spomin in koncentracija
Pozdravljeni!
Sem mati 12 letne deklice. Hčerka je polna energije le redko kdaj je zbrana 10-15 minut. Ima grozne težave s koncentracijo in spominom. Te težave se kažejo predvsem v šoli, saj lahko delo dobro opravi le, če je popolna tišina, zmoti jo vsak šum, govorjenje, smeh… Pri vsem tem ima še težave s spominom – morda zaradi koncentracije – ne vem! Od vrtca do danes ne zna zapeti niti ene same pesmi do konca, čeprav karnaprej prepeva (različne pesmi ampak samo refren). Zelo rada posluša glasbo in nastopa. Pomagat sem ji hotela, da sem pri pisanju domačih nalog prižgala radijo ( ne preveč glasno) vendar ni šlo – vse jo moti. Od vrtca dalje igrava igro spomin, mikado, šah, rešujeva otroške križanke vendar ni ne pomaga. Stvar jo zanima največ 15 minut potem se naveliča. Tudi šolskih krožkov je obiskovala veliko a se vsega hitro naveliča. Bojim se kako bo napredovala v šoli, če se težave ne izboljšajo. Prosim svetujte mi kaj lahko še naredim, kakšne vaje, literaturo, zdravnika (psihologa) – ne vem. Deklica drugih težav nima hitro dojame novo snov (ne v šoli – doma), vendar se pri prisanju narekov in testov vidi njena nezbranost. Pri narekih sploh ne napiše stavka do konca ali pa si ga kra izmisli. Pri matematiki pa so napake – sama površnost 1+1 = 3. Učiteljica ji je omogočila da nareke popravlja po pouku sama z učiteljico in takrat je rezultat bistveno boljši.
Napakica, dve…pri prisanju pri pouku pa je napak ogromno, stavki nedokončani…
Vsebina spisov je odlična – je polna domišljije a kaj ko je en stavek dolg čez celo stran, nikjer pike kar z vejcami napiše celi spis. Mislim, da ima polno glavo misli in da jih nikako ne more zaklučiti. Naslednje šolsko leto gre v 4 razred OŠ in bojim se kako bo nepredovala. saj nebo imela večno ugodnosti, da bo stvari ponavljala po pouku v tišini.
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in pomoč!
Prestrašena mamica!
Mojca,
strah je sicer potrebno, vendar zelo neugodno čustvo, še posebej v vaši situaciji. Povzroča namreč nemir, negotovost in nove in nove strahove. V vaši situaciji je nepotreben in celo škodljiv.
Vaša hči (nisem dobro razumela: 12 let – 4. r.?) potrebuje predvsem stabilnost, trdnost (ne trdoto!) in varnost, dovolj je že sama v nemiru.
Kot opisujete je njena osnovna težava t. i. aktivna pozornost (zavestno se usmeriti in vztrajati na nekem dražljaju). Pri njej prevladuje pasivna pozornost (dražjaj pritegne mojo pozornost) in če je težava tu je najbrž tudi v zbranem delu in posledično v zapomnjevanju. Informacija namreč potuje najprej v kratkoročni spomin, če ni pozornosti isti hip uide; lahko je “na prvi stopnji” sprejeta pa spet izgubljena v drugem – delovnem spominu, kjer se predeluje in od koder naj bi “potovala” v dolgoročni, trajni spomin.
Kakorkoli obstaja veliko različnih vrst pomoči otrokom s težavami kot jih opisujete. Nekaj idej lahko najdete v moji knjigi Pozorno poslušanje z razumevanjem (založba Educa, Nova Gorica, 1999), vse vaje v knjigi mnogo predlogov je v tekstu samem.
Na kratko pa nekaj misli:
– zdi se (potrebno bi bilo preveriti), da pri vaši hčerki prevladuje slušni stil sprejemanja informacij. Zanje je značilen “notranji govor” – ko si dajejo navodila za izvajanje aktivnosti – zato drugi zunanji dražljaji motijo delo.
Predvsem je potrebno zagotoviti čimveč miru. V šoli in drugih izven družinskih situacijah pa si bo vaša hči pomagala z mnogimi drugimi pomagali (kako odgnati, odmisliti, spregledati moteče dražljaje, se vrniti nazaj k delu ipd.) Ob vaši pomoči ali pomoči strokovnjakov. če bo potrebno bo zagotovo lahko razvila mnogo teh pomagal.
