Najdi forum

V soli so nas opozorili, da imas nas sinko (oziroma sin mojega moza iz prvega zakona, ki s sestrico zivi z nama) tezave z nizko samopodobo, kar nas v bistvu niti ni tako zelo presenetilo, ker se zadnje 2 leti ze sama ukvarjam ogromno s tem, ceprav “direktnih” znakov doma ne izkazuje, vidim pa na odzive in sprejemanje fantka v okolju in druzbi, oziroma njegovim polozajem med sovrstniki.

Fantek je zelo, zelo bister, res pa je, da ima tezave s koncentracijo in samokontrolo, posledicno ni najbolj priljubljen, ne med otroci, ne med uciteljicami, ker je potrebno ves cas bdeti nad njim, da naredi, kar mu je bilo naroceno, da ne dela tistega cesar ne sme in podobno. Nikakor mu ne moremo privzgojiti/ga nauciti, da bi bil urejen.

Radi bi raziskali kje je vzrok nizke samopodobe. Naj povem, da imata s sestrico redna srecanja (vsako soboto in nedeljo) z mamico, ki zivi z novim partnerjem, ki pa je v preteklosti veckrat uresnicevala morbitne misli z dejanji (veckratni poskusi samomora). Mamica se je otrokoma odrekla (otroka tega seveda ne vesta) in samoumevno prepustila skrbnistvu ocetu. Nikoli ni povzrocala v bistvu nobenih tezav, ker jo je zivljenje odnasalo v razlicne konce. Ceprav je morda povzrocala tezave ravno s tem, ker se je pojavljala in spet odhajala za daljsa casovna obdobja. Kadarkoli je izrazila zeljo, je otroke videla, moz se je preprical le, da so obiski varni. Otroci ne poznajo zivljenjske zgodbe, zato se mi zdi, da ne morejo biti “obremenjeni” z njo (razen, ce so kaksne delcke ze izvedeli kje v okolju). Seveda pa so lahko obremenjeni s tem, da “nimajo” mamice v pravme pomenu besede, kot jo ima vecina otrok. V najinem zakonu se je rodil se en fantek, s katerim se zelo lepo razumeta in vidno izrazata ljubezen. Tudi mali ju ima rad.

Ali je mozno, da je “samopodoba” zapisana v genih? Njuna mamica je imela zaradi svoje zivljenjske zgodbe namrec veliko tezav, nikakor ni znala izoblikovati ciljev in v bistvu tako “tava” se danes. Zivi od danes do jutri. Nic je ne veseli, nobena stvar nima smisla, vse je brezveze in podobno. Zaposlena ni, odnosa do dela nima.

Kako fantku pomagati? Ali mislite, da ni dobro, da imata s setrico redne stike z mamico? Kako vplivati na samopodobo oziroma fantku pomagati, da mu jo dvignemo? 2 leti mlajsa sestrica vsaj za sedaj ne kaze podobnih lastnosti (tudi v vrtcu ne dobivamo taksnih namigov).

