Pozdravljeni !
Sem oče 7 letne hčerke s cerebralno paralizo. Hudu je bilo, ko so nama z ženo povedali za hčerkino diagnozo (sama sva vztrajala pri otroški zdravnici za pregled pri ortopedu).
Nekaj časa je preteklo, da sva si opomogla od prvega šoka. Kaj pa zdaj ?
Po glavi se mi je pletlo: Sonček, društvo, naj vprašam kakšnega starša…
Največ nama je pomagala fizioterapevtka, čeprav je bila nemočno tiho, kadar sva jo vprašala, če bo hčerka kdaj hodila.
Nisva se zaprla vase, priskrbela sva si knjige, brskala po internetu, izmenjavala izkušnje z starši na predavanjih in terapijah, vključila sva se v društvo. Zakonodajo poznam res dobro, zaboli, ko spoznaš, da ne moreš dobiti nekaj, kar otroku pripada.

Zamina me, kakšne so izkušnje drugih staršev, kako se znajdejo, kdo jim največ pomaga, se kam vključujejo, izkušnje z društvi….

Roman,

čeprav je v zakonodaji vse tako »lepo« napisano, pa je praksa običajno popolnoma drugačna.

Kljub načelom zgodnje intervencije (ki pomeni, da je npr. otrok s CP napoten k fizioterapevtu in logopedu takoj, ko je njegova »klinična slika« znana, pa če tudi gre samo za preventivo) se dogaja, da je otrok s posebnimi potrebami vključen v fizioterapevtsko, logopedsko, defektološko …. obravnavo šele po vztrajanju staršev.

Izkušnje staršev zelo pomembne in koristne, pa ne samo staršem otrok s posebnimi potrebami, ampak tudi nam – strokovnjakom.

Mogoče bomo skupaj močnejši in nam bo uspelo “premakniti” kakšen tabu in “stvari premakniti v pravo smer”.

Lep pozdrav, Petra

Roman zdravo!

Tudi jaz imam sina s CP, star je 3,5 let.
Vse kar imamo sem izbrskala sama. Nihče ničesar ne pove. Tudi stvari, ki bi jih praviloma morali

Zato, če želiš kaj narediti za svojega otroka, moraš samo brskati in tečnariti.

Lahko mi pišeš na [email protected], mogoče si lahko kako pomagamo!

Srečno!