Pozdravljeni
Moram povedati, da sem bila zelo (prijetno) presenečena, ko sem danes slučajno brskala po forumih. Tudi sama imam otroka s CP – diplegija spastica + atetoza. Obiskuje 1. razred devetletke, ima svojega asistenta (ne hodi) in v šoli zaenkrat nimamo preveč težav. Je pa zelo živ in ne more biti nič pri miru.
To je tudi naš glavni problem. On bi rad skakal – na kolenih, pa ne sme. On bi puzal, bi lahko, če bi puzal počasi, postavljal noge tako in roke tako… on pa dirka in dobesedno sam sebe spotika.
Nenehno smo v dilemi: kaj naj mu dovolimo? Po eni strani gre škoda na račun njegovih gibalnih sposobnosti (če bi hodil z glavo (mislil zraven), bi že hodil – to so besede naše fizioterapevtke), po drugi strani pa je tu še njegova samozavest, želja in iniciativa. Tudi sam bi rad kaj naredil.
Ne bi mu rada vsega prepovedala, če mu dovolim preveč, imam slabo vest, pa še on to izkorišča; A včeraj sem bil pa lahko na računalniku? Zakaj pa danes ne?
Se še kdo srečuje s takimi problemi?
Še to: je tudi zelo trmast in jokav, doslednost ne pomaga, čeprav vstrajamo že nekaj let. Že v vrtcu sva s spec. pedagoginjo naredili načrt “odpravljanja trme”, se mi zdi super in deluje pri naši mlajši hčerki, pri njem pa nič.
Iščem nove strategije, ker mi popuščajo živci (zaenkrat to še skrivam!)
LP, prav gotovo se še pišemo Dunja
Dunja,
iz vašega pisma močno čutim željo, da otrok shodi in strah, da se lahko na tej poti kaj “zalomi”ter zaskrbljenost, da mu to še ne uspeva.
To dvojnost ste najbrž ob vašem fantu doživljali že velikokrat, le da je sedaj nekoliko drugače, ker je vedno večji in hoče nekatere stvari urediti pa svoje, pri tem pa ne upošteva vsega, kar veste in upoštevate vi. To sproža dodatne napore, slabo voljo in vaše stisnjene zobe, ko skrivate prave občutke.
Vaš fant vas izjemno dobro pozna in zelo natačno izbira vedenja s katerimi vas bo pripravil do tega kar želi (joka-da se omehčate, še vedno ste se; trmari, da popustite, saj če bi trmarili še vi ne bi prišli nikamor, skače po kolenih, predpostavljam, da je tudi v njemu nek silen nemir in želja, da shodi, mogoče naj vpliva še bolj kot njegova lastna želja in zavedanje, vaša želja).
Vedno ste bili veseli in srečni, ko se je pojavil napredek, vedno ste mu dali vedeti, da je zlat, ko sta nekaj dosegla. Tudi sedaj si tega želi, toda sedaj postavlja iniciative že sam in seveda ne natančno v skadu z navodili in opozorili zdravnikov.
Prepričana sem, da veste kaj mu smete dovoliti in kaj ne – zakaj ste tako v dvomih? Dvomi sprožajo negotovost pri vas in še bolj pri vašem otroku in tako potem sploh več ne vemo kam gremo. In to nas jezi, stane živcev in sproža slabo vest.
Jasno si zastavite kaj dovolite in kaj ne. Prehitite otroka, ko začutite, da bo začel početi nekaj nedovoljenega. Predlagajte mu igro v kateri je že od nekdaj užival ali pojdite z njim ven ali …
Včasih je tudi tako, da bolj ko si nekaj želimo, bolj se nam zdi, da se to oddaljuje. Potem postanemo nervozni, sitni, nestrpni. Žal se pa ravno s tem začnemo oddaljevati od svojega cilja. Mogoče ima ta zadeva, kdaj bo fant shodil (saj bi že naj) preveč pomembno vlogo v vašem trenutnem življenju. Opustite za nekaj časa to misel. Ja, ja saj vem, da je pomembna vendar imam vtis, da bo shodil takoj, ko bo popustila zaskrbljenost najprej pri vas in potem še pri njem. Usmerite svojo in fantovo pozornost tudi še na druge lepe in dragocene stvari. Če vam namreč popustijo živci ne boste naredili nič koristnega, naložili pa si boste še dodaten kup slabe vesti.
Odložite za nekaj časa težo zaskrbljenosti in se veselite stvari, ki vas obdajajo. Recite si npr. za en teden. V tem tednu pa vsaj enkrat na dan pohvalite sina za nekaj kar odlično počne in ni v zvezi z njegovim gibalnim napredkom. Predpostavljam, da je bister fant in da vam ne bo težko najti marsikaj, na kar ste lahko vi in še posebj on ponasna.
Lepo pozdravljeni
Francka