vrat. Pustim mu, da odpre kakšno omaro. Zelo mu poskušam vzbuditi radovednost.
Zelo je vesel v družbo ostalih otrok. Čez vikend se mi zdi, da jih pogreša in je mogoče tudi zaradi tega siten. Ko pride iz vrtca, je zelo dobre volje, pripravljen na igro, fizično aktivnost… Ne boji se otrok. Opazuje jih.
Bor je zelo srečen kadar mu berem pesmice. Zelo rad posluša smešne rime (kot špiklja špoklja in podobno). Kadar je nemiren, ga najbolj pomirijo ravno pesmice, ki mu jih poskušam brati na čimbolj šaljiv način.
Moj otrok sicer nima DS, pa se pri starosti 17 mesecev tudi še ni znal zaigrati sam. Tudi pri nas je veljalo, da se vsaj eden od naju ukvarja z njim; če pa je že kaj sam počel, sva morala vsaj biti zraven, v istem prostoru. Šele zdaj, ko ima dve leti, se zna za kratko zamotiti sam in ne potrebuje vedno najine prisotnosti oziroma pozornosti. Mislim, da se mora vsak otrok “naučiti igre”. Enkrat sem v nekem članku prebrala, da moramo starši razumeti, da same igrače otroku ne pomenijo nič, ampak ga moramo naučiti, kako naj se z njimi igra. To učenje lahko traja kar dolgo, sčasoma pa otroka igra pritegne in dojame, kako naj se pravzaprav igra. Kot če bi nam odraslim nekdo podaril družabno igrico brez pravil. Videli bi samo en kup recimo figuric, pa ne bi imeli pojma, kaj naj z njimi počnemo. Potem bi nam pa nekdo povedal, kako se to igra, bi se znali pa sami zabavati z njo.
Enako je z otroki. Danes se recimo s plastelinom igrava skupaj s sinom; pokažem mu, kako naj ga oblikuje, kako stisne, kako stlači v modelčke, kaj vse lahko naredi z njim itd. Čez nekaj časa se bo znal sam igrati s plastelinom.
Pri nas smo otroka na začetku navajali na relativno samostojnost tako, da smo skupaj delali tisto, kar sicer ni igra. Če sem npr. zlagala perilo, sem mu dala plenico ali nogavico ali že kaj, da naj to on zloži. Ob tem sem lahko opravila svoje delo. Enako pri kuhanju. Še zdaj, ko kuham, malček meša vse živo s kuhalnicami in peče palačinke itd. Zdaj že razume, da je to delo in da ga moram opraviti; lahko mu že rečem, da moram to in to narediti, potem se bova pa spet igrala skupaj. Dokler ne končam, se mora zamotiti sam. In ker se ne počuti izključenega, s tem nima težav; se pač nekaj po svoje igra ali pa mi “pomaga”.
Poskusita ga torej vključevati v svoje dnevne opravke, ki so kaj drugega kot samo neposredno ukvarjanje z otrokom, npr. pospravljanje (naš npr. obožuje metlo in sesalec!) ali popravljanje česa (čim moj mož privleče ven kakšne klešče ali izvijač, se sine več ne odmakne od njega!) ali kuhanje – karkoli pač sicer počneta tudi brez njega. Sčasoma bosta vse to lahko delala tudi tako, da bo on tačas delal kaj drugega; še kasneje pa bo prišel tudi čas, ko bosta lahko počivala ali brala ali se kako drugače relaksirala, on pa bo znal ta čas prebiti sam.
Lp,
Katarina
Natalija,
marsikaj delate dobro in prav. Iz tega vašega pisma vidim, da ima Bor veliko močnih in dobrih potencialov. Le v strahu, da bo “nazadoval” ste morebiti “preveč delali z njim”.
Prav je, da delate, samo dajte tudi njemu čas, da doživlja, raziskuje, čuti. Ne mu vsega “prinesti na pladnju”. Potem se človek tako rad poooooleni.
Kadar je oče z njim naj bo z njim, kadar pa gre samo mimo naj mu le reče, sedaj si z mamo, sedaj ne, potem.
Kakorkoli, verjamem da vam(a) bo uspelo vse, kar želita, tudi to, da si bosta zelo počasi pridobila nekaj časa zase in dala Boru možnost, da dela nekatere stvari sam.
Sama imam nečaka z DS, čisto prijeten, fin fant, kadar se le ne spomni, da so starši zato, da delajo SAMO zanj.
Oglasite se še kaj.
Lep pozdrav
Francka
Dragi vsi skupaj,
no ja, to je živa resnica, kar je namreč napisala Francka.
Naš fant ima Downov sindrom (mimogrede me zanima, kaj mamica Natalija misli pod tem, da ima njen sinek blago obliko tega sindroma). Je pa starejši od vaših, saj ima že dvanajst let.
Moram reči, da smo v družini spoznali zaradi njega življenje tudi s tistih strani, ki jih drugače gotovo ne bi.
Čeprav sem sama strokovnjak za otroke s posebnimi potrebami, pa sem v tem primeru v glavnem mama. Mama, ki je precej razvadila sina. Venomer sem in še imam dilemo, koliko me je razumel, ko sem kaj zahtevala od njega, koliko je sam sposoben, vedno sem razmišljala o tem, da morda zahtevam preveč ali premalo….
Po vseh teh letih pa moram priznati, da ga nisem pogruntala pravi čas ampak je on mene že zdavnaj. Tako imava občasno veliko težav, ko me izsiljuje, zahteva, komandira in ko to spravljam v neke okvire.
Najbrž je tudi to za nekaj dobro, kot vsaka stvar v življenju, čeprav še ne vem, čemu.
Verjetno na splošno velja tudi za vzgojo otrok z Downovim sindromom, vzgajati tako, kot vse druge otroke. Otroci s tem sindomom so si različni, čeprav imajo isti sindrom, saj je prav tako pomembna dednost in okolje, v katerem otrok živi.
Res je, da so večkrat bolj pasivni, kar sicer ni pravilo in da potrebujejo več spodbud. To pa ne pomeni, da ga spodbujamo kar naprej, tudi iz strahu, da ne bi kaj zamudili. Tudi on potrebuje počitek, bi rekla malo miru. Ko ugotovimo, da npr. poležava, dela kakšne ritmične gibe (npr. z glavo), sesa npr. prstke ipd., pa mu le preusmerimo aktivnost.
Jaz srčno upam, da ste vsi starši tukaj in tisti, ki niste tukaj, optimisti, da poskušate sprejemati situacijo in vse skupaj pozitivno, da poskušate živeti “normalno”.
Lep pozdrav, dragica
P.S. čestitam Francki za magistreij in čakam na Petrinega!
