Hčerka bo čez teden dni stara 6 let. Pred dvema letoma sem se razšla z hčerkinim očetom. Hčerka je nanj zelo navezana, čeprav se ji v obdobju, ko smo živeli še skupaj zelo malo časa posvečal. Na začetku je bilo zelo hudo. Zdaj sva ujeli svoj ritem in je precej boljše. Je edinka in zelo zelo razvajena in vedno mora biti vse po njeni volji. Takrat pa nastopijo tezave, me zacne tepsti, scipati, govoriti grde besede,…ki si jih ne zasluzim. Ko je njen napad jeze momo, po 15 min. se zacne obnasati spet normalno. Je vsa prijazna in me poskusa spraviti v dobro voljo. Zakaj to počne ??? Jaz sem veliko bolj nepopustljiva. Jaz ne dovoljujem izsiljevanja in pogojevanja. Medtem ko njen oče in babica, mama po očetovi strani ji v vsem ustrežeta. Raje si kupita mir. Kako naj ravnam v prihodnje ??? Hcerka je tudi zelo trmasta. Vceraj ni hotela odpreti ust pri zobozdravniku, kaj bi sele bilo ce bi jih bilo potrebno popravljati. Kako naj jo pripravim ??? Boji se nastopanja pred veliko mnozico ljudi. Kako vplivati na njeno samozavest in odprtost otroka ???
Naj povem še to, da ima z očetom stike samo 2 dni na vsakih 14 dni. Več časa za njo pač nima.

Nena,
Če se te agresivne oblike vedenja pri vaši hčerki pojavljajo pogosto, so bile prisotne že pred 5. letom in če tako ravna v zelo različnih situacijah (generalizirano) bi bila smiselna pomoč strokovnjaka (da se oceni možnost prisotnosti opozicionalne trme.
Menim pa, da gre bolj za to, da hči s tem izraža svojo nemoč in občutek, da ne more vplivati na svoje življenje (odločati o stvareh, o katerih bi že lahko, glede na starost)
Če ste bolj nepopustljiva mama, ki hoče in želi kar precej nadzirati dejavnosti in vedenje otroka potem najbrž zelo pogosto uporabljate NE. Hči je ugotovila, da z dovolj veliko silo lahko še kaj doseže (vsaj včasih) pogosto se pa to konča kot pravite s slabo vestjo na obeh straneh.
Poskusite se z njo dogovoriti (ko bosta obe MIRNI) kaj boste dovolili in kaj ne. Naj v tem sodeluje. Oblikujta kompromis. Naštejta stvari in nato izločajta tisto, kar ne dovolite. tako bo hči videla, da dovolite več, kot nedovolite. Nedovoljeno je tisto, kar je nevarno za življneje, zdravje in z vidika morale, ostalo je stvar dogovora. vedite, da mora biti dovoljeno tudi nekaj tistih stvari, ki vam niso posebej všeč.
Ne reagirajte na njene pobude takoj z NE. Obrnite jih v DA; ko bova gotovi, DA-ko boš pripravljena, DA_ če mi pomagaš, DA-če pri babici (npr. vaši mami) ne boš grdo govorila (samo eno zahtevo naenkrat), DA- vendar le do 17 ure, DA-ampak samo do trenutka, ko boš začela sitnariti ipd. Vse posledice morate izvajati dosledno.

Dovolite hčeri več “psihološke svobode” oz. prostora, v katerem bo lahko “delala po svojih idejah, zamislih … Deklica je v obdobju, ko otrok razvija iniciativnost (preizkuša prve svoje, lastne zamisli in razvija delavnost. V tem času otroci ogromno eksperimentirajo, želijo sodelovati, pomagati. Vključite jo v svoje (gospodinjske) dejavnosti in potem redno pohvalite, četudi boste imeli potem sami veliko več npr. pospravljanja, kot če bi vseskupaj sami opravili.
Za pridnost nagradite sebe in njo (igra, sprehod). To dviga samozavest, samospoštovanje in nas krepi z mislijo, da ni nič hudega, če se nam kdaj kaj zalomi, če v čem nismo bili zelo uspešni. Imamo namreč veliko več izkušenj, ko nam je uspelo, smo bili pohvaljeni, nagrajeni. Te izkušnje nas varujejo in nam vlivajo moč. Torej smo čisto v redu, smo dobri in lahko tvegamo.

Lahko si pomagate tudi z zunanjo motivacijo (za začetek). Na steno obesite list in za vsak dan ko npr. ne govori grdo naj nariše smejoč obraz, sicer ostane prostor prazen!, ne grd obraz. Ko ima npr. tri smejče zapored jo nagradite (presenetite ali izberite neko skupno dejavnost). Tudi ob koncu tedna lahko dobi nagrado za npr. šest zaporenih smejčkov.
Poskusite se dogovoriti, da lahko jezo, ki jo čuti, ko nekaj ne dovolite “spravi na papir”
Ko se jezi naj čečka po večjem listu (lahko ji mirno govorite, da je jeza zoprna, da boli, da pa se počasi zmanjšuje, da je super, ker je prenehala, ipd). Otroci pravzaprav nimajo možnosti “predelovati” negativnih čustev, ki jih včasih doživljajo ob nas, potem se nabirajo in tako zelo tiščijo od znotraj (gotovo to čutite kdaj pri sebi) kot neka nejasna slaba vest. Pri otroku od tu do agresivnih reakcij ni daleč. Nikar se ne ustrašite negativnih čustev pri otroku (ko se npr. jezi na vas), ustraši se jih že otrok sam. Pomagajte ji, da si prizna kaj čuti in da čustvo izzveni. Samo tako lahko začne razvijati nadzor nad jezo, besom, ihto …

Ostanite mirni, podprite in poudarjate dobre lastnosti pri vaši deklici, nezaželene pa kolikor se da ignorirajete. Za tem je zelo enostavna filozofija. Otrok hitreje opusti vedenje, če z njim ne doseže neke pozornosti. S tem pa, ko določeno vedenje “preganjamo” otrok že doseže pozornost.
Obrnite se k pozitivnim lastnostim, poudarjajte njena lepa vedenja in odnos se bo počasi obrnil v pozitivno spiralo.

Lepo pozdravljeni
Francka