– glede na starost se je z deklico potrebno pogovoriti (ne očitati ampak opisati, kaj se ji dogaja), izvedeti kako ona doživljanja težavo, njeno pripravljenost za spreminajnje. To pomeni ozaveščanje o tem, kaj se mi dogaja, kaj želim, zmorem, hočem doseči
– dolgi stavki, teksti (ali mogoče tudi vi misli izražate v daljših povedih?, to ni nič narobe le pomagali ji boste sami težko.) Sicer pa vzamita dolg tekst zapišita dolgo poved, nekje se pač ustavita in iz nje naredita več čim krajših. Obratno: odločita se nekaj opisati: delajta z mislenim vzorcem (Marija Gabrijelčič je o njih veliko pisala)
Nikar ne bodite prestrašeni. Zelo jasno vidite hčerkin problem.
Odločita se za eno stvar (npr. kratek stavek) in jo vadita – hči mora točno vedeti za kaj gre. Po določenem času napišita druga drugi sporočilo. Npr. v 5 najkrajših možnih povedih. Ne samo z eno besedo!
Za karkoli se boste odločili (trening in urjenje pozornosti, koncentracije, vaja opisovanja, kako misel zapisati na kratek način …) bodite mirni vztrajni in ustvarjalni (npr. pisanje povedi na isto besedo: Brat Brane bere berilo).
Pohvalite vsak napredek, tudi kratkoročen in najmanjši. Manj pa poudarjate tisto, kar je moteče.
Če pa res ne bo napredka (izmislite si način, kako ga spremljati) ali ga morda sami ne boste opazili lahko poiščete pomoč še na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. Radi vam bodo pomagali.
Želim vam veliko ustvarjalnosti, smeha in užitkov ob vajah in druženju s hčerko.
Francka
Ja … zelo podoben problem imam doma. Fant je star štirinajst let. Od splošnega pregleda v vrtcu naprej sem bila z njim pri logopedu, ki je po treh obiskih zaključil obravnavo z besedami, da ni nič težavnega. Kasneje – na mojo samoiniciativo – sva bila pri psihologu, na svetovalnem centru za otroke – kjer sva dobila sistem učenja, otrok je dobival pomoč dva razreda v šoli – tedensko 45 minut vaje s pedagoginjo. Doma sva delala ogromno – logopedskih vaj, ogromno se z njim učimo – še sedaj. Med drugim je otrok ob vstopu v šolo prišel pod psihološki stres in ponovno začel močiti posteljo.
Menim pa, da sem okrog vseh zdravnikov, psihologov, logopedov že toliko prehodila, pa prave pomoči ni bilo oziroma je je bilo premalo. Svetujem vam, da vztrajate na redni logopedski pomoči – od zunaj in tudi sami boste morali še naprej vlagati ogromno energije. Moj sin je iz leta v leto padal pri šolskem uspehu, tudi zato, ker je stopil v najstniško obdobje in je mojo pomoč začel odklanjati in tudi že prej ni mogel ali hotel sodelovati.
Želim vam izboljšave in lepe dni.
In še nekaj. Otroka moramo razumeti in ga sprejeti takšnega kot je. Samo to rešuje njega in nas.
LP Maria
Maria,
dve zelo pomembni in dolgo neupoštevani izkušnji ste napisali za katera sem vam zelo hvaležna
Prvo: pomembna je potrpežljivost (navadno so pri tovrstnih težavah napredki zelo mali in če jih ne opazimo celo izginejo, neglede na vložen trud starša, otroka, strokovnjaka, vrsto vaje) – potrpežljivost je namreč ODNOS
Drugič: najprej je potrebno otroka sprejeti, videti njegovo realnost in se šele nato “vreči na vaje, trening, dril in vse ostalo” V ospredju interesa nam mora biti OSEBA in ne nek program, sistem ali kaj podobnega.
Lep pozdrav,
Francka
Naj povem, da sem tudi sama deklico vodila od enga strokovnjaka, do
drugega.
Sama jo sprejemam takšno kot je, a kaj ko se ne sprejema sama.
Od vsega sem bila že močno utrujena, saj je pri strokovnjaku bilo vse bolj
kot manj o.k.
Sama živim z deklico 12 let in kot mati vem, da ni vse kot bi moralo biti.
Desetminutna obravnava pri strokovnjaku tega res ne more pokazati.
Nazadnje sem se odločila, da poskusim še s Svetovalnim centrom v
Ljubljani. Tam sva bile sedaj dvakrat, deklica še nima postavljene
diagnoze, sem pa zelo, zelo zadovoljna, saj je pri prihologu celo uro!!!,
z njim pa je navezala tako pristen odnos, da sem prepričana, da bodo tam
ugotovili, kaj so njene težave.