Zahvaljujem se vam za pomoc,
Manca

Manca,
ljudje se razvijamo pod vplivom treh temeljnih dejavnikov: dednosti (genetski dejavniki), okolja in t. i. lastne aktivnosti (lastna volja, zavestni cilji, vpliv, ki ga imamo na okolje, torej, že novorojenček povsem spremeni družinsko okolje in potem postopoma vpliva na to, kaj in kako se stvari v okolju odvijajo – uravnava jih glede na svoje potrebe). Vpliv vseh treh dejavnikov se ne sešteva pač pa pravimo, da gre za interaktivnost – nek otrok bo v zelo neugodnih pogojih izkoristil vse možnosti (in si ustvarjal vedno nove, drug bo v zelo ugodnem okolju izkoristil le malo ipd).
Samopodoba se začne oblikovati že zelo zgodaj, pravzaprav že v nujni simbiozi z mamo. Na kratko: mama “občudujoče” gleda svojega novorojenčka in v tem vzdušju z njim ravna, mu pristopa. Otrok razvija občutek glorioznosti (vsemogočnosti bi lahko rekli), ki pa se skozi kasnejši razvoj in na osnovi izkušenj “preoblikuje, opili, socializira”. Pomemben pa je temeljni občutek: sem vreden, zaželen, pomemben ipd.
Ne vem, koliko je otrok star in še posebej pomembno je, kdaj je mama od otroka odhajala in ponovno prihajala, pa zopet odšla. Prav te separacije (ko otrok ni mogel razvijati temeljnega občutka varnosti) so lahko za razvoj zelo neugodne (na kratko: otrok se potegne vase, ker ne more razvijati trdnega in varnega odnosa z nekom, ki je, pa ga zopet ni in podobno) Otrok negotovost rešuje tako, da “prekine navezovanje stika z okoljem. V koliki meri pa je odvisno od tega kako zgodaj je separacije doživljal, kako dolgo je to trajalo in podobno.
Če gre za tovrstno doživljanje je razumljivo, da ima otrok do okolja zadržan, lahko tudi negativen odnos (ne more točno reči, kaj je res, kakšne namene imajo drugi, ga bodo zapustili, če ga bodo, kdaj in podobno), lahko celo sovražen (drugim prehitro pripišem slabe namene)
Ker pravite, da vaš fantek navezuje stik s polbratcem težave najbrž niso tako problematične.
Samopodoba je podoba, ki jo imamo o sebi in je sestavljena iz tega:
– kaj jaz mislim o meni
– kaj drugi mislijo o meni (sporočila iz okolja)
– kaj jaz mislim, da drugi mislijo o meni (kako si odnose drugih razlagam)
Za vašega fanta je pomembno, da ve, da ga imate vi in tudi mama radi (čeprav tega ne zna ali ne zmore prav pokazati – za vsakogar je važno, da ima dober občutek o tem od kod prihajam, kdo so moji starši, predniki – tudi te informacije so del samopodobe), predvsem pa je pomembno, da poudarjate njegove dobre lastnosti, spretnopsti in znanja, to, kar na njem občudujte, vam je všeč (od telesnih značilnosti – tudi zavedanje le-teh je del samopodobe- sposobnosti, značajskih in temperamentnih ter vedenjskih značilnosti).
Hvaliti in izražati občudovanje pa morate pošteno, torej, ko lahko fant tudi sam prepozna te lastnosti (ne zato, da boste nekaj dosegli s tem).
Važno je, da ste v odnosu do njega skrbni(vi in vaš mož, torej fantov oče), če kaj vpraša mu pošteno odgovorite, vendar mu vedno dajte občutek, da je varen, da bo vedno z vami, ne glede na to, kaj se zgodi, da je vaš.
Glede an starost mu dovolite, da sodeluje in predlaga “pomembne družinske zadeve” (kdaj bomo pospravljali, kdo bo kaj počel, kdo bo popazil na najmlajšega, kaj gremo na sprehod, kakšno barvo hlač si bo izbral ipd. Prepričana sem, da boste našli marsikaj. Zlasti za otroke v starosti od 6 do 11 leta je to zelo pomembno.
Veliko se pogovarjajte o tem, kakšne namene so imeli drugi otroci, ko so “to rekli, naredili, zahtevali “. Važno je, da fantu pomagate, da bo čimbolj pravilno razumel motive in ravnanja drugih.
Obstajajo različni priročniki z vajami za krepitev samopodobe (predvsem pri založbi Educy), sicer pa lahko po njih povprašate tudi v šolski svetovalni službi ali šolski knjižnici.

Želim vam vse dobro,
Francka

Star je 6 let in pol (prvi razred devetletke), z mamico so ziveli do njegovega 2. leta in pol (sestrica je bila takrat stara 1 leto). Separacije so se zacele priblizno v njegovem drugem letu starosti, ko je mamica veckrat odhajala (za nekaj dni in se potem vracala, ker ni imela kam; nazaj so jo vecinoma pripeljale nepoznane osebe ali policisti, ki so jo pripeljali na naslov stalnega prebivalisca). Po uradnem razhodu (locitvi) se je najprej kratek cas zdravila proti alkoholizmu in obiskovala razlicne terapije, vmes pa vec cas uhajala v “sanjski svet” brez odgovornosti. V tem casu je videvala otroke vedno, kadar je zelela, vendar samo cez dan, od jutra do vecera, ker smo se jih bali pustiti pri njej cez noc.

Fantek je ze v vrtcu izkazoval vcasih ne prevec prijetne vedenjske motnje, ki jih sestrica (vsaj do sedaj) ne. Ali mislite, da se bo tudi pri sestrici pojavila enaka tezava? Ali je mozno, da pri sestrici vplivi in posledice separacij ne bodo tako mocni, ker je zivela z mamico le dobrih 6 mesecev in tudi v tem casu ni bila delezna prave materinske ljubezni (vsaj po pripovedovanju ne)?