Sploh pa me veseli, ker je prej odklanjala prihologinjo, logopedinjo saj
se je počutila “neumno”, ker mora k njim.
Zdaj pa komaj čaka, da ima spet trmin, in je zelo navdušena nad svojim
prihologom.
Upam v vse najboljše!
Jaz sem tusi imela težave v šoli kot otrok, slaba koncentracija, v prvem razredu me je mama celo peljala nekemu gospodu kjer sem sestavljala različne stvari ipd, mami je rekel da sem samo lena. Kar se mene tiče je bil za moj neuspeh večinoma kriv strah pred neuspehom :), tako da se sploh nisem trudila. Moti me tudi to da v šoli spodbujajo način učenja s ponavljanjem: Obstaja več različnih načinov učenja ki bi veliko bolj ustrezali otrokom, svetujem: Dominic Obrien: Kako urimo spomin, Skrivnost hitrega in uspešnega učenja. Lp.
Pozdravljeni,
ime mi je Alen, star sem 24 let in imam s površnostjo, koncentracijo in spominom velike probleme, ki me spremljajo in otežujejo življenje na vsakem koraku.
Zdi se mi, da bol gre za razvado kaj se tiče površnosti, saj sem to pridobil v letih, ko sem bil mlajši npr. vrtec in osnovna šola itd..kjer sem stvari hitro dojemal in sem nekako bil mogoče ”tekmovalen” do drugih, da sem hotel drugim in sebi pokazati, da jaz to zmorem hitreje, je pa bila tudi stvar tudi v tem, da sem hotel stvar čimprej narediti npr. hitro končati test, hitro končati kakšno delo. Oče je mojo površnost in šlampavost nonstop obsojal, ampak ga nisem dosti resno jemal. Tudi s pozornostjo mam probleme, da se hitro zamislim nekam drugam.
Prejšnja leta od 14 do 20 leta sem kadil marihuano vsak dan, kar odvrača prisotnost in takrat so se počasi problemi z pozornostjo, površnostjo in zmedo začeli stopnjevati in vedno bol prihajali do izraza ob bolj zahtevnejših nalogah in tudi delu.
Tehnične stvari mi niso tuje za razumevanje, veliko bolj pa sem takšen človek, ki se najde v ustvarjalnosti, ker se seveda tam vedno da tudi nekaj improvizirati.
Si poskušam pomagati s tem, ko se nonstop počasi samoanaliziram. Začel sem tako, da sem npr. več krat pogledal ene in iste stvari prej ko sem zapustil dom (če je zaklenjeno, če mam v žepih vse potrebno in, če še mogoče ne gori kje kakšna luč). S tem sem malo pretiraval in sem si poskusil malo bol zaupati in si rečti, da kartica v hlačah npr ni drugam, če je včeraj bila na istem mestu in je nisem ven jemal.
Velik dejavnik, ki me ovira in se z vsem prepleta je tudi strah pred tem, da bi kaj ”zafrknil”, se pri čem zmotil, ker se toliko poznam in si ne zaupam. In ta strah v ne-samoprepričanje me spravlja do tega, da v eno stvar gledam dalj časa in, ko sem na koncu že prepričan, da ni napake jo drugi najde. S tem hočem povedat, da nisem pozoren na prave stvari, da nimam načina nekakšne prave pozornosti. Tudi, ko sem izpolnjeval neko prijavnico sem se na vsaki strani zalotil, da sem nekaj izpustil. Sem se zapičil v sredino lista, ker sem si že nekdaj dal v glavo, da so bistvene stvari važne (kar piše in ne kaj bo opisovalo tisto, kar bo naslednji odstavek napisano).
Po eni strani so ljudje nad mojim razmišljanjem presenečeni in navdušeni, po drugi strani pa nisem kos tistim opravilom, ki jih čist preprosti človek (ki se npr. ne vživlja veliko) lahko z lahkoto opravlja. Si odgovorim, da nismo vsi za vse, ampak nekaj bom vsekakor moral narediti na mojem problemu.
Poskušam razumeti in se tolažiti s tem, da je to in so navade, po katerih sem deloval celotno življenje in, da bo borba proti temu zelo težka in ne morem rečt, da nisem napredoval, ker sem, prosil pa vas bi, če še imate kakšne predloge s katerimi bi poskusil postaviti svojo glavo na pravo mesto.
Hvala in lep pozdrav,
Alen