Z bratcem se oba zelo dobro razumeta, res pa je, da ga ze zaradi starostne razlike “nadvladujeta” in ga v bistvu ne gledata kot konkurenco. Med seboj pa sta vecinoma v konfliktni situaciji, kar pa pripisujemomajhni starostni razliki in podobnim interesom, saj vemo, kako je, ko si otroka med vsemi igracami istocasno zazelita ravno eno in isto (in se to samo zato, ker jo zeli drug :). Zato skusamo na miren nacin “uravnavati” oziroma vplivati na njun odnos, se posebej pa poudarjamo, da malega nimamo radi zato, ker je dojencek in bi v nas samo zato vzbujal posebna custva ljubezni, ampak zato, ker je eden izmed nas, ker se imamo vsi med sabo radi in se morata imetu tudi ona dva.

Hvala vam za vas nasvet,
Manca

Manca,
deklica je torej leto dni mlajša. Morebiti so bili pri njej drugi ljudje že bolj pozorni, če so opažali, da je mamino vedenje zelo posebno. Tako je lahko nekdo drug nadomeščal stalnost v dekličinem doživljanju. Torej otroka nista živela v povsem enakih razmerah, odnosih … Prav tako se oba otroka zagotovo razlikujeta v potrebi po navezanosti.
Ni pričakovati, da bi se pri deklici pojavile podobne vedenjske značilnosti, saj bi jih že sicer opažali doslej. Poleg tega že precej časa živita v urejenem in mislim, da v varnem okolju, kjer ne skoparite z besednim izražanjem medsebojne naklonjenosti in s tem, da si verjetno to tudi pokažete.
Razlike med otrokoma so tudi v tem, koliko sama poskrbita zase (zagotovo ste že opazili, kako vam eden od otrok kar sam od sebe vedno znova zleze v naročje in si s tem ustvarja občutek varnosti, drug, ki bi ga pa vi želeli pobožati in mu pokazati naklonjenost pa tega kar nekako ne mara) – to je lastna aktivnost in izkoriščanje pogojev, ki mi jih nudi življenje. Mogoče je deklica v tem spretnejša. Po drugi strani pa kažejo raziskave, da deklice v predšolskem obdobju veliko bolj učinkovito nadzorujejo svoja čustva in vedenje kot fantje. V tem smislu povratno dobivajo več pozitivnih povratnih informacij, kar seveda bolj kot pri fantih krepi njihov dober občutek o sebi. Seveda pa ima to tudi nekaj pasti (več zadržujejo čustva, reakcije, nadzorujejo vedenje in vstopajo v sliko, kaj deklica sme – ne sme)

Verjamem, da odlično ravnate z otroki, se trudite in jih vodite kot si zaslužijo, da ste skrbna in pozorna mama.
Ne glede na posebnosti zgodnjega razvoja je vendarle pomembno, da imam v življenju vsaj eno osebo, ki vame verjame, me potolaži, skratka deluje kot blažilec ob težjih oz. bolečih izkušnjah. In to je resnično varovalo, ki omogoča, da se otrok ustrezno razvija. Saj veste, preteklost nas sicer spremlja in hude izkušnje so zoprna reč vendar nam dajejo to prednost, da postanemo bolj občutljivi in empatični za počutje in doživljanje drugih. Nikakor pa ne pomenijo, da se ne moremo ustrezno razvijati ali spreminjati, le večjo občutljivost ohranjamo in seveda odreagiramo, ko se drugi znajo zadržati (to ni moj problem)

Ne glede na to, da boste še velikokrat varovalo in “prevodnik” doživetij in izkušenj vašemu fantu, da si boste še zagotovo postavljali vprašanje: “Kaj pa je zdaj to? Mislila sem, da je stvari že prerasel ali razumel” vas bo vedno videl kot nekaj stalnega in pomembnega v svojem življenju. Prepričana sem, da vas bo tudi še velikokrat preizkušal ali ste res to in ob vsaki potrditvi krepil občutek, da vam lahko zaupa.

Upam, da sem odgovorila na vaša vprašanja, sicer pa se še kaj oglasite.
Francka

Spostovana gospa Francka,

Najlepsa hvala za vase odgovore! Poleg razlage sem v njih dobila tudi potrditev, da ravnamo pravilno in da nismo zasli! Saj veste – vcasih, ko ni takoj vidnih rezlutatov se vprasamo, ali sploh ravnamo pravilno oziroma ali bi lahko drugace in bolje.

Se enkrat hvala za vaso pomoc,
Manca

Manca,

pogosto tudi sama opažam, da razvoj otrok nikakor ne poteka kot pričakujemo in želimo. Dolgo ni nobenega odziva, potem pa zanimivo kar naenkrat opazimo, da je otrok sprejemal vse, kar smo “vlagali”, takrat čutimo ponos. Res je potrpežljivost ena temeljnih sestavin vzgoje. Želim vam je zelo veliko in ko boste začutili ponos kar lepo uživajte v njem.

Francka

New Report

